BlindPortal.si, ki je zaživel junija letos, je namenjen predvsem slepim in slabovidnim, pa tudi videčim bralcem. Vsebine ustvarja mlada ekipa, katere člani pravijo, da so, čeprav jih je mati narava prikrajšala za vid oziroma ga je nekaterim med njimi odvzela delno, še vedno ustvarjalni. In to dokazujejo iz dneva v dan z zanimivimi vsebinami, ki jih objavljajo na svojem portalu. O nastanku portala, o tem, kdo so njegovi ustvarjalci, kako izbirajo vsebine in kaj je njihovo glavno poslanstvo, smo se pogovarjali z Miho Srebrnjakom.
Kakoste prišli na zamisel, da bi ustvarili BlindPortal? Je vzrok morda tudi v tem, da drugi portali ne ponujajo dovolj informacij za slepe in slabovidne in niso dovolj prilagojeni osebam, ki ne vidijo?
Vse skupaj se je začelo, ko sem bil še v srednji šoli. V zadnjem letniku – sem tehnik računalništva – je moral vsak v okviru mature narediti zaključno nalogo. Zaključna naloga pa mora biti izdelek ali storitev. Nekako sem že vedel, da bom naredil spletno stran, ampak še nisem imel točno določene teme, o čem bi na njej sploh pisal. Ko pa sem se pogovarjal s prijatelji, smo ugotovili, da v Sloveniji ni nobene spletne strani, na kateri bi bile zbrane vse najpomembnejše informacije za slepe in slabovidne, kot so invalidska kartica, tehnični pripomočki in podobno, zato sem dobil idejo, da bi tako stran naredil kar v okviru mature. V šoli so se s tem strinjali – in potem se je počasi začelo vse razvijati.
Kaj je pri drugih portalih najbolj moteče za slepo in slabovidno osebo? In kako mora biti narejen spletni portal, da je njegova uporaba prijazna do slepih in slabovidnih?
Največji problem je videz. Strani imajo preveč menijev, prav tako so zelo dolgi. Vmes je še cel kup slik, tako da slepo osebo, ki uporablja bralnik zaslona, še dodatno zmoti. Zmotijo tudi gumbi v obliki grafike, denimo klik na sliko, ki te preusmeri na drugo stran.
Katere zakonitosti je treba upoštevati, katere prilagoditve?
Stran mora biti čim bolj preprosta in vsebovati čim manj slik oziroma morajo biti te na primernem mestu. Konkretno: na naši strani imamo le zgornji ter spodnji meni, spodaj pa se takoj pokažejo novice, brez »dodatnega gradiva«, ki bi slepim oteževal dostop. Žal morda nekatere vmes zmotijo oglasi, ampak to je za zdaj edini način prihodkov. Ko bomo, morda kdaj v prihodnosti, imeli dohodke za pokrivanje gostovanja iz drugih virov, bomo tudi oglase odstranili.
Kako bi ocenili slovenske spletne medije. So dovolj dostopni za slepe?
Na splošno se da do njih kar dobro dostopati, vsaj iz mojega vidika. Seveda je odvisno od vsake spletne strani posebej. Do nekaterih medijev se lažje dostopa na mobilnih napravah, do drugih je lažji dostop na računalniku.
Kdo ste ustvarjalci, ki pišete vsebine na BlindPortalu? Ste v ekipi slepi in slabovidni ali tudi videči? Koliko ljudi sploh šteje ekipa, ki ustvarja ta portal?
Za stran skrbimo štiri osebe. Jaz kot slepa oseba, drugi je slaboviden, dva pa sta normalno videča. Vsi pa smo že končali šolanje, starostni razpon ekipe je namreč od 20 do 50 let.
Kako pa se financirate?
Kot sem že omenil zgoraj, se financiramo s pomočjo oglasov. Česar ne pridobimo z oglasi, pa trenutno pokrijemo sami. V prihodnjem letu načrtujem ustanovitev podjetja, ki sicer ne bo povezano z BlindPortalom, vendar bom stroške vseeno pokrival iz tega naslova, saj za zdaj še niso tako visoki.
Predvsem komu so namenjene vsebine, ki jih objavljate?
Na splošno je stran namenjena slepim in slabovidnim, tistim, ki imajo v družini slepo ali slabovidno osebo in tudi vsem drugim, ki jih to področje zanima. Na spletni strani redno objavljamo novice z različnih področij, vendar se poskušamo držati čim bolj v okviru slepih in slabovidnih, prav tako pa si lahko videči tudi preberejo na splošno o slepoti – kako do nje pride, kakšne so očesne bolezni ter opisi različnih vrst vida. To pomeni, da se nam lahko pridruži čisto vsak – na Facebooku imamo tudi skupino z imenom Slepi in slabovidni v Sloveniji (BlindPortal.si), ki se ji lahko pridružijo vsi, nam zastavijo kakšno vprašanje, namenjena je tudi anketam, ki jo dela videča ali slepa oziroma slabovidna oseba in za analizo potrebuje slepe in slabovidne ljudi. Tam tudi predstavljamo nove produkte in projekte.
So bralci BlindPortala predvsem mladi ljudje, ki so navajeni uporabljati splet?
Tega natančno žal ne vem, ampak skoraj bi si upal trditi, da je tako. Mladi smo v tehnologiji naprednejši – starejši imajo z uporabo računalnikov ali mobilnih telefonov kar precejšnje težave že na splošno, pri slepih in slabovidnih pa je to še bolj izrazito.
Se vam zdi, da je uporaba spleta dovolj razširjena med slepimi in slabovidnimi?
Žal ne. Veliko ljudi, ki jih poznam, uporablja računalnik ali telefon za osnovne stvari, to je klice, pošiljanje kratkih telefonskih sporočil, pregledovanje elektronske pošte. Nekateri znajo še poslušati glasbo na Youtubu, pri naprednejši uporabi, kot so denimo Facebook, medijski portali in druge vsebine, pa se krog teh uporabnikov precej zmanjša.
Zapisali ste, da je vaš portal namenjen tudi vsem, ki bi radi o slepoti in slabovidnosti izvedeli čim več. Kako ozaveščate širšo javnost?
Na strani imamo zbrane osnovne informacije o slepoti, očesnih boleznih in različnih vrstah vida. Da slepota ni nobena ovira v življenju, dokazujemo tudi z različnimi novicami, kot so denimo slepi glasbeni ustvarjalci, dosežki na področju športa in skupna druženja na različnih dogodkih z videčimi ljudmi.
Kako videčemu pojasniti, kako svet doživlja oseba, ki ne vidi? Je sploh mogoče dojeti svet slepih, če nisi vanj rojen?
Zelo težko. Jaz vsakemu, ki me to vpraša, svetujem, da si čez oči natakne prevezo iz blaga – pomembno je, da nič ne vidi – in poskuša hoditi po stanovanju ali zunaj. Me pa zanima, koliko metrov bi kdo v takih okoliščinah naredil. Verjetno ne prav veliko.
Opažam, da ste včasih v člankih zelo kritični. Kdo vam sporoča zgodbe, izkušnje slepih in slabovidnih ter krivice, ki se jim godijo?
Nekatere vsebine pripravimo sami, nekatere pa nam sporočajo bralci. Danes je skorajda nemogoče kaj spregledati, ker imamo s pomočjo računalnika ali telefona ves svet pred sabo.
Na vašem portalu sem prebrala izkušnjo študentke Maše, ki obiskuje 3. letnik dodiplomskega študija psihologije v Ljubljani. Je slepa in ima še dodatno gibalno oviranost ter potrebuje spremstvo. V novem študijskem letu se je vpisala še na izredni študij psihoterapije, ki pa večinoma poteka ob petkih in sobotah. In tu so se začele Mašine težave. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Težave so se pojavile, ko ji odgovorne organizacije, ki so za pomoč takih oseb zadolžene, preprosto niso pomagale oziroma se sploh niso hotele potruditi pri iskanju spremstva. No, takšne stvari pa mene zelo zmotijo. Z Mašo sva se nato pogovarjala, da bi morda to objavili na naši strani. Rekel sem ji, naj na kratko opiše situacijo. Ne boste verjeli: stran smo šele dobro postavili, zato naše članke preberejo približno 100-krat. Mašina objava pa je le v enem dnevu presegla številko dva tisoč, prav tako sta podobno številko v enem dnevu dosegla še dva članka. Do danes je bil ta članek prebran več kot 3500-krat in že dva dni po objavi članka se je situacija uredila, vsaj tako mi je sporočila Maša. Opažam, da je pri nas še vedno potrebno takšne težave reševati s pomočjo interneta, skratka, stvari je treba spraviti v javnost. In ker očitno ne gre drugače, bomo tako delali tudi v prihodnje. Če si do nečesa upravičen, je prav, da se to tudi upošteva, ne pa, da se odgovorni temu izogibajo. Čistopraktičen primer: če sem jaz nekaj dolžen državi, moram to poravnati v 14 dneh, če pa je država dolžna meni, se to lahko vleče več mesecev.
Kako pa sicer pomagate ljudem, ki se znajdejo v taki težavi, kot je bila Mašina, in zaradi slepote in gibalne oviranosti potrebujejo v vsakdanjem življenju tudi nekaj pomoči? Z nasveti ali tudi drugače?
Mi žal konkretno ne moremo pomagati, saj nismo »ustanova« ali »podjetje« za takšne stvari. Če se neka oseba nečesa ne more dogovoriti, pa bi jo morala tista organizacija vseeno upoštevati, v skrajnem primeru, seveda s strinjanjem oškodovane osebe, napišemo članek. Po takšni poti se potem reši večina stvari, čeprav bi se lahko zadeve reševale drugače.
Na portalu objavljate najrazličnejše novice, povezane s slepimi in slabovidnimi z različnih področij – od računalništva, mobilne telefonije, športa, potovanj ali doživetij slepih oseb, glasbe, informacij o dogodkih. Pišete pa tudi o tem, da si želite, da bi vas ljudje sprejeli v svojo družbo, četudi ne vidite. Se dogaja, da ste zavrnjeni, ker ste slepi?
To je čisto odvisno od vsakega človeka posebej. Jaz se z videčimi razumem popolnoma normalno, ker sem zelo komunikativen, rad se šalim in spoznavam nove stvari. Spet drugi, ki so prav tako slepi ali slabovidni, pa imajo težave pri vključevanju v družbo videčih. Morda so zato krivi sami, ker opažam, da nekateri preprosto ne vedo, kako pristopiti do videčih, spet druge pa videči nočejo sprejeti v svojo družbo.
Moto ekipe, ki ustvarja portal, je: Meje ne obstajajo, so le v naših glavah! Kako jih premikate?
To pomeni, da kljub slepoti lahko počnemo vse mogoče stvari in da nismo zaradi nje nič manj vredni.
Zapisali ste, da želite ljudem dokazati, da slepota ni ovira v življenju. Pa vendar, kaj je največja ovira za slepo in slabovidno osebo? Kaj jo najbolj omejuje?
Največja težava slepih oseb v današnjem času je zaposlitev. Prvič je omejenost pri delu, saj mi ne moremo opravljati poklicev denimo s področja strojništva ali voziti avtobus. Težave pa so tudi pri delodajalcih, saj nas enostavno nočejo zaposliti, ker ne vedo, kako pristopiti do nas, spet za druge smo manjvredni. Zato se veliko slepih ali slabovidnih invalidsko upokoji in so tako vse življenje brez službe in po možnosti brez družbe. Država bi morala na tem področju narediti veliko več, ker do zdaj ni naredila prav nič.
Je po vašem mnenju družbena stigma slepote pri nas še vedno huda? In kako to spremeniti?
Je. Največ bi lahko naredili sami, a kaj, ko se še med nami dogaja, da se vsak ne razume z vsakim in vsak govori po svoje. Po navadi ostane zgolj pri besedah, ko pa je treba kaj narediti, vsi utihnejo. Vsak od nas bi moral ljudi v svoji okolici čim bolj informirati o slepoti, da dojamejo, da to, da človek ne vidi, ni konec sveta. Ker imam psa vodnika, me ljudje ogromno ustavljajo, ko hodim po mestu. In to je že nekakšna promocija slepote, ko jim povem, da se vse da. x
Vesna Pfeiffer
