Povezovanje z modno industrijo, ki več̌inoma temelji na ideologiji popolnega telesa in glamurja, je v odnosu do gibalne oviranosti velik izziv, pravijo v RogLabu. Zato so skupaj z Open Style Labom s Tehnološkega inštituta v Massachusettsu organizirali mednarodno sodelovalno delavnico DESIGN (DIS)ABILITY. Rezultate enomesečnega delovnega procesa in ljubljanske produktne delavnice so javno predstavili na dogodku Moda, tehnologija in gibalna oviranost. O tem smo se pogovarjali s sovodjo projekta Teo Pristolič.
Kaj vse so oblikovali oblikovalci in inženirji, ki so na delavnico prišli iz devetih držav?
Oblikovalci in oblikovalke so v skupinah z inženirji in inženirkami oblikovali jakno z integriranim grelnikom in napravo, ki jo je mogoče upravljati z aplikacijo na mobilnem telefonu; jakno z magnetno zadrgo in zankami ob strani za lažje zapiranje, da bi uporabnici samostojno oblačenje omogočilo še večjo neodvisnost; hlače z višjim pasom zadaj in nižjim spredaj ter zadrgo ob strani, za udobno sedenje na vozičku in preprostejše praznjenje urinalne vrečke; tri variacije sodobno oblikovane peronealne opornice: čevelj z integrirano opornico, vezni element čevlja in opornice – posebno gamašo ter z usnjem oblečeno opornico, ki kot taka postane modni dodatek.
Kdo so bili modeli oziroma končni uporabniki?
Uporabnik in uporabnici, s katerimi smo sodelovali v času delavnice, so člani YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa: tetraplegik na električnem vozičku Silvo Mehle, tetrapleginja Katarina Milićević, ki lahko uporablja roke, ne pa tudi prstov, in Tanja Pirnat, ki za hojo uporablja peronealno opornico.
Kdo je udeležencem delavnice pomagal pri delu?
Poleg neposrednega stika, ki so ga imeli udeleženci in udeleženke ves čas z uporabniki, tj. oblikovanja po meri uporabnika oz. uporabnice, so jim bili v pomoč mentorji dr. Grace Teo iz Open Style Laba, ki so delavnico skupno z RogLabom tudi zasnovali, William Li iz Kluba za asistenčno tehnologijo na MIT ter Sanja Grcić, priznana slovenska modna oblikovalka iz Društva SOTO. Na razpolago jim je bila tudi infrastruktura RogLaba, kjer jim je pri izvedbi na laserskem rezalniku pomagal Tomo Per, ter delavnica Zdravstvene fakultete UL s podporo Tomaža Lampeta. Dodatno so na pomoč priskočili Tomaž Draž z izvedbo pletenih patentov za jakno, Biserka Kadak Jurakin Julijana Markovinović pri pripravi kroja ter ljubljanski obrtniki pri izdelavi čevlja in nekaterih usnjenih delov za opornico.
Za katere izdelke gre in v čem je njihova posebnost?
V tej fazi gre predvsem za oblačila in čevlje, katerih posebnost je, da so natančno prilagojeni končnemu uporabniku ali uporabnici, ki zaradi specifik nošenja na trgu ne najde primernih izdelkov. Dodatna posebnost je, da so prilagojeni osebam, ki za gibanje uporabljajo voziček, in bi lahko bili z manjšimi dodatnimi prilagoditvami pozneje primerni kot univerzalen tip oblačil za osebe na vozičku, saj upoštevajo karakteristike sedečega položaja in omejitve samega ogrodja vozička. Tudi »gamašo« bi lahko uporabljali številni uporabniki in uporabnice peronealne opornice.
Predvsem ste spoznali tudi potrebe gibalno oviranih oseb glede oblačil, obutvein drugih pripomočkov. Katere?
Kot je omenila Klaudija Poropat iz YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa, gre zlasti za osnovno, univerzalno potrebo po osebni izraznosti, ki je neodvisna od stopnje gibalne oviranosti. Estetika pa mora seveda biti nedeljivo povezana s funkcionalnostjo, ki je, če povzamemo nekaj splošnih opažanj, taka: jakne morajo biti zadaj daljše, da pokrijejo ledveni del v sedečem položaju, pri rokavih pa ožje, da se ne zapletajo v kolesa vozička. Zadrge morajo biti na zadnji strani obložene, da ne žulijo telesa, prav tako odpadejo vsi dekorativni našitki na zadnji strani jakne. Pas pri hlačah mora biti zadaj višji, da prekrije ledveni del, a ne preveč elastičen, da se onemogoči zdrs, hkrati pa morajo imeti hlače na prednjem delu manj materiala, da se ta ne naguba. Opornica ali čevlji morajo biti stabilni in utrjeni na nekaterih mestih, obenem pa ne smejo preveč pritiskati na samo nogo. Spopadajo se s težavami, kot je ta, da se težko oblečejo ali slečejo.
Kako ste rešili to zagato?
Z zadrgami na več primernih mestih, s prilagoditvijo krojev za lažje oblačenje čez rame, z izbiro mehkejših materialov, ki so bili po potrebi ojačani na nekaterih mestih (hlače iz mehkejšega džinsa so bile npr. ojačane na kolenih), z elastičnimi dodatki na potrebnih mestih (jakna z grelnikom ima pletene patente na rokavih in v pasu, na ramenih pa volnen všitek). Pri snovanju so udeleženci in udeleženke upoštevali tudi stopnjo neodvisnega oblačenja – katera oblačila si lahko uporabniki nadenejo sami ali kako jih prilagoditi, da bi si jih lahko –, pri osebni asistenci pa smo upoštevali nasvete asistenta oz. asistentke in jim s tem omogočili lažje ali hitrejše oblačenje.
Prototipe oblačil in dodatkov ste predstavili na dogodku z naslovomModa, tehnologija in gibalna oviranost. Katere?
Ob predstavitvi izzivov in metodologije dela, ki jo je natančno povzela dr. Grace Jun, so avtorji sami predstavili tudi vse izdelane prototipe, ki smo jih omenili na začetku: jakno z grelnikom, ki so jo oblikovali Petja Zorec, Evrim Büyükaslan in Jensin E. Wallace, prilagojene hlače iz džinsa in jakno z magnetno zadrgo ter zankami avtoric Maje Šimunović in Hedvig af Ekenstam, ter tri variacije opornice/čevlja, ki so jih zasnovali in oblikovali Dejan Tašner, Magdalena Orasche in Levi Goldman.x
Vesna Pfeiffer
