Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije konec novembra končuje projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so postavili trdne temelje za nadaljnji razvoj nacionalne knjižnice slepih in slabovidnih. Pomembna pridobitev projekta so novi prostori knjižnice, pa tudi gradiva v prilagojenih oblikah. V času projekta so potekale tudi številne aktivnosti, namenjene izboljšanju vključenosti slepih in slabovidnih v družbo ter ozaveščanju in izobraževanju videčih. Na novinarski konferenci so danes strnili dosežke projekta ter predstavili novi sintetizator govora slovenskega jezika, ki je nastal v okviru sodelovanja raziskovalnih organizacij in dveh slovenskih jezikovnotehnoloških podjetij.
Projekt Knjižnica slepih in slabovidnih (KSS), ki so ga financirali s sredstvi Evropskega socialnega sklada, in sicer v višini 3,1 milijona evrov, se po doseženih rezultatih uvršča med enega največjih projektov, namenjenih ranljivim skupinam pri nas. »Sedmega. novembra je naša organizacija, ki je obenem tudi najstarejša slovenska invalidska organizacija, praznovala 95-letnico delovanja, konec meseca pa bomo uspešno sklenili projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, ki je bil nedvomno eden najpomembnejših projektov naše zveze v zadnjem desetletju. Vrednost dosežkov je za nas in naše člane neprecenljiva,« je povedal predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in dodal, da je knjižnica postala most med slepimi in slabovidnimi ter med tistimi, ki vidijo. »Dobili smo priložnost, da odpremo svoja vrata, se predstavimo najširši javnosti in tako aktivno sodelujemo pri gradnji mostov ter rušenju tabujev, povezanih s slepoto in slabovidnostjo,«je še dejal Wraber.
Knjižnica slepih in slabovidnih primer dobre prakse
Projekt se je izvajal v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov 2007–2013, Slovenija pa je bila pri črpanju evropskih sredstev za področje enakih možnosti in spodbujanja socialne vključenosti zelo uspešna, je poudaril Bojan Suvorov, direktor Urada za kohezijsko politiko v Službi Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. »Za program, namenjen ranljivim skupinam, smo iz nacionalnega proračuna doslej izplačali več kot 60 milijonov evrov in pričakujem, da bomo na koncu leta 2015, ko končujemo to programsko obdobje, tudi 100-odstotno uspešni, je dejal Suvorov in izrazil zadovoljstvo, da so pripomogli k boju proti vsem oblikam diskriminacije in k uveljavljanju enakih možnosti. Projekt knjižnice slepih in slabovidnih pa je po njegovi oceni primer dobre prakse s tega področja.
Nova govorna sinteza se približa naravnemu govoru
Projekt Knjižnica slepih in slabovidnih bi lahko razdelili na pet ključnih področij. Najopaznejši je prostor knjižnice na Kotnikovi v Ljubljani, kamor so se preselili lani poleti. »Zaposlitev je dobilo devetslepih oziroma slabovidnih in za večino od njih je bila to prva zaposlitev,« je povedal operativni vodja projekta Tilen Škraba in dodal, da so v zvoku izdelali 365 novih knjižnih naslovov, v brajici pa 35. Poleg tega so razvili nov sintetizator slovenskega govora eBralec, ki omogoča samodejno prebiranje poljubnih elektronsko shranjenih besedil, zapisanih v slovenskem jeziku. Jerneja Žganec Gros iz podjetja Alpineon, ki je sodelovalo pri razvoju govorne sinteze, je pojasnila, da se kakovost nove sinteze povsem približa naravnemu govoru. Sintetizator bo uporabnikom olajšal delo z računalnikom in pametnim telefonom s sistemom Android ter omogočil lažji dostop do informacij, na voljo pa bo prihodnji teden.
Ključni mejniki v razvoju knjižnice
Društvo Dobrodelnost je leta 1918 Minko Skaberne prosilo za organizacijo tečajev prepisovanja. V enem letu je profesorica s tečajnicami v brajevo pisavo prepisala kar 60 leposlovnih del. Tečajnice je za sodelovanje navdušila tudi s knjižico Skrb za slepce, v kateri se je še posebej zavzemala za vzpostavitev knjižnice slepih in slabovidnih. V letih, ki so sledila, je Minka Skaberne še dvakrat organizirala tečaje za prepisovalke knjig iz črnega tiska v brajico. Dela so sprva hranili v društvu Dobrodelnost, nato v društvu Dom slepih. Svoj del knjižnice sta imela tudi zavod v Kočevju in Dom slepih v Stari Loki. Leta 1948 so pri Združenju slepih Slovenije ustanovili t. i. tretjo Braillovo knjižnico, kjer so pod vodstvom Minke Skaberne prepisovali in izposojali knjige. Po njeni smrti je delo prevzela Cirila Rakovec. Deset let pozneje so z ustanovitvijo Zvočne knjižnice, ki je ponujala knjige na magnetnih trakovih, v svet literature lahko vstopile tudi slepe in slabovidne osebe, ki brajice niso poznale. Zvočna knjižnica se je leta 1989 prilagodila novi tehnologiji – kasetni tehniki. Zvočne knjige v tej tehniki so snemali vse do leta 2005, posnetih pa je bilo več kot 2.500 naslovov. Pred 21 leti so z računalniško opremo in brajevim tiskalnim strojem knjige v brajici začeli tiskati obojestransko in v več izvodih. Ta tehnologija je nadomestila mehanske in električne pisalne stroje, ki so bili v uporabi v preteklosti, ter brajeve tablice, s katerimi so pripravljali knjige ob samem začetku knjižnične dejavnosti. Leta 2006 so zvočne knjige začeli snemati v digitalnem računalniškem zapisu in digitalizirali že obstoječa zvočna gradiva, v zadnjih dveh letih pa je s projektom KSS osrednja knjižnica za slepe, slabovidne in osebe z motnjami branja v Sloveniji pridobila novo gradivo in nove prostore ter v slovenski prostor uvedla tehnologije, ki pripomorejo k izboljšanju življenjskih razmer slepih in slabovidnih.x
Vesna Pfeiffer