Pesniška zbirka Lesket slepote je zanimiva zaradi svojih pesmi, pa tudi zato, ker jo je napisal slepi pesnik. Valter Čučkovič v pesmih spregovori tudi o izkušnji, občutenju in dojemanju slepote ter o tem, kako slepota vpliva na sprejemanje in dojemanja pesnikovega ožjega in širšega sveta. Pesniška zbirka Valterja Čučkoviča je izšla pri založbi Mariborska literarna družba. Spremno besedilo z naslovom Lesket duše je pesmim pripisal Marjan Pungartnik.
Valter Čučkovič se je rodil leta 1959 v Mariboru. Že pri dveh letih se mu je močno poslabšal vid. V otroštvu je prestal številne očesne operacije, vendar izboljšave vida niso prinesle. Osnovno šolo je obiskoval v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Star je bil trinajst let, ko je dokončno oslepel. Po končani osemletki se je odločil, da bo izobraževanje nadaljeval na Srednji medicinski šoli v Beogradu. Pridobil si je izobrazbo maserja in se zaposlil v športnorekreacijskem centru Pristan v Mariboru ter tam služboval do upokojitve. Valter je dejaven človek s številnimi konjički. Ukvarja se z vrtnim kegljanjem in namiznim tenisom za slepe in slabovidne, od družabnih iger pa mu je najbolj pri srcu šah. Je vedoželjen bralec, ki ga zanimajo različna področja, predvsem zgodovina, zemljepis in glasba. Tokrat pa smo se v pogovoru z njim osredotočili predvsem na njegovo pesniško ustvarjanje.
Pogovor z Valterjem Čučkovičem ob pesniški zbirki Lesket slepote
Kdaj in kako ste začutili potrebo, da svoje misli, občutke in spoznanja ubesedite v pesniški obliki?
Spadam med pesnike, ki so ga muze pesništva nagovorile sorazmerno pozno. Meni se je to zgodilo malo pred štiridesetim letom starosti. Odtlej pišem neprekinjeno do danes. Prve korake v svetu pesniškega izražanja sem sicer naredil že dobro desetletje pred tem, vendar sem vse takratne poskuse zavrgel.
Katere so glavne tematike vaših pesmi in kako sami opisujete svoj pesniški izraz?
Malo za šalo, malo zares pravim, da imam štiri pesniške apostole. To so ljubezen, vino, morje in noč. Nedvomno pa so to štirje temeljni stebri, okoli katerih motam svojo pesniško prejo. Njihova zaporedja in kombinacije so stvar trenutnega navdiha ter izraznega namena. Pri tem se ne vežem ali obremenjujem s kakršnim koli slogom, časom in prostorom. Vse prepuščam bodisi domišljiji ali zunanjim vzgibom in zaznavam.
Svojo pesniško zbirko ste naslovili Lesket slepote, kot je naslov tudi eni izmed pesmi v njej. Kako se lesketa slepota? Kako doživljate slepoto kot stanje telesa in kako vi dojemate slepoto kot stanje duha?
Ko sem izbiral naslov za svoj pesniški prvenec, sem bil v dilemi, ali naj že na platnici izpostavim to svoje specifično stanje ali naj posežem po eni od štirih osnovnih tem, ki jih deloma prepletam s slepoto skozi celotno knjigo. Izbral sem naslov pesmi, ki se je najbolj dotaknila src mojih prijateljev in znancev. Pa vendar, razmišljajoč o slepoti in lesketu v njej, imam prvenstveno v mislih neko vsebino ali frekvenco, ki pa ni vezana na odsotnost pogleda in zaznavanja z njim. Slepi ljudje smo lahko enakovredni polnočutečim zgolj tako, da nenehno širimo svoja mentalna obzorja, svoja znanja in spoznanja. Za nas ta pot glede na naše omejitve in zmožnosti ni preprosta, je pa edina. Torej slepota kot dejansko stanje telesa nikoli ne sme biti izgovor za pasivno doživljanje sveta, za miselno in čustveno trdoto ter okornost, za zdrs v svojo notranjo puščavo, ki pa se ne ozeleni sama. Ko slepota postane stanje duha, to imenujemo slepčevstvo.
Oči iz okolja sprejemajo zelo velik delež informacij, ki jih zaznavamo. Pravimo, da se v očeh zrcali duša. Tudi vi v svojih pesmih govorite o tem, kako dušo sočloveka zaznavajo slepe oči.
Domnevno dobi človek več kot osemdeset odstotkov informacij po vidnih zaznavah. Tudi prvi stik med dvema človekoma je medsebojni pogled. Za nas slepe je to beseda, prvi stavek, intonacija in sploh vse, kar je mogoče zaznati s sluhom. Skupek podatkov iz tega vira je med drugim tudi to, čemur videči ljudje pravite zrcaljenje duše, prvi vtis in podobno. Kakšna je zanesljivost ocene v enem in drugem primeru, bi težko rekli. Če povzamem, mi slepi dušo sočloveka vidimo slišno, drugače ne gre.
Vaše pesmi govorijo tudi o ljubezni. Izrazita metafora, ki jo uporabljate, je povezava med ljubeznijo in svetlobo. Kakšna je ta povezava? Kako jo razlagate?
Ljubezen kot najbolj vzvišeno in najplemenitejše čustvo živega stvarstva poganja svet, morda tudi vesolje, kdo bi vedel. V kombinaciji z umom naj bi bila ena glavnih vodnic skozi življenje, a žal po navadi ni tako. To je že druga zgodba. Vsekakor je v pesništvu ljubezen ena najpogostejših in najhvaležnejših tem za neskončno gnetenje z besedami-verzi in skoznje. Dokaj tesno ji sledi svetloba. Obe sta nujno potrebni za življenje. Obe simbolizirata nekaj pozitivnega, denimo pozitivno plat našega življenja, mnogokrat pa tudi kaj težkega ali celo nedosegljivega. Absolutno ju je užitek in vredno opevati, tudi slepim pesnikom.
Kako vi doživljate slepoto? Kako vidite, spoznavate, čutite svet okoli sebe? Kako dojemate dimenzije prostora in časa? In kako se to vaše dojemanje prenaša v pesniški jezik?
Slepota je vsakodnevna tegoba. Ko te enkrat zagrabi, ji več ne ubežiš. Tako bi poenostavljeno opisal svoje stanje. Čeprav je to v nasprotju s številnimi mnenji, vam lahko zatrdim, da slepota še zdaleč ni najhujša oblika invalidnosti. Če zaidem malo s poti, so nekatere moralne invalidnosti veliko hujša nadloga naše družbe, ker v nekaterih sferah poprijemajo epidemične razsežnosti. Moje težave z vidom so se začele v rani mladosti. Dokončno sem oslepel pri trinajstih letih. Zaradi mojega dobrega spomina so globoko v meni odlično ohranjene predstave, barve, oblike, razdalje, razsežnosti, razmerja in še mnogo tega. S pomočjo vseh teh vtisnjenih informacij se da s slepoto kar dostojno sobivati. Če človek oslepi, se mora na novo stanje čim prej navaditi in sprijazniti z njim. Po najkrajši možni poti in z veliko lastnega truda – brez tega ne gre – se je treba usposobiti za vsakdanje življenje. Ni tako težko, kot se zdi. Zavedati se moramo, da je odslej slepota naš najintimnejši prijatelj ali sovražnik skozi življenje, pač glede na to, kako se vpnemo v novo stanje. Moram priznati, da je meni zelo zgodaj uspelo usvojiti nova pravila igre, morda zato, ker sem oslepel dokaj mlad. Vsekakor je sprejemanje slepote v zrelih letih bistveno težje. Dober spomin, ki nam je dan ali pa ne, tudi lahko olajša ali oteži sprejemanje novega stanja in dojemanja razmer. Prav zaradi zgodnjega sprejetja slepote in dobro ohranjenih podob lahko danes v svoji poeziji z besedami poljubno slikam vse od raznih prizorov in barv do raznih dimenzij, naprej in nazaj, skozi pahljače čutov in čustev, kakor mi srce in domišljija narekujeta.
Govorite tudi o naravi, soncu, jeseni, krajini – so to predstave misli ali drugih čutov?
V poeziji brez narave ne gre, saj smo del nje, ona sama je poezija. Kot sem že povedal, so se vame močno vtisnile predstave, podobe iz obdobja, ko mi vid še ni bil povsem odvzet. Lahko dodam, da se z veseljem posvečam opisom letnih časov, še posebno posameznih mesecev s svojimi prepletajočimi se značilnostmi. Zelo so mi pri srcu poletne noči in jesen s svojim obiljem plodov, zlasti grozdje in vino. Vse skupaj skušam postaviti na bolj simbolno kot dejansko raven. Malo sreče, malo bolečin, nekaj pijanosti in nekaj fantazije, spleteno v vence besed. Skozi vso mojo poezijo se srečujeta realnost in domišljija v različnih oblikah ter na različnih ravneh.
Ali slepoto doživljate kot bolečino in prikrajšanost ali tudi kot možnost nekega globljega zrenja?
Kakor koli že obračamo slepoto, v vsakdanjem življenju je prikrajšanost, je omejitev, je ovira, ni bolečina, je pa strošek. Naj si to priznamo ali ne, na marsikaterem področju življenja smo fizično odvisni od drugih. To je ena temnejših plati slepote. Lahko pa je tudi izziv za globlje dojemanje bistva, za inovativnost v samostojnem življenju in še čem. Tako znova pridemo do posameznika in spet smo pri Lesketu slepote. Pri sleherniku je lesketa toliko, kolikor je sam pripravljen vlagati vase. Ne smemo pa zanemariti deleža družbe oziroma države, ki naj bi omogočila invalidom čim boljše razmere za delovanje in čim lažjo vključitev vanjo.
Katero je vaše osrednje pesniško spoznanje?
Poleg slepote, ki pa je ne želim predozirati, se veliko ukvarjam s takšnimi in drugačnimi čustvi, pogosto s svojimi, ter z naravo v takšnih in drugačnih razmerah. Povsod je kanček mene, ponekod več, drugod manj, vedno pa v ozadju. Skozi vse te nize slik in čutenj skušam vtkati svoje dojemanje sveta, svojo ljubezen, svojo bolečino, dojemanje in vpijanje narave za zaprtimi vekami in odprtega duha.
Za vpogled v pesniško zbirko Lesket slepote pa vam v branje ponujamo pesem, ki zbirki daje naslov.x
Valter Čučkovič: Lesket slepote
Kakšen je lesket oči za vedno oslepelih,
zrkel sij stekleno belih, roženic pregorelih,
kje je ognja topel žar, ki iz zenic lije,
srcá mehkobe nežna slutnja, ki duha razkrije?
Molk oči trpeče duše bridkega izgleda,
nemo pričujoča maska mrtvega pogleda,
brez leska bliska tih obup raz grenak obraz,
le ustne bledo smehljajoče zavračajo poraz.
Ni nam dana božja moč prebuditi sanje,
očem vrniti ognja luč, življenje vnesti vanje,
drugače gre dobroto dati in srca polet,
ni slepota tisto zlo, ki temni lesket.
Veronika Rot
