V nedeljo, 30.aprila 2017, si boste na 2. programu TV Slovenija ob 14.50 lahko ogledali dokumentarni film Majoš. Režiser in scenarist Amir Muratovič je leta 2010 za Majoš na Festivalu slovenskega dokumentarnega filma prejel nagrado vesna za najboljši dokumentarni film. Zvočni opis je pripravila Maja Šumej.
V Gančanih blizu Beltincev že skoraj sto let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaj so začeli štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja skrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki v tekočem letu postanejo polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Včasih je veljalo, da je kraja smrekove krošnje znamenje poguma in moškosti, v vasi pa so nekaj veljali samo tisti, ki so šli v vojsko. Že vrsto let v Sloveniji vojaško služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na »nabor«. Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije.
Ohranjanje tradicije
Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. Zadnja leta jim pomagajo tudi starši, ki prenašajo svoje znanje oblikovanja rož, pa tudi zgodbe iz časov, ko so sami pripravljali majoš. V Gančanih se čas meri z lejtniki.
Tradicija pravi, da je vrij še vedno treba ponoči ukrasti v gozdu, jamo za majoš izkopljejo ročno, po postavljanju je veselica, na kateri lejtnikom pripada prvi ples. V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem postavijo stražijo. Najslikovitejši je zadnji dan, ko na dvorišču pri dekletu, ki je lejtnica, okrasijo smrekov vrh in nato težak vrij nosijo skozi vas ter se na poti ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje vsa vas.
Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, temveč nam pripovedujejo o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v samostojni Sloveniji.
Režiser o filmu O tem, kako je izvedel za tradicijo postavljanja majoša, je režiser v intervjuju z Ano Jurc, objavljenim na portalu MMC RTV SLO, ob prejemu nagrade vesna leta 2010 dejal takole:»Na družinskem prvomajskem izletu po Prekmurju smo zašli in pred nami se je znašel ta ogromni, čudovito okrašeni mlaj. A da bi se iz tega dalo narediti 45-minutno filmsko zgodbo, si nisem niti približno predstavljal. Ko sem po letu in pol le obiskal Gančane, so me opozorili, da je zgodba povezana z naborništvom. V noči na 1. maj leta 1919 so prvo okrašeno drevo postavili štirje domači fantje, ki so preživeli prvo svetovno vojno. Prvič so prvi maj praznovali v novi državi, Kraljevini SHS. Od tedaj je krašenje in postavljanje mlaja – čeprav pri tem sodeluje vsa vas – naloga tiste generacije, ki je v tistem letu polnoletna. Čeprav vsi pravijo, da sodelujejo, ker je to 'tradicija', je dogajanje precej povezano z domoljubjem. V filmu ves čas mahajo s slovensko zastavo. Zato je čudovita epizoda iz leta 1991, ko je gasilec po nesreči zažgal okrašeni vrh in je zgorela tudi zastava s peterokrako zvezdo. Nekateri še danes to razumejo kot napoved razpada Jugoslavije, ki se je zgodil slaba dva meseca zatem. In po naključju je prav tisto leto etnolog Naško Križnar snemal film Gančki majuš in ujel goreči mlaj.«
O tem, ali gre za zgodbo o odraščanju, pomenu tradicije v življenju posameznika ali za predstavitev kulturnega duha pokrajine, pa je režiser razmišljal tako:»Zame je predvsem film o odraščanju v okolju, ki je drugačno od urbanega, s katerim nas vsakodnevno obremenjujejo mediji. Je tudi zgodba o drevesu, saj v prvem prizoru podrejo smreko, ki bo nosila okrašeni vrij, v zadnjem pa majoš podrejo in posušeni smrekov vrh zgori. Zanimalo me je tudi, kako se je spremenil odnos do vojaščine v teh devetdesetih letih. Zato možje pripovedujejo, kako so šli na nabor med madžarsko okupacijo, in o tem, da so bili manj vredni, če niso bili nikoli vojaki. In danes, ko pri nas ni več obveznega služenja, se mladina iz okolice Beltincev še vedno odpravi na 'nabor' na okrašenih traktorskih prikolicah. Nekdo bo v filmu občudoval umetnost izdelovanja papirnatih rož, drugemu pa bo zanimiv dokument o prekmurski vasi, saj prikažemo sodarja, gasilce, strelišče, nogometno igrišče ... Vendar so vsi ti prizori povezani z zgodbo o majošu. Filmi navadno pripovedujejo v različnih plasteh in se gledalca vsakič drugače dotaknejo.«
Vabljeni k ogledu dokumentarnega filma Majoš v nedeljo, 30. aprila, točno na dan, ko bodo v Gančanih postavljali 98. majoš. Na 2. programu TV Slovenija pa boste ob 14.50 lahko spremljali postavljanje majoša leta 2009. Oddaja je opremljena z zvočnim opisom za slepe in slabovidne gledalce.x
Veronika Rot
