Ustavo Republike Slovenije so v lahko branje priredili študenti in diplomanti specialne in rehabilitacijske pedagogike Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani s pomočjo in v sodelovanju z invalidskim podjetjem Želva in Zvezo Sožitje, ki je knjigo tudi izdala.
Vsa vsebina originalnega besedila je zajeta v lahko berljivi priredbi. Prirejevalci so dodali tudi dodatno razlago vsebine vsakega člena. Težje besede ali besedne zveze, ki se v besedilu pogosto pojavljajo, npr. državljan, sodnik, poslanec, državni zbor, so dodatno pojasnili v slovarju težjih besed na koncu knjige. Če je beseda v besedilu odebeljena, potem bralec ve, da lahko najde njeno razlago prav tam. Besedilo spremljajo tudi ilustracije z opisi, ki bralcu še dodatno pomagajo pri razumevanju vsebine.
Lahko berljivo Ustavo RS lahko brezplačno berete z malimi ali velikimi tiskanimi črkami na spletni strani Zveze Sožitje: http://www.zveza-sozitje.si/lahko-berljiva-ustava.html
O projektu smo govorili z Živo Jakšić Ivačič, vodjo projekta Lahko berljiva Ustava Republike Slovenije.
Projekt prirejanja Ustave RS je trajal več let. Zakaj ste se odločili za priredbo Ustave RS?
Ideja se je pojavila na sestanku upravnega odbora društva LABRA – društvo za prilagojeno obliko komunikacij, kjer smo se člani pogovarjali o tem, katere vse informacije bi morale biti (bolj) dostopne vsem bralcem v Sloveniji. V pogovoru, ki je bil poln sanj in zagona, je nekdo omenil, da bi morala biti tudi ustava napisana v lahkem branju. Ta bežni komentar mi ni dal miru. Nekaj tednov sem ga premlevala in ga naposled le omenila študijskim kolegicam. Strinjale smo se, da bi bilo vredno poskusiti.
Zdelo se nam je, da če lahko priredimo ustavo v lahko branje, potem je mogoče prirediti vse druge dokumente in informacije. Zavedale smo se tudi pomembnosti vsebin, ki jih ustava naslavlja za vse državljane, in si želele, da bi lahko vsi do njih tudi dostopali. Seveda pa se na začetku nismo zavedale, kakšen podvig bo ta projekt in da se bomo z njim ukvarjale ves študij.
Kako velika je bila skupina bralcev in prirejevalcev?
Število aktivnih prirejevalcev se je iz leta v leto spreminjalo. V petih letih je ustavo skupaj prirejalo 19 študentov specialne in rehabilitacijske pedagogike s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Ker je bil proces prirejanja dolg, so nekateri prirejevalci že doštudirali in s tem končali tudi delo pri projektu. Hkrati pa so v skupino prihajali novi študenti prirejevalci, ki se jim je tovrstno delo zdelo zanimivo, pomembno in so se hkrati tudi želeli naučiti prirejati informacije v lahko berljivo obliko. Vsebina ustave je zelo zahtevna, zato je bilo dobrodošlo, da je pri projektu sodelovalo toliko študentov, saj smo si člene razdelili in se podpirali v procesu prirejanja.
Sodelovali smo s skupino devetih testnih bralcev z motnjami v duševnem razvoju iz VDC Želva. V skupini sta sodelovali tudi dve strokovni sodelavki iz VDC Želva, ki sta bralce dobro poznali in med projektom podpirali proces branja in diskusije vsebine.
Kako ste sodelovali z bralci?
Testni bralci so se v projekt vključili, ko nam je prirejevalcem uspelo prirediti vse člene v lahko branje, napisati njihove razlage in podrobneje razložiti besede ali besedne zveze, za katere smo menili, da jih bodo bralci težje razumeli. Ker smo prirejali besedilo tako, kot smo mislili, da je lahko berljivo in razumljivo, smo ustreznost in razumljivost naših priredb preverili s skupino testnih bralcev iz VDC Želva. Leto in pol smo se vsak teden dobivali za dve uri in brali člene po vrsti. Vsak bralec je dobil natisnjen originalni člen, lahko berljivo priredbo, razlago in razlago vseh težjih besed, ki se v besedilu pojavljajo. Bralci so se med seboj izmenjevali in na glas brali člene. Po vsakem delu člena smo se pogovorili o vsebini zapisanega, razjasnili, če kaj ni bilo jasno, ugotovili, ali je morda še kakšna beseda težje razumljiva in ali je morda kakšna beseda, ki smo jo mi šteli za težje razumljivo, oni so jo pa dobro poznali. Vsebina ustave nas je spodbudila v mnoge pogovore o življenjskih izkušnjah, delovanju naše družbe, odnosih in aktualnem političnem dogajanju.
Naša tedenska srečanja so postala moj najljubši del celotnega projekta. Imela sem priložnost na glas prebrati, kar smo tako dolgo ustvarjali in pisali, in dobiti zelo kakovostno povratno informacijo od predstavnikov bralcev, za katere smo ustavo sploh prirejali. Hkrati pa sem se vsak teden veselila naših srečanj, ker sem videla, kako zagnani so postali naši bralci. Na začetku, ko smo se lotili prvih členov, se jim vsebina ni zdela zanimiva. Tudi strokovni delavki sta dvomili, da nam bo vse skupaj »steklo«. Po nekaj tednih pogovora pa smo vsi kar razcveteli. Vsebine ustave so namreč v nas odpirale teme, ki jih z bralci doslej nihče še ni naslavljal. Vsak teden, ko sem prišla, so me navdušeno spraševali, katere člene beremo danes, koliko jih bomo prebrali, in mi poročali, o čem so se po našem zadnjem srečanju še pogovarjali med seboj.
Na kakšne težave ste naleteli pri prirejanju?
Glavna težava je bila, da se celostne priredbe pravnega besedila v Sloveniji ni lotil še nihče, tako da smo prvo leto porabili za to, da smo med sabo in skupaj s testnimi bralci razčistili, kako sploh napisati priredbo. Nekaj lahko berljivih vodnikov po zakonih obstaja, vendar nismo našli nobenih zapisov in izkušenj prirejevalcev, kako so se lotili prirejanja, katere dele zakonov so priredili in zakaj. Počasi smo tipali v temi in iskali pravo pot. Spraševali smo se, ali vključiti čisto vse informacije posameznega člena. Ali smemo omejiti vsebino? Kdaj smo vsebino preveč okrnili ali poenostavili? Kako vsebino razlagati in do katere globine? Ali težje besede sproti razložiti med besedilom ali posebej na koncu knjige? Katere besede so lažje razumljive? Kdaj vemo, da je naša priredba dovolj razumljiva? Ali smo razumeli bistvo členov? Odgovore na vprašanja smo iskali v sodelovanju s pravnim strokovnjakom in testnimi bralci.
Med procesom pa smo napisali tudi kar nekaj strokovnih prispevkov o prirejanju pravnih dokumentov v lahko branje, v katerih smo opisovali dileme, izzive in proces prirejanja v upanju, da bomo z vpogledom v naš proces in izkušnje omogočili drugim lažje iskanje prave poti prirejanja.
V ustavi so številni abstraktni pojmi. Kako ste se jih lotili, da ste vseeno obdržali njihov pomen?
Kjer smo lahko, smo se izognili rabi abstraktnih pojmov in raje uporabili sopomenko ali pa v besedilu opisali vsebino pojma. Velikokrat se pojmu nismo mogli izogniti; takrat smo pojem pojasnili v razlagi. Nekateri pojmi se v ustavi pogosto uporabljajo. Na primer državljan, sodišče, pravica, poslanec, pravnomočno, ratifikacija. Te besede ali besedne zveze smo v besedilu odebelili in jih razložili na koncu knjige v slovarju težjih besed. Idealno bi bilo, da bi imel vsak člen svoj slovarček in da bi bralec lahko takoj pogledal, brez listanja, kaj kakšna beseda pomeni. A taka knjiga bi bila dolga več kot 800 strani in bi bila zaradi svojega obsega nedostopna. Zato smo sprejeli kompromis in naredili skupen slovar za vse člene.
Ustava je najvišji splošni akt in kot tak zelo natančno zapisan, nanj pa se sklicujejo mnogi. Ali so pri prirejanju sodelovali tudi pravni strokovnjaki?
Seveda, multidisciplinarni tim je pri takem projektu nujen. Takoj ko smo se odločili, kako se bomo lotili prirejanja in kakšna bo okvirna struktura vsebine lahko berljivih členov, smo začeli iskati pravnega strokovnjaka, ki bi bil pripravljen sodelovati z nami. Zaveznika smo našli v mag. Ivanu Robniku, upokojenem sodniku Vrhovnega sodišča RS. Gospod Robnik je bil za nas neprecenljiv član ekipe, saj je zaradi osebne izkušnje poznal ciljno skupino, osebe z motnjami v duševnem razvoju, za katere smo primarno prirejali ustavo. Obenem pa je pravni strokovnjak, ki nas je znal usmerjati in podpirati pri interpretaciji vsebine. Z gospodom Robnikom smo tesno sodelovali že pri prvem osnutku prirejanja in tudi pri usklajevanju popravkov testnih bralcev VDC Želva ter nazadnje ob končnem urejanju in pregledovanju besedila. Večkrat je podrobno pregledal vsako priredbo, razlago in definicijo v slovarju težjih besed. Naše priredbe je popravil tam, kjer smo vsebino pomanjkljivo razložili ali si jo napačno interpretirali, ter nam pomagal z iskanjem primerov, ki abstraktno vsebino bralcu bolj približajo. Vedno nam je bil tudi na voljo za posvet glede vsebine in njene razlage. Izredno sem hvaležna, da je z nami vztrajal in verjel v naš projekt.
Skupine ljudi z motnjo v duševnem razvoju so zelo heterogene: kako ste se odločili, katere nasvete upoštevati in katerih ne?
V procesu prirejanja smo vseskozi sklepali kompromise med vsebino, standardi za lahko branje, komentarji testnih bralcev in oblikovnimi zahtevami ter omejitvami oblikovalca. Naše glavno vodilo, po katerih smernicah se ravnati in po katerih ne, so bili naši testni bralci, saj je lahko berljiva ustava RS namenjena njim. Oni so bili tisti, h katerim smo prišli z dilemami, kako vsebino najbolje napisati, in tisto, kar so predlagali oni, smo obdržali.
Kakšna navodila so vam dali testni bralci pri prirejanja Ustave RS?
Naši testni bralci raje berejo besedila z velikimi tiskanimi črkami, zato smo tudi gradiva zanje pripravljali v tej obliki. Ker pa se zavedamo, da so potrebe bralcev različne, smo izdali dve različici knjige – eno z velikimi in eno z malimi tiskanimi črkami –, v upanju, da bodo vsi bralci lahko brali tisto, ki je njim lažja za branje.
Na začetku smo imeli dilemo: ali prirediti čisto vsako informacijo ali morda kakšno vsebino, za katero smo mislili, da ni tako pomembna, izpustiti? V pogovoru z bralci smo izvedeli, da si želijo v priredbi čisto vse informacije. Zato smo se odločili, da v priredbo vključimo čisto vse informacije iz originalne ustave, to pa smo potem podrobneje razložili ali dodatno opisali v razlagi.
Ko smo bralce na začetku projekta vprašali, kako bi si želeli, da je lahko berljiva ustava napisana, so odgovorili »da ni vse nabutano, da je zraven slika pa da je kratko«. Upam, da smo njihovo željo izpolnili.
Imate v mislih že kakšne nove projekte na področju lahkega branja?
Idej imam ogromno, a trenutno želim čas in energijo usmeriti v druge projekte. Gotovo pa to ni moja zadnja lahko berljiva zgodba. Veseli me, da je v Sloveniji vedno več ljudi, ki se zavzemajo za dostopne informacije in prirejajo ali pišejo vsebine v lahkem branju. Že portal RTV Enostavno se mi zdi taka velika zmaga za slovenski prostor. Kdor želi, lahko bere aktualne novice v lahkem branju in spremlja, kaj se dogaja v Sloveniji in po svetu. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je zdaj 19 diplomantov, ki so izkušeni prirejevalci lahko berljivih informacij. Prepričana sem, da bodo skupaj s drugimi prirejevalci svoje znanje in izkušnje širili naprej. x