Italijansko javnost v zadnjih dneh razdvaja smrt milanskega didžeja Faba, ki se je zaradi težke invalidnosti odločil za evtanazijo. Njegova žalostna zgodba je pri naših sosedih spet odprla razpravo o tem, da bi tudi v Italiji, kjer je evtanazija prepovedana, ljudem morali omogočiti, da dostojanstveno umrejo.
Fabiano Antoniani, z umetniškim imenom didžej Fabo, je po hudi prometni nesreči leta 2014 oslepel in postal tetraplegik. Kljub veliki ljubezni in podpori domačih, predvsem pa njegovega dekleta, ki mu je ves čas stalo ob strani, 39-letni Milančan nikoli ni sprejel svoje težke invalidnosti. Odločil se je za smrt. Ker v Italiji samomor z zdravniško pomočjo ni dovoljen, so ga njegovi bližnji odpeljali v Švico, tam pa je uresničil svojo poslednjo željo. Njegovo življenje se je spremenilo usodnega 13. junija 2014, ko je po nastopu v nekem milanskem lokalu ponoči doživel hudo prometno nesrečo. Medtem ko je pobiral mobilni telefon, ki mu je padel iz rok, je trčil v drugo vozilo. Trk je bilo tako silovit, da je poletel iz avta, pri tem pa se tako hudo poškodoval, da je ostal brez vida in priklenjen na posteljo. Sanje o bleščeči karieri, ki se je pravkar začenjala, so se v trenutku razblinile. Živahen in nekoliko uporniški mladenič, kot si je sam rad rekel, pa nove realnosti nikakor ni mogel sprejeti.
Po smrt v Švico
Tako kot v Sloveniji je tudi v Italiji evtanazija prepovedana. Zakonita je v treh evropskih državah, prepovedana pa je sicer tudi v Švici, vendar za plačilo pomagajo pri samomoru. Švicarski zdravniki tako lahko osebi, ki se odloči za smrt, predpišejo smrtonosne droge, oseba pa nato sama prevzame aktivno vlogo pri njihovi uporabi. Milanski didžej se je z različnimi javnimi pozivi sicer kar dve leti trudil, da bi svojo poslednjo željo lahko uresničil v domovini. Prošnjo je naslovil celo na italijanskega predsednika, a neuspešno. Naposled se je odpravil v Švico. Vest o njegovi smrti je na Twitterju objavil Marco Cappato, predstavnik Združenja Luca Coscioni, ki je bil navzoč ob didžejevi smrti. Kot je povedal, je Fabio Antoniani ugriznil v gumb, s katerim je aktiviral smrtonosno drogo. Dodal je, da je bil pred tem precej zaskrbljen, saj gumba zaradi svoje slepote ni videl, vendar mu pri tem nihče ni smel pomagati in upravičeno se je bal, da bo gumb zgrešil. Fabio Antoniani si je malo pred smrtjo dal vtetovirati dve misli, ki veliko povesta o njem in njegovi poslednji želji: If I can't play my music (Če ne morem igrati svoje glasbe) in Il dolore è la paura che abbandona il corpo (Bolečina je strah, ki zapušča telo).
Koliko stane smrt?
V Švici deluje več organizacij, ki ponujajo pomoč pri samomoru. Nekatere sprejmejo tudi tujce, od katerih velika večina poišče pomoč v organizaciji Dignitas, ki jo je Ludwig A. Minelli ustanovil leta 1998.Za ustanovitev Dignitasa naj bi se odločil zaradi prepričanja, da je pravica do dostojne smrti zadnja človekova pravica in bi morala biti dostopna vsem, ne glede na to, od kod prihajajo. Vendar pomoč pri samomoru ni poceni. Znane so predvsem cene švicarskih struktur, kjer je za spremstvo, zdravniško in psihološko pomoč ter potne stroške treba odšteti okoli 10 tisoč evrov. Primer Fabiana Antonianija je v sosednji Italiji znova odprl vprašanje legalizacije evtanazije oziroma potrebe po zakonu, ki bi poleg evtanazije urejal tudi samomor s pomočjo in biološko oporoko.
Dobra smrt
Beseda evtanazija izhaja iz grščine, pomeni pa dobro smrt. Lahko je aktivna ali pasivna, razlikovanje med eno in drugo obliko pa je postalo pomembno pri njenem opredeljevanju in tudi opravičevanju. Gre namreč za razliko med dopustiti in storiti. Pri aktivni evtanaziji gre za izrecno dejanje, namenjeno usmrtitvi bolnika, denimo s tem, da mu damo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida. Pri pasivni evtanaziji pa se odrečemo vsaki dejavnosti, ki bi bolnika obdržala pri življenju in umre naravno za posledicami bolezni. x
V.P.