Temeljno načelo invalidskih organizacij je Nič o invalidih brez invalidov. Senzorno, gibalno ali drugače ovirane osebe najbolje vedo, kakšne so njihove resnične potrebe in koliko jim je kulturno življenje dostopno. O tem smo se pogovarjali s predstavniki nekaterih invalidskih organizacij pri nas.
Kako dostopne so kulturne javne ustanove, predvsem muzeji, galerije, gledališča, kinodvorane, za gluhe in naglušne?
Čeprav se gluhi in naglušni v svojem življenju srečujejo s socialno, senzorno oviranostjo in številnimi komunikacijskimi težavami, ki jim povzročajo veliko težav v vsakodnevnem življenju, pri izobraževanju, na delovnem mestu itd., je javnost še vedno premalo seznanjena z njihovimi problemi in težavami. Gluhi imajo svoj jezik, kulturo in svoje socialno sredstvo. Slovenski znakovni jezik je Republika Slovenija uzakonila kot manjšinski jezik leta 2002. Januarja leta 2014 je Vlada Republike Slovenije razglasila 14. november kot dan slovenskega znakovnega jezika. Konvencija OZN o pravicah invalidov opredeljuje kulturo gluhih kot svojo kulturo, ker jo že opredeljuje njihov jezik. Pa kljub temu so številne kulturne ustanove za gluhe in naglušne nedostopne. Ne morejo obiskovati muzejev in galerij, ne da bi imeli na voljo prenos zvočnih/slikovnih informacij na tehničnih pripomočkih ali razlago v slovenskem znakovnem jeziku tolmača znakovnega jezika. Že zaradi senzorne oviranosti ne morejo spremljati gledaliških predstav, če ni zagotovljenega tolmača ali vgrajene indukcijske zanke, ki omogoča sprejem zvoka za naglušne osebe. Te osebe hodijo v kinodvorane, če so filmi opremljeni s podnapisi ali ima dvorana vgrajeno indukcijsko zanko.
Gluhe in naglušne osebe se stežka vključujejo v javno kulturno življenje, že zaradi senzorne oviranosti.Imajo pa svoje kulturne dejavnosti, ki jih izvajajo v lokalnih društvih gluhih in naglušnih po Sloveniji, kjer se združujejo, pa tudi v kulturnih projektih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Ti projekti jim omogočajo, da razvijejo in krepijo kulturo gluhih, ki je opredeljena v Konvenciji OZN o pravicah invalidov in jo Unesco priznava kot kulturno-jezikovno identiteto. Eden od ciljev Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije je razvijanje in ohranjanje kulture gluhih z zahtevnejšimi in obsežnejšimi nacionalnimi kulturnimi programi. Z uporabo znakovnega jezika izražajo kulturno ustvarjalnost: v gledaliških igrah, pantomimi, filmski umetnosti in likovnih delih.
Samostojna kulturna dejavnost gluhih in naglušnih
Začetki organizirane kulture gluhih segajo na Slovenskem v leta pred drugo svetovno vojno, ko je profesor ljubljanske gluhonemnice Vinko Rupnik povabil skupino odraslih gluhih amaterskih igralcev, da skupaj pripravijo enodejanko Oče. Prvič so jo uprizorili 6. decembra 1936 v Šentjakobskem gledališču in jo zaradi velikega zanimanja 28-krat ponovili. Leta vojne so zavrla tovrstno dejavnost. V prejšnji državi pa je bila kulturna dejavnost gluhih organizirana v okviru društev gluhih in naglušnih, ki so nastopali enkrat letno na prireditvah v čast mednarodnem dnevu gluhih. Leta 1999 so na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije z namenom, da strnejo moči za večji razcvet kulturne dejavnosti na državni ravni, ustanovili gledališko skupino gluhih Tihe stopinje«, ki jo sestavljajo gluhi entuziasti, igralci lokalnih društev. Vodi jo gluha režiserka Lada Lištvanova, ki je diplomirala na Akademiji za glasbeno in gledališko umetnost v češkem Brnu. Skupina Tihe stopinje ima za sabo veliko uspešnih nastopov v javnosti in je mednarodno uveljavljena. Ima bogat gledališki repertoar iger, ki so jih predstavili ob različnih priložnostih na raznih prizoriščih. Nastopala je na odmevnih festivalih doma, denimo na Ani Desetnici in Lentu, v tujini je bila redno uvrščena med najboljše gluhe gledališke skupine v Evropi. Največje priznanje je skupina dosegla, ko je nastopila pri švedski kraljici Silvii.
Na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije opažajo, da se zadnjem času dogajajo pozitivni premiki v dostopnosti kulturnih ustanov.Narodna galerija Slovenije ima redne vodene oglede za gluhe in naglušne s tolmačem slovenskega znakovnega jezika. Slovenski etnografski muzej organiziranim skupinam gluhih in naglušnih ponuja gluhega vodnika, ki jim predstavlja eksponate v njihovem jeziku. Nekateri muzeji imajo možnost posredovanja informacij po tehničnih pripomočkih, kot so tablice, FM-sistemi in podobno. Viden je napredek pri gledaliških dvoranah po Sloveniji. Opremljajo jih z indukcijsko zanko, tako da so gledališke predstave poleg naglušnim osebam dostopne tudi starejšim občanom, ki zaradi slabšega sluha nosijo slušni aparat. Še vedno pa ni poskrbljeno za gluhe ljubitelje gledališke umetnosti, ki morajo sami najeti tolmača, če hočejo spremljati in razumeti igro. »Veliko pričakujemo od Nacionalnega programa kulture 2014–17, ki bo pripravil kulturne ustanove čim bolj dostopne gluhim in naglušnim osebam,« pravi Anton Petrič, strokovni delavec Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, ki je osvetlil problematiko dostopnosti kulture za gluhe in naglušne.
Dostopnost kulture za slepe in slabovidne
Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, vidi pri problemu dostopnosti dva vidika.»Najprej gre tu za fizično dostopnost. Slep ali slaboviden človek pri nas zelo težko sam pride do kulturne ustanove. V Ljubljani in Mariboru so nekaj delov središča mesta že opremili s talnim taktilnim vodilnim sistemom, ki močno olajša orientacijo, a poti do kulturnih hramov so večinoma še neoznačene. Ko prideš do ustanove, pa je pomembna še orientacija v njeni notranjščini, kjer za slepe in slabovidne tudi še ni narejenega veliko. Toda pojavljajo se že tudi svetle izjeme (Mestni muzej v Ljubljani, Slovenski etnografski muzej itd.). Posebna zgodba pa je dostopnost do vsebin, ki jih ponujajo kulturne ustanove. Tu so prve korake spet naredili nekateri muzeji (Mestni muzej, Slovenski etnografski muzej ...) s prilagoditvami razstav in zbirk ter prilagojenimi vodenji, začenjajo jim slediti tudi nekatere galerije (Narodna galerija, Moderna galerija, UGM itd.). Lani je bila prva projekcija celovečernega filma z avdiodeskripcijo v kinu Komuna in kmalu nato še projekcija več filmov z zvočnim opisom v kinu Šiška v organizaciji RTV Slovenija. TV Slovenija že nekaj let opremlja po več filmov na leto z zvočnim opisom, sicer pa filmov s to tehniko, prilagojeno za slepe in slabovidne, v redni shemi kinematografov še ni, niti še nimamo dvorane, ki bi bila za to primerno opremljena. Prav tako še nismo videli gledališke predstave z zvočnim opisom. Gledališča pa so že pred leti poskusno začela uprizarjati predstave za slepe in slabovidne in tako imenovane bralne predstave so postale že kar uveljavljena navada v nekaterih gledaliških hišah (tu zanesljivo vodi MGL). Premalo pa je narejenega na področju glasbe (npr. koncertni programi, dostopni na internetu, ki bi jih lahko doma sami prebrali s svojim računalnikom itd.), baleta in še bi lahko naštevali.Slepim in slabovidnim prilagojena vodenja se sicer že pojavljajo, a so za zdaj še bolj izjema kot pravilo.«
Vključenost slepih in slabovidnih v kulturno življenje
Gospod Wraber pravi, da slepi in slabovidni še niso dovolj vključeni v kulturno življenje, a poudarja, da se je le začela uveljavljati zavest o tem, da so tudi slepi in slabovidni lahko enakopravni in pomembni uživalci, pa tudi ustvarjalci kulturnih dobrin.Priznava pa tudi, da je težava pri vključevanju slepih in slabovidnih v kulturno življenje tudi pri samih ljudeh z okvarami vida, ki so jih desetletja učili, da kultura (razen morda glasbe) ni zanje. Tako so se mnogi navadili, da je pač najlaže ostati doma, še zlasti zaradi dejstva, da za obisk kulturnega dogodka večinoma potrebujejo spremljevalca. Zato se ob ponudbi, ki se veča, včasih zdi, da kultura slepih in slabovidnih v resnici ne zanima. Zagotovo ni tako, potreben je le čas, da se v ljudeh ukoreninjeni predsodki premagajo. Poleg tega pa se velikokrat pozablja, da slepi in slabovidni niso zgolj uživalci, temveč tudi ustvarjalci kulture. In tudi zagnani bralci. »Beremo – v brajici ali v zvoku – več od videčih,« pravi Tomaž Wraber. In dodaja: »Prav zato je tudi tako zelo pomemben evropski projekt, s katerim smo prenovili in na primernejšo tehnično raven dvignili knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Žal pa se ta ustanova še vedno otepa z velikimi finančnimi težavami, saj nima zagotovljenega rednega financiranja.«
Gospodarska kriza in vpliv na projekte vključevanja invalidov v kulturno življenje
O tem, kako na dostopnost kulture vpliva trenutna gospodarska kriza v državi, pa predsednik ZDSSS pravi:»Kriza je na to področje vsekakor zelo močno posegla. Deloma z zares zmanjšanimi sredstvi, ki so za ustrezne prilagoditve potrebna, morda pa še bolj drugače: občutje ogroženosti je pri družbeno marginaliziranih skupinah še večje, pa čeprav to ni vedno upravičeno. V resnici se stanje zelo izboljšuje. Čedalje večja je zavest, da smo v družbi zelo različni. Zato na prihodnost gledam z optimizmom, a seveda bo potrebnega še ogromno dela, 'vzgoje' za uživanje kulturnih dobrin in tudi finančnih sredstev za prave prilagoditve.«
Dostopnost kulturnih ustanov za gibalno ovirane
Ko govorimo o dostopnosti kulturnih ustanov za invalide, še vedno mnogi najprej pomislijo na gibalno ovirane. Dejstvo je, da je bilo v zadnjih letih premaganih veliko arhitektonskih ovir. To so nam potrdili tudi na Zvezi paraplegikov Slovenije, kjer ocenjujejo, da so v Ljubljani skoraj vse kulturne javne ustanove (muzeji, galerije, gledališča, kinodvorane) dostopne za gibalno ovirane. Njihova lokalna društva tudi organizirajo skupinske oglede različnih razstav in kulturnih prireditev. Tudi sami se aktivno kulturno udejstvujejo, saj so med njimi pesniki, pisatelji in tudi petindvajset aktivnih slikarjev. Med njimi je sedem slikarjev in slikark, ki slikajo z usti in so člani Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Na Zvezi paraplegikov Slovenije menijo, da kriza ni preveč posegla na to področje. Prestolnica in druga slovenska mesta stremijo k temu, da bi bila prijazna tudi do gibalno oviranih in starejših občanov. V mestih je v urbanem okolju vse manj arhitekturnih ovir in vse manj nedostopnih javnih objektov, kljub temu pa jih je še vedno veliko. Posebno težavno je odpravljanje arhitekturnih ovir pri spomeniško zaščitenih objektih, pravijo na Zvezi paraplegikov Slovenije.
Razvoj sloni na mladih. Kako na dostopnost kulture in tudi na svojo vključenost v kulturno življenje gledajo mladi, smo povprašali predstavnico Društva študentov invalidov Slovenije.
Lea B. Urankar, strokovna sodelavka pri Društvu študentov invalidov Slovenije, pravi takole: »Zdi se, da so nekatere kulturne ustanove čedalje bolj dostopne osebam s posebnimi potrebami – ali so arhitektonsko dostopne ali pa opremljene z opremo za senzorno in slušno ovirane. Tudi nekateri kinematografi imajo prostor za gibalno ovirane. Vseeno pa se stvari še razvijajo. Po manjših mestih je tega vsekakor manj. Tako se tudi osebe s posebnimi potrebami vse bolj udeležujejo ali sodelujejo v raznih kulturnih dejavnostih in dogodkih. Društvo študentov invalidov Slovenije se že več let ponaša z odmevnimi kulturnimi, medijskimi projekti. S plesnimi predstavami Z.A.N.A.S. in Watch Out ter Čarovnik z voza smo napolnili ljubljanske Križanke, Unionsko dvorano in trikrat razprodali Staro mestno elektrarno. Ponosni smo tudi na multimedijski projektVse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali, s katerim smo nemalokrat razprodali Linhartovo dvorano Cankarjevega doma ter navdušili gledalce in strokovno javnost Borštnikovega prstana. Pred kratkim smo v Kinu Šiška uprizorili dramsko-plesno predstavo Move.Ing, v kateri sodelujejo profesionalni baletniki in invalidi. Gre za dva popolnoma različna svetova, ki se s plesom združujeta v estetiko. Študenti invalidi so svoje intimne zgodbe odplesali s profesionalnimi baletniki – zgodbe o neuslišani ljubezni, o sanjah, uspehu ... Še enkrat, že petič, bo MOVE.ING uprizorjen 17. 5. 2015 v Stari mestni elektrarni. Lahko pa še namignem, da smo se že lotili novega, spet čisto drugačnega projekta na področju kulture.«
Vprašanje dostopnosti torej ni le vprašanje, kako so kulturne ustanove in prireditve dostopne za ljudi z različnimi oviranostmi, temveč tudi to, kako se ljudje s posebnimi potrebami vključujejo v ustvarjanje našega skupnega kulturnega življenja. x
Veronika Rot
