Olimpijski stadion Ataturk v Izmirju v Turčiji je pred kratkim gostil nekatera najvidnejša imena balkanske atletike in bil pomembna odskočna deska za atlete, ki se pripravljajo na prihajajoče evropsko prvenstvo in olimpijske igre. Izmir, tretje največje mesto v Turčiji, znano po čudoviti egejski obali in bogati kulturni dediščini, je bilo idealna kulisa za tekmovanje, na katerem so se športniki z vsega Balkana v dveh dneh intenzivnega tekmovanja pomerili 25. in 26. maja letos. 77. balkanskih iger se je udeležilo 430 atletov iz 21 držav članic Balkanske atletske zveze ABAF, manjkali so le izraelski športniki.
Balkanskih iger so se udeležili tudi številni predstavniki iz Slovenije. Zlato medaljo je v teku na 400 metrov osvojil Rok Ferlan, srebrno medaljo sta osvojila Nika Glojnarič v teku na 100 metrov z ovirami in Jan Vukovič v teku na 800 metrov. Bronasto medaljo so osvojili Filip Jakob Demšar v teku na 110 metrov z ovirami ter štafeti v teku 4 x 400 metrov in Leja Glojnarič v sedmeroboju.
22-letna Leja Glojnarič je tekmovanje v sedmeroboju končala s 5051 točkami, s tem pa je postala prva gluha atletinja z medaljo na balkanskem prvenstvu. Glojnarič je lani uspešno nastopila tudi na evropskem prvenstvu gluhih v poljskem Szczecinu z zlatom v mnogoboju. Z njo smo govorili o uspešnem nastopu v Izmirju in načrtih za naprej.
Na začetku leta ste že drugič zapored postali parašportnica leta. Kaj vam takšna nagrada pomeni?
Nagrada za parašportnico leta mi veliko pomeni, saj vidim, da imam podporo ljudi, ki verjamejo vame. Vemo, da je bilo leto težko, skozi celo pripravljalno obdobje sva se z očetom in trenerjem Iztokom Glojnaričem borila s poškodbami, a kljub temu sem dosegla zastavljeni rezultat. S tem priznanjem se je lanska športna sezona odlično končala.
Na balkanskih igrah v Izmirju ste osvojili 3. mesto v mnogoboju. Kako je potekalo tekmovanje v mnogoboju v Turčiji?
Res je, osvojila sem prvo medaljo na balkanskih igrah in zelo sem vesela. Že prvi dan sem imela štiri discipline, ki so potekale od 10. ure dopoldne do 17. ure popoldne. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj je bilo lepo, sončno in toplo, kar mi zelo ustreza. Prva disciplina je bila tek na 100 metrov z ovirami, ki jih nikakor ne obožujem (smeh). Pri skoku v višino sem začutila bolečino v desnem gležnju, kar me je precej zaustavilo pri skokih, saj je višina moja najljubša disciplina in zaradi poškodbe rezultat ni bil najboljši.
Težko je bilo na štartu teka na 100 metrov z ovirami in teku na 200 metrov, saj sem na balkansko prvenstvo odpotovala brez štartne lučke. Zaradi tega sem težje štartala, ker sem morala opazovati druge tekmovalke, kdaj bodo štartale. Najbolj pa sem bila razočarana pri skoku v daljino, kjer so sodniki pokazali na prestop na odrivni deski. Ta skok je bil najdaljši, a kljub pritožbi trenerja nismo uspeli dokazati, da je bil moj skok veljaven. Pohvaliti moram fizioterapevtko Darjo Šoba, ki me je spremljala oba dneva na stadionu in mi pomagala pri saniranju poškodbe. Sama organizacija mi ni bila všeč, veliko stvari me je zmotilo, a ko tekmujem, se ne smem ozirati na okolje in stvari okrog sebe. Drugi dan je bil zame najtežji, saj nisem vedela, ali bom uspela opraviti z vsemi disciplinami mnogoboja, ker se je bolečina v gležnju z vsako disciplino samo še stopnjevala. Vendar pa vsi, ki me poznajo, vedo, da sem borka in trmasta atletinja, in moram povedati, da sem šla čez sebe, stisnila zobe in na koncu osvojila 3. mesto.
S tem ste postali tudi prva gluha atletinja z medaljo na balkanskem prvenstvu. Kako doživljate takšen uspeh?
Ponosna sem nase in vesela, da mi je uspelo, saj je to tudi moje prvo člansko balkansko prvenstvo.
Kakšni so vaši letošnji načrti in želje?
Načrti za naprej? Upam, da me poškodba v Izmirju ne bo ustavila za svetovno prvenstvo gluhih v Tajpeju julija. Sedaj bova z očetom in trenerjem Iztokom prilagodila treninge in upam, da bom lahko odpotovala na svetovno prvenstvo dobro pripravljena. Tam bom poskusila izboljšati osebne rekorde in pozitivno trenirati za naslednje leto, saj je leta 2025 olimpijada gluhih v Tokiu.