9. maja se je končal že 14. Slovenia Open Thermana Laško, ki velja za največji namiznoteniški turnir na svetu za športnike invalide. Letos je sodelovalo kar 323 tekmovalcev iz 41 držav, med sedmerico iz Slovenije pa je bil tudi obetavni namiznoteniški igralec iz Domžal, 19-letni Luka Trtnik. O njegovi športni karieri, soočanju z invalidnostjo in cilji v namiznem tenisuv pogovoru z njim in njegovo mamo Sandro Trtnik.
SANDRA TRTNIK – ZGODNJA OBRAVNAVA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI JE POMEMBNA
Luka, ki je bil lani izbran zanajobetavnejšega športnika invalida na Slovenskem, ima desnostransko hemiparezo. Kako se to odraža na njegovem telesu?
Desno stran telesa ima šibkejšo, jo manj uporablja. Desna roka in noga sta krajši in tanjši. Tudi mišični tonus na tej strani je šibkejši. Šport mu zelo pomaga pri vzdrževanju ravnovesja med levo in desno stranjo. Potem je tu še ravnotežje, ki mu tudi nagaja.
Kdaj ste opazili, da ima težave z desno stranjo telesa? In kako ste se spoprijeli s tem?
Opazili smo, ko je bil še majhen, pri približno dveh letih, sicer pa že prej ni sedel in tudi plazil se ni. Pediatrinja je rekla, da pač eni prej, drugi kasneje, eni pa nikoli. Ko je shodil, je bilo sprva vse v redu in je lepo postavljal nogice, kasneje pa je začel desno obračati na noter. Peljala sem ga k ortopedu, pa je rekel, da je štorast in da ni nič takega. Pri treh letih sem ga peljala na pregled v Sočo k dr. Damjanovi in je vprašala: kje ste hodili? Luka ima cerebralno paralizo, natančneje desnostransko hemiparezo. Potem smo začeli s terapijami, vozili smo ga na več koncev in veliko delali z njim doma, seveda je to bilo veliko prepozno. Če bi začeli prej, bi bila okvara manjša. Pa vendar, hvala dr. Damjanovi, veliko je naredila za nas. Imel je tudi operacijo, podaljšavo ahilove tetive in pred dvema letoma je bila zaradi razlike v dolžini nog napravljena epifiziodeza proksimalnega dela tibije levo. To je zaustavitev rasti na zdravi nogi. Še enkrat ponavljam, pri otrocih s tako diagnozo je zgodnja obravnava zelo pomembna. Mi smo žal veliko zamudili, saj smo kot starši nevedni in zaupamo zdravniški presoji. Danes vem, da ne bi smeli čakati.
Kdaj ste Luko usmerili v šport?
S športom se je vedno rad ukvarjal. Pri telovadbi v šoli je bil vedno uspešen in kljub svoji hibi večkrat boljši od zdravih vrstnikov. Izkazal se je predvsem pri teku, imel je dobre rezultate in na cilj prišel med prvimi ali celo prvi. V osnovni šoli je treniral tudi judo, a se je izkazalo, da mu ta vrsta športa ni koristila, saj se mu je noga še bolj obračala navznoter. Ker je Luka športnik po duši, se ni vdal. Želel si je trenirati košarko ali nogomet, pa je bilo to zaradi njegove hibe težko. Vse to je rad igral in še vedno doma s sosedi igramo te športe. S sosedi smo kupili tudi koš. Ko pa smo kupili mizo za namizni tenis, se je začelo. Vzljubil je ping-pong. Takratni učitelj v osnovni šoli Sebastjan Habjan je pri njem opazil tudi talent in ga je usmeril v NTS Mengeš, kjer trenira še danes.
Luka pravi, da brez podpore staršev in sestre ne bi bilo nič mogoče. Kako mu pomagate?
Vsi skupaj smo v tem športu. Veselimo se z njim, navijamo zanj, ga vzpodbujamo. Vozimo ga na treninge, spremljamo na tekme po vsej Sloveniji, do 18. leta smo z njim hodili tudi v tujino. Vse se vrti okoli ping-ponga. Veseli smo, ker vidimo, da v tem resnično uživa in je srečen. Poleg tega pa se mu zaradi športa telesna drža izboljšuje. Pred kratkim ga je pohvalila tudi njegova razvojna zdravnica Dr. Šušteršič, saj sta se zgornji del njegovega telesa in hrbtenica zelo popravila.
LUKA TRTNIK – ŠPORT MI POMENI VELIKO, PRED NJIM JE LE DRUŽINA
Luka, kakšna izkušnja je bil zate 14. Slovenia Open Thermana Laško?
Vsakič, ko pridem na ta turnir, je to zame posebna izkušnja in večja odgovornost, sploh kadar gre za domači turnir in je več pozornosti usmerjene vame. Tokrat ni bilo nič drugače, seveda sem začutil, da imajo višja pričakovanja, kot na prejšnjih turnirjih v Laškem. Sam sem s svojo igro zelo zadovoljen, tukaj sem igral še najbolje do sedaj, ne glede na rezultate. Mislim, da so vsi videli napredek v moji igri in da sem lahko konkurenčen tudi najboljšim v svoji skupini. Mi je pa ta turnir tudi pokazal, kje lahko še dodelam svojo igro in v čem še nisem tako dober.
Namizni tenis si vzljubil pred petimi leti. Kdo te je navdušil in zakaj ravno namizni tenis?
Namizni tenis sem začel igrati na našem dvorišču s sosedi in družino. Tam sem ta šport vzljubil. Za namizni tenis sem se odločil zato, ker je igra predvsem težka in sem se jo želel dobro naučiti in premagati najprej sosede, potem pa še ostale. Ni boljšega občutka, ko izvedeš neverjetni udarec in ti množica ljudi ploska.
Kaj ti pomeni šport, kdaj in koliko treniraš, kakšne so tvoje ambicije, načrti?
Šport mi pomeni veliko, pred njim je le družina. Treniram vsak dan 2 do 4 ure, včasih tudi dvakrat na dan. Moje ambicije so zelo visoke. Želim biti prvi v moji skupini in seveda priti na paraolimpijske igre in tam osvojiti medaljo. Načrti so torej veliko trenirati po najboljših močeh, da bodo te želje in ambicije uresničljive.
Lani si bil izbran zanajobetavnejšega športnika invalida na Slovenskem. Kaj ti pomeni ta naslov? Si ga pričakoval?
Iskreno rečeno sem bil presenečen, kajti nisem vedel, da sem že toliko uspešen in prepoznaven, res pa je, da se zelo trudim. Naslov mi daje vedeti, da sem na pravi poti in da moram samo nadaljevati in se ne predati.
Zanimivo je, da pravzaprav več igraš z neinvalidi. Kako to? Meniš, da si zaradi svoje okvare v podrejenem položaju?
Tako je, z neinvalidi treniram vsak dan v NTS Mengeš, moj trener je David Orešnik. Dvakrat na teden pa treniram z invalidsko reprezentanco v Ljubljani. Tu sta moja trenerja Darko Kojadinović in Damjan Lazar. Z zdravimi torej res treniram več, ker lahko tam bolj redno treniram in mi je večji izziv zmagati. Zaradi svoje okvare nisem v podrejenem položaju, ko igram ping-pong se ne počutim kot invalid.
Nekje sem prebrala, da meniš, da se igra invalidov in neinvalidov zelo razlikuje. Kaj si imel v mislih s tem? Kako igrajo invalidi in kako neinvalidi?
Igri se res močno razlikujeta. Z invalidi moraš igrati še bolj z glavo, saj imajo hibe in ti moraš te hibe opaziti in jih čim bolje izkoristiti. Meni je igrati z invalidom težje, mogoče tudi zato, ker več igram z neinvalidi, ki imajo hitre, močne in pravilne udarce.
Tvoj trener pravi, da si dober pri forehendu, da si hiter in eksploziven. Kaj boš moral še dodelati?
Dodelati bom moral še pri servisu, sprejemu servisa in igro z materialom.
Čeprav si rojen kot desničar, vse pomembne stvari delaš z levico, tudi namizni tenis igraš z levico. Kako si se uspel prilagoditi?
V to sem bil prisiljen že od malega, tako da se nisem posebej prilagajal. Tako pač je.
Star si 19 let, torej še hodiš v šolo. Kaj si želiš početi v življenju?
Hodim v računalniško šolo, ki jo želim zaključiti, ukvarjati pa si želim z namiznim tenisom. Sprva čim dlje igrati in kasneje morda trenirati mlajše.
Trenutno je pred tabo nov izziv – vozniški izpit. Zdravniki so ti namreč dali zeleno luč za vožnjo. Kako napreduješ?
Opravil sem prvo pomoč in zdravniški pregled. Čaka me test CPP in potem še vožnja. To bo izziv, vendar veselim se voziti avto, ki me že čaka na dvorišču.
Vesna Pfeiffer
