Andrej Pegan je pred 18 leti povzročil prometno nesrečo, v kateri je njegov najboljši prijatelj umrl, sam pa je bil hudo poškodovan. In čeprav je invalid prve stopnje, je z močno voljo premagal vse ovire, danes pa živi aktivno in družbeno angažirano življenje. S svojo zgodbo ozavešča ljudi, da se jim kaj takšnega ne bi zgodilo, pravi. Ustanovil je Zavod Glavo gor, ki pomaga invalidnim in socialno ogroženim osebam.
Svojo težko izkušnjo ste izpovedali v knjigi Misli, ki jokajo. Zakaj tak naslov?
Naslov knjige je tak, ker zaradi hude poškodbe glave ne morem jokati, saj imam poškodovan center za jok.
V svoji knjigi ste napisali, da ste pred nesrečo radi delali v Piceriji Medo bar, kjer ste pekli pice in se radi tudi poveselili s prijatelji. Kako se vam je spremenilo življenje po nesreči?
Res je, življenje po prometni nesreči se mi je povsem spremenilo. Pa ne samo meni, tudi drugim se po tako hudi poškodbi glave to zgodi. Najprej mi sploh ni bilo do tega, da bi živel, potem pa se je to spremenilo. Zamotim se s svojimi projekti in ne razmišljam vseskozi o nesreči. Čeprav je vedno v mojem življenju.
Svojega življenja pred nesrečo v knjigi ne opisujete preveč podrobno. Tudi o nesreči ne želite govoriti. Zakaj?
Svojega življenja pred nesrečo se skoraj ne spomnim. Kdaj pa kdaj me kakšen star prijatelj ali kateri od domačih spomni na kakšen dogodek. Spomnim se lahko le stvari, ki so se zgodile pravkar ali pa pred dnevom, dvema ali mesecem. Če se v enem mesecu ne bom spomnil, potem se ne bom nikoli. Veste, raje se stvari nikoli ne spomnim, kot da o tem razmišljam, čeprav je včasih to zelo boleče.
Komu je namenjena vaša knjiga,komu bi radi dali sporočilo in kakšno?
Moja knjiga Misli, ki jokajo je namenjena ljudem, ki so utrpeli enako ali podobno poškodbo glave kot jaz. Namenjena pa je tudi voznikom začetnikom in večkratnim prekrškarjem, da vidijo in preberejo, kako težko je življenje po tako hudi prometni nesreči. Da je vse skupaj eno veliko trpljenje. Ljudem po hudi poškodbi glave bi s knjigo rad dal tudi vsaj malo upanja, da naj, čeprav se jim zdi, da je že vse izgubljeno, vseeno zberejo toliko moči in začnejo delati s sabo.
Čeprav se je zgodilo že nič koliko hudih prometnih nesreč, za katere je bila vzrok vinjenost, ljudje še vedno brez pomislekov sedejo za volan pod vplivom alkohola. Kaj bi jim radi povedali?
Povedal bi jim rad, naj se ne delajo »frajerjev«, ko sedejo vinjeni za volan, ampak naj raje dovolijo, da vozi kakšen trezen sopotnik ali naj pokličejo taksi. Naj grejo raje peš domov, da se streznijo, kar bo koristilo njim in tudi sopotnikom v avtu. Na naših cestah je preveč nesreč zaradi alkohola in ljudje se še ne zavedajo, kako hudo trpljenje jih čaka po nesreči.
Ste ambasador Zavoda Varna pot in kot žrtev prometne nesreče posredujete svoje boleče izkušnje mladim ter jih spodbujate k odgovornemu vedenju v prometu. Kako se odzivajo na vaše besede?
Učenci v šolah se kar lepo odzivajo. Včasih pa se najdejo tudi takšni, ki tega ne naredijo; zdi se mi, da sem bil nekoč tak tudi sam. Ko jim povem svojo zgodbo, nekateri včasih potočijo tudi kakšno solzo, dobim pa tudi pisne čestitke, da sem zbral pogum in voljo, da sem, kjer sem. Nekateri so morda malo zbegani, veliko pa jih misli, da se jim kaj takega ne more zgoditi. Rečem jim, da sem nekoč tudi sam tako mislil.
Ustanovili stezavod Glavo gor, namenjen invalidnim in socialno ogroženim osebam. Kako jim pomaga?
Zavod sem ustanovil s pomočjo še dveh prijateljev. V zavodu bomo delali za razna podjetja ali obrtnike; to bodo lažja dela, kot so sestavljanje, pakiranje in montiranje, poleg dela pa se bomo po delu družili in skupaj preživljali prosti čas. Ljudje se precej izogibajo drug drugega, jaz bi pa rad videl, da bi spet postali solidarni in pomagali drug drugemu. V zavodu bomo tudi pomagali starejšim ljudem, ki so zaradi previsokih stroškov morali zapustiti domove za upokojence. Naši člani bodo namesto njih hodili v trgovino ali na pošto, pa tudi na sprehod jih bodo peljali in jim delali družbo.
Sami ste invalid prve stopnje. Menite, da država dovolj poskrbi za invalide?
Res sem invalid prve stopnje in sem zato včasih zelo nesrečen, saj bi še kdaj rad delal. Temu, kako država skrbi za invalide, pa se moram nasmejati. Kajti s takimi dohodki, kot jih dobimo, ne moremo ne živeti ne umreti. Pomislite, kako je tistim, ki imajo še otroke. Kako naj živijo, ko pa še za najnujnejše stvari nimajo, kaj šele za prestiž? Sam sem se sicer naučil živeti s tem skromnim dohodkom, na srečo pa mi včasih pomagajo tudi starši. Prej, ko sem imel še varstveni dodatek, a so mi ga zaradi avta vzeli, pa sem se preživljal sam.x
Vesna Pfeiffer