Lahko branje je v Sloveniji prisotno že dve desetletji, večji razcvet pa se je zgodil v zadnjem desetletju.
Lahko branje je namenjeno predvsem dvema glavnima ciljnima skupinama:
- ljudem, ki zaradi različnih oviranosti trajno potrebujejo lahko berljive informacije in publikacije (npr. ljudje, ki doživljajo disleksijo, motnjo v duševnem razvoju, motnje avtističnega spektra, demenco … );
- ljudem, ki imajo slabše razvito veščino branja ali slabo poznajo jezik in sčasoma mogoče ne bodo imeli več potrebe po lažje berljivih tekstih (npr. priseljenci, neizkušeni bralci …).
Dr. Dragica Haramija je doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ima naziv redne profesorice. Predava na Univerzi v Mariboru (Filozofska fakulteta, Pedagoška fakulteta), njeno temeljno področje raziskovanja je mladinska književnost, zadnjih osem let pa se posveča tudi tehniki lahkega branja.
V svojem raziskovalnem delu se že skoraj tri desetletja posvečate mladinski književnosti, zadnjih nekaj let pa se ukvarjate tudi z lahkim branjem. Kako ste se srečali z lahkim branjem?
Leta 2013 sva se s kolegico dr. Janjo Batič, s katero skupaj raziskujeva slikanice, udeležili prvega nacionalnega posveta na temo lahkega branja v Črni na Koroškem, ki sta ga pripravila Center za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem, Zveza Sožitje (takrat je praznovala 50-letnico) in Zavod Risa, center za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje. Tam sem se prvič srečala z lahkim branjem: s smernicami za pripravo gradiv in s potrebami odraslih uporabnikov z motnjami v duševnem razvoju, ki lahko branje potrebujejo. Moje temeljno spoznanje tistega dne je bilo, da moramo vedno upoštevati kronološko starost uporabnika, zato sva s kolegico Batič najprej iskali kakovostne naslovniško odprte slikanice, ki bi jih zaradi zanimive vsebine lahko skozi jezikovni in likovni kod brali tudi odrasli s posebnimi potrebami.
Do kakšne mere je bilo v času vašega prvega srečanja razvito strokovno in znanstveno raziskovanje lahkega branja? Je v tem času prišlo do večje razvitosti misli o lahkem branju?
V Sloveniji je bilo v prvem desetletju 21. stoletja nekaj poskusov izdaje publikacij v obliki lahkega branja, naj omenim VDC Tončke Hočevar, CUDV Črna na Koroškem, CUDV Dolfke Boštjančič, Draga in Zvezo Sožitje – Zveza za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju Slovenije. Pomemben mejnik je leto 2011, ko je Zavod Risa začel izdajati časopis 20 minut, istega leta pa so začele v CUDV delovati prve skupine uporabnikov lahkega branja (Nevenka Kos je postala ambasadorka lahkega branja), za oboje sta zaslužni predvsem Tatjana Knapp in Saša Lesjak pri časopisu pa še Domen Retelj in Drago Brumen; Zveza Sožitje pa je leta 2012 pripravila prve smernice za lahko branje v slovenščini Informacije za vse. Prva priložnost za usmerjeno raziskovanje lahkega branja se je v Sloveniji pokazalo šele leta 2018, ko je Zavod Risa začel izvajati projekt Lahko je brati (2018–2019), v okviru katerega sta izšla priročnik za uporabnike v dveh zvezkih in strokovna monografija o lahkem branju za usposabljanje priprave lahko berljivih gradiv (http://www.lahkojebrati.si/). V projektu smo utemeljili stopnje lahkega branja in jih v praksi pri ljudeh z motnjami v duševnem razvoju tudi preverili.
Kako se lahkemu branju posvečate na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru v okviru predmeta, ki ga izvajate na študijski smeri Inkluzija v vzgoji in izobraževanju?
Predmet je nastal na podlagi izvedbe študentskega projekta Lahko branje, ki sem ga leta 2017 izvajala s kolegico dr. Marto Licardo in desetimi študentkami različnim smeri, zunanja partnerja projekta pa sta bila Zavod Risa in VDC Polž Maribor. Gradiva so dostopna na spletni strani UM PEF.
Pri predmetu Lahko branje, potrjen je bil leta 2018, študentje spoznajo pravila lahkega branja, komu je namenjeno, način priprave gradiv, gradiva tudi samostojno pripravljajo. Usmerjamo se predvsem na gradiva za otroke s posebnimi potrebami (in mlade, ki obiskujejo OŠ s prilagojenim programom) in bodo potrebovali lahko branje vse življenje, in na gradiva za otroke priseljence, pri katerih je možnost, da se začetno učenje slovenščine premosti z uporabo lahkega branja, ki je le krajša faza pri učenju (novega) jezika.
Je ozaveščenje o uporabnosti lahkega branja pomembno? Mnogi govorijo o tem, da je lažje razumljiv jezik primeren praktično za vse ljudi. Finski kolegi, kjer je tovrstna tehnika v državnih institucijah prisotna že vrsto let, govorijo o tem, da so z uporabo lahkega branja v zdravstvenih ustanovah dosegli večjo razumljivost besedil o zdravju pri bralcih, ne glede na to, ali so ti imeli intelektualne ovire ali ne.
Ozaveščanje o rabi lahkega branja je pomembno, seveda. Na tem mestu naj poudarim, da lahko branje vedno potrebuje preverjanje razumevanja z določeno skupino uporabnikov, druga skupina je preprosti jezik (pravila so skoraj enaka, v slednjem ni toliko oblikovnih prilagoditev, povedi so lahko daljše), katerega veljavnost načeloma ne preverjamo. Strinjam se, da bi vsem ljudem lahko branje ali preprosti jezik kdaj pomagala, zlasti v komunikaciji državnih organov in prebivalstva (npr. pri obrazcih, ki bi lahko bili manj zahtevni; pri podajanju pomembnih informacij; pri oblikovanju referendumskih vprašanj; pri odločbah sodišč ali delovno-pravnih in socialno-pravnih zadevah) in pri komuniciranju zdravstvene stroke s populacijo.
Poseben problem se mi zdi ob besednem kodu sporočanja tudi raba piktogramov – najbrž bi veljalo uporabljati dogovorjene enake piktograme (kot znake). Npr. če pogledamo piktograme, ki so v uporabi za obveščanje ali ozaveščanje o covidu-19, se ti razlikujejo, čeprav predstavljajo isto (piktogram za število hospitaliziranih, za število umrlih, obvezno nošenje mask, umivanje rok ...).
Pri lahkem branju pomembno vlogo igrajo ravno uporabniki lahkega branja. Gre za različne skupine, ki tvorijo zelo heterogeno skupino bralcev. Nemški strokovnjakinji Christiane Maaß in Ursula Bredel v svoji knjigi Leichte Sprache (lahki jezik) iz leta 2016 govorita o težavah pri preverjanju tekstov, saj ravno heterogenost uporabnikov onemogoča dokončno validacijo posameznega teksta. Kako pristopiti do teh različnih skupin in kako je mogoče lažje razumljiv jezik narediti karseda univerzalen znotraj posameznega jezikovnega okolja?
Na to vprašanje nikakor ni enoznačnega odgovora, dejstvo pa je, da so že v smernicah za lahko branje (v angleškem jeziku: Guidelines for Easy-to-read materials iz leta 2010) navedene različne skupine uporabnikov lahkega branja, kjer so obravnavane oblikovne prilagoditve (levostranska poravnava, velikost in oblika pisave ipd.) in vsebinske prilagoditve (raba bolj razumljivih besed, krajše povedi ipd.). Seveda pa je temeljno načelo lahkega branja, da mora biti – kljub poenostavitvam – vse zapisano resnično oz. mora ustrezati originalu, kadar gre za prirejanje besedil.
Načeloma bi smeli deliti uporabnike lahkega branja v dve veliki skupini:
- uporabniki, ki potrebujejo lahko branje za vse življenje: ljudje s posebnimi potrebami,
- uporabniki, ki potrebujejo lahko branje samo v določenem obdobju življenja: priseljenci, otroci; pri teh dveh skupinah uporabnikov se besedila načeloma ne preverjajo in sodijo v preprosti jezik (ang. plain language). Enaka načela bi naj veljala tudi za manj vešče bralce in starostnike. Skupine uporabnikov preprostega jezika še nimamo dovolj dobro raziskane.
Poznamo različne stopnje lahkega branja. Katere so to?
V priročniku, zlasti z mislijo na odrasle bralce, ki tovrstne prilagoditve potrebujejo, smo zapisali 4 stopnje lahkega branja, določili smo jim tudi kazalnike. Uporabniki so za stopnje določili piktograme (barve in število knjig glede na zahtevnost), ti naj bi se uveljavili kot oznake težavnostne stopnje na knjigah in v (splošnih) knjižnicah.
Gradiva v lahkem branju so lahko, grobo rečeno, leposlovna in informativna. Pa vendar je razlika med podajanjem informacij v lahkem branju in prevajanjem leposlovnih del v lažje razumljiv jezik precejšnja. Ali menite, da je mogoče v lahkem branju ob prevajanju izraziti vsaj del kvalitet leposlovnega dela?
Besedila v lahkem branju so lahko izvirna ali prirejena; v Sloveniji imamo nekaj izvirnih leposlovnih besedil v lahkem branju, ki so namenjena odraslim, npr. Cvetje in ogenj Aksinje Kermauner; med priredbami velja omeniti dela, ki so dostopna na spletni strani Zavoda Risa (Romeo in Julija, Pod svobodnim soncem ...). To so kakovostna besedila, ki imajo vsaj deloma ohranjeno tudi avtorske poetike. Pri informativnih besedilih je v ospredju razumljivost podane informacije.
Zdi se, da je lažje razumljiv jezik kot varianta jezika v Sloveniji še precej na nizki ravni - kaj mislite, da bi bilo potrebno storiti, da bi postal lažje razumljiv jezik bolj prisoten in predvsem bolj bran?
Morda bi veljalo uzavestiti, da se po raziskavi PIAAC (Programme for the International Assessment of Adult Competencies, rezultati so dostopni na spletni strani OECD), ki je bila izvedena leta 2014, prebivalci Slovenije niso najbolje odrezali. V raziskavi je sodelovalo več kot 200.000 ljudi iz 33 držav, med njimi tudi 5.331 prebivalcev Slovenije: 24,9 % odraslih v Sloveniji doseže le stopnjo 1 ali manj v pismenosti (kar je večji delež slabše pismenih od povprečja OECD, ta znaša 18,9 %).
Upam, da veliko ljudi pozna portal Dostopno.si, kjer se res trudite za različne prilagoditve in dostopnost informacij za vse ljudi.