Stane Padežnik je zgodovinar, sociolog, publicist, pisatelj in astrolog. Že vrsto let pa je tudi član Programskega odbora za problematiko programskih vsebin za invalide na RTV Slovenija, v katerem si prizadeva za čim večji delež televizijskih vsebin, dostopnih tudi slepim in slabovidnim.
Pisateljsko ustvarjalnost je uresničil že v treh proznih delih. Njegov prvenec, ljubezenski roman Pod plaščem naivnosti, je izšel leta 1987, leta 1996 je objavil socialni roman Črni petelin, ki se posveča študentskemu življenju, leta 2000 pa je izšel njegov zbornik Ustvarjalnost ne pozna teme. V njem je predstavil triinštirideset življenjskih zgodb nekaterih najbolj uspešnih slepih in slabovidnih Slovencev.
Zgodbe za svojo četrto knjigo Brez slepomišenja je nabiral kar nekaj let. Nabralo se je 300 vedrih in tudi trpkih prigod, ki nam odpirajo vrata v svet doživljanja slepih in slabovidnih ter razkrivajo zmote zaslepljenih.
Pogovor z avtorjem knjige Brez slepomišenja Stanetom Padežnikom.
Koliko časa so nastajale zgodbe iz knjige Brez slepomišenja?
V moji duši so se zbirale že od leta 1998, ko sva s kolegico Barbaro peljala odpravo slepih in slabovidnih na Kilimanjaro in za tem iz videoposnetkov naredila didaktični film Po sledeh leoparda. V kasnejših letih sem že določene vtise beležil, pred kakšnimi šestimi ali osmimi leti pa se mi jih je pričelo kopičiti nekaj več. Zadnja leta sem jih literarno obdeloval, življenje pa je skozi mene intenzivneje pisalo zgodbe zadnji dve leti. Pravzaprav jih življenje niza in piše neprestano, le časa ni vedno, da bi jih zabeležil in iz njih naredil nekaj berljivega.
Kako in zakaj ste se sploh odločili, da jih boste zapisovali?
Ker so me v duši vse bolj tiščale in zahtevale, da pridejo na plan. Sem pač pišoč človek in uživam, če naredim nekaj, s čimer sem na koncu, včasih že tudi vmes, zadovoljen. Če pa še komu drugemu kaj pomenijo, pa toliko bolje.
V knjigi ste zbrali 300 zgodb. Razdelili ste jih na 19 tematskih sklopov. Zakaj ravno na 19?
Število tematskih sklopov je naključno. Tako so prihajale »na svet«. Same so mi kazale področja, na katerih so se dogajale. Instinktivno so se mi porajali naslovi sklopov, kot so: cestne, ker se prigode dogajajo na prostem, na ulicah, cestah, sklop domače zato, ker se za štirimi stenami prav tako dogajajo vedre in trpke prigode, v zdravstvu ali v taksijih, na potovanjih, na poslu enako ipd. Sprva nisem imel v mislih število črtic, a čutil sem, da je prav, če jih je čim več, da bi z njimi zajel čim več življenjskih področij. Sčasoma mi je privrela na misel pesmarica, drobna knjižica s 300 slovenskimi narodnimi pesmimi in rekel sem si, da bom zadovoljen takrat, ko bom napisal 300 zgodb ali črtic, šele potem jih bom spravil v knjigo. Seveda bi jih lahko dodal še 65 ali 66, za vsak dan v letu eno, a čas je že bil, da knjigo izdam, pa še stota obletnica organiziranega delovanja slepih se je približevala.
Naslov Brez slepomišenja nam že takoj pove, da o slepoti oziroma slabovidnosti govorite naravnost, brez ovinkarjenja in olepševanja. Je bila izbira naslova težka? Ste se odločali med različnimi naslovi?
Že v začetku se mi je porodil delovni naslov Kontrasti rumene pege. Ko pa so zgodbe nastajale, se je izkazalo, da pravzaprav pišem o ljudeh, ki so ne-vidni, premalo opaženi, neupoštevani, zato se mi je vrinil drug delovni naslov Obrazi ne-vidnih. Obrazi zato, ker sem oblikoval literarno obliko obrazi, v njej oblikoval obraze pripovedovalcev brez imen, toda ta se mi je spreminjala v črtice, ki pa so daljše. Kasneje sem tehtal še med naslovi povezanimi z očmi, vidom, a tudi s tem, komu so namenjene. Tako se je porodil delovni naslov Zazrtim vase, poleg pa še kruzifix, kar pomeni Jezus pribit na križ. Tako se namreč počutijo mnogi, ki imajo težave z vidom. In pribiti na križ pripovedujejo zazrtim vase, naj jih vendar opazijo in upoštevajo. Predzadnji je bil naslov Sredina ali rob, poimenovan po enem od naslovov zgodb in bi govoril o tem, da so ljudje z okvarami vida vendar sredi družbe, a da jih brezbrižna oziroma neuvidevna družba potiska na rob, kjer nočejo biti! Čisto na koncu mi je priplaval na površje ta zadnji naslov, ki je seveda že prej nastal, ko sem napisal zgodbo, ko okulistka ponesrečencu pove, ne da bi slepomišila, da žal nikoli več ne bo dobro videl.
Ali naslov nakazuje tudi na sporočilo knjige in kaj pravzaprav želite z zgodbami bralcem sporočiti?
Kaj želim sporočiti, ste v prejšnjem vprašanju že sami povedali. Brez olepševanja približati širši družbi, odločevalcem, bralcem doživljajski svet vseh, ki ne morejo vzpostavljati očesnega kontakta, na katerem sloni sodobna družba, da trpijo, so ovirani in kako so ovirani! Morda tega ne opazijo površni in brezčutni opazovalci, sodržavljani, ki enakih težav z vidom nimajo, zato ker dokaj dobro prenašajo svoje tegobe, ovire in muke, ne demonstrirajo na ulicah, ne mečejo granitnih kock v policaje, parlament, javne institucije, uradnike ali še koga! Namesto njih ta knjiga govori, nakazuje, kje vse se zatika, kaj vse je potrebno spremeniti, odpraviti, prilagoditi in koga je treba sprejeti medse, ker je tukaj že ves čas! Saj smo vendar vsi ena družba, ena družina in poskrbeti je treba, da se vsi dobro počutimo in imamo zadovoljene osnovne življenjske potrebe, človekove pravice, pa še kakšne povrh!
Je morda namen knjige tudi razbijanje stereotipov o slepih in slabovidnih? Kateri so ti? In kako vplivajo na življenja slepih in slabovidnih oseb?
Posebnega namena pri pisanju te knjige, da bi razbijal neke stereotipe o osebah z okvarami vida nisem imel. Neki stereotipi vsekakor obstajajo, a če jih kdo ima, je to njegov problem in naj se kar sam ukvarja z njimi. O tem se ima priložnost izreči literarna kritika, socialna psihologija in še kdo. Pri stereotipih in predsodkih je tako, da so dodatna težava pri normalnem komuniciranju na strani tistih, ki jih imajo, z njimi pa obremenjujejo ljudi, ki slabo vidijo ali nič. V takem primeru je »slep« človek potisnjen v vlogo terapevta videčemu s predsodki in stereotipi. Jaz take vloge ne želim sprejemati, saj jo bolje od mene opravljajo profesionalni terapevti in psihologi.
Knjigo ste podnaslovili Vedre in trpke prigode slepih in zaslepljenih – je v njih več vedrosti ali trpkosti? Zakaj?
S takim podnaslovom želim sporočiti potencialnim bralcem, da to ni knjiga, ki bi posegala na danes tako vročo politično sceno in bi ideološko s kom obračunavala, kot to mnogi počnejo na družbenih omrežjih, tega je vse preveč, ampak da prinaša življenjske zgodbe na sproščen in veder način, ob katerih se razvedrimo, nasmejemo, pa čeprav pripovedujejo tudi o bolj trpkih ali že skoraj krutih situacijah. Katerih je več, ne vem, nisem štel, morda pa boste to ugotovili vi. Po odzivih bralcev, ki berejo to mojo knjigo že vsaj tretjič, lahko presodim, da je zelo berljiva. Tako mi tudi sami zatrjujejo. Napisal sem jih realistično. Realnost pa je največkrat komična, čeprav istočasno grenka. Kadar se moja žena zasmeje na kavču ali v postelji pred spanjem, jo vprašam, čemu se smeje in kaj bere, pravi: »Ja, tvojo knjigo! Tako je smešna, a tudi poučna in da nam misliti!« Moj prijatelj in sorodnik iz cerkvenih krogov, več kot samo župnik, mi je rekel dan potem, ko sem mu poklonil knjigo, da sem mu požrl noč. »Zakaj?« sem ga vprašal. »Zato, ker je nisem mogel odložiti in sem jo večino prebral na dušek. Odlična je in primerna, da marsikatero zgodbo uporabim pri pridigah.« Med 300 prigodami pa je tudi tematski sklop »zaslepljenih«, v katerih razgaljam hoteno ali nehoteno gledanje ljudi na stvari drugače, kot so, bodi si zaradi tega ker so zavedeni, ali pa so škodoželjni, imajo svoja prepričanja in interese, ki jih postavljajo nad skupne. Zaslepljenost pa se ne ozira na funkcionalnost vida in oči. Pojavlja se tako pri fizično kot pri duhovno slepih.
Kako pa na splošno gledate na sprejetost slepih in slabovidnih v družbo in širše okolje?
Osebe z okvarami vida so v družbi, so sredi nje, a zaradi fizičnih, komunikacijskih, psiholoških in še kakšnih ovir mnogi težko funkcionirajo polno kot osebnosti. Težko uresničujejo svoje interese, razvijajo sposobnosti in delujejo kot drugi okoli njih, težje zadovoljujejo svoje potrebe in pogosto ne morejo udejanjati svojih svoboščin ter človekovih pravic. Vzrok torej v glavnem ni v njih, ampak v omejenosti in brezčutnosti večine družbe, ki jih obdaja, najbolj pa odločevalcev na različnih področjih in v hierarhiji, ki so dolžni odpravljati ovire, diskriminacijo ter jih ne generirati novih in novih preprek. Številni so sposobni opravljati najzahtevnejše naloge, so uveljavljeni na svojem poklicnem področju, delujejo interdisciplinarno, nekateri so doktorji znanosti, prepoznani v domači in mednarodni javnosti, zmorejo opravljati zahtevne družbene vloge in funkcije, pa če je to komu z zdravim vidom, predsodki in strahovi všeč ali ne! Njihovo uveljavljanje in uspešnost jim zagotavljajo najsodobnejša komunikacijska sredstva s programi dostopnosti do tistega, kar potrebujejo, to pa so večinoma informacije.
Kakšne zgodbe med slepimi in slabovidnimi pa piše obdobje epidemije s covid-19?
Več o tem bi vam lahko pripovedovali strokovni delavci in aktivisti v društvih ter v zvezi društev slepih in slabovidnih, ki imajo vsakodnevne stike z ljudmi, ki vodijo programe zanje ali pa so dejavni v njih. Vsekakor pa opažam, da imajo člani teh organizacij minimalne ali nikakršne fizične stike, so bolj na video povezavah, domnevam pa, da je zanje najhuje to, da se ne morejo prav daleč gibati, zaradi vseh korona omejitev.
Ali bo knjiga izšla tudi v brajici in kot zvočna knjiga?
Tudi to vprašanje je za druge. Jaz sem samo avtor, pretvorbe knjig v zvočno tehniko za potrebe Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne pa zagotavlja imenovana knjižnica. Verjamem, da bo slej ko prej tudi mojo knjigo prenesla v MP3 zapis na CD. Če bo knjižnica naredila tudi brajevo knjigo, pa ne vem. Je pa pričela neka brajeva revija objavljati posamične črtice iz Brez slepomišenja. Moje ambicije pa niso omejene na ozek krog bralcev, ki bi jih zajeli zgolj z brajevim ali MP3 zapisom. Knjigo namenjam najširšemu bralstvu, ki obvlada slovenski jezik, kasneje pa želim posneti zvočno knjigo in jo tržiti, kot se tržijo vse zvočne knjige. Tudi prevod v vsaj dva tuja jezika me zanima, le knjigotržca na tujem ali tujega založnika še potrebujem.
Hvala za pogovor.