Evropski poslanec Igor Šoltes je v sodelovanju z evropskim poslancem Skupine Zelenih Maxom Anderssonom v Bruslju organiziral mednarodno konferenco, na kateri je gostil pomembne osebe s področja poznavanja Marakeške pogodbe o olajšanem dostopu do književnih del za slepe in slabovidne.
27. junija 2013 je bila na diplomatski konferenci podpisana Marakeška pogodba (MP) o olajšanem dostopu do književnih del za slepe, slabovidne in osebe z drugimi motnjami branja, ki je po dolgih letih pogajanj slepim in slabovidnim priznala pravico do vrste olajšav pri dostopu do njim dotlej nedostopnih del. Pogodbe Evropska unija še do danes ni ratificirala. V najrazvitejših državah je slepim in slabovidnim osebam trenutno dostopnih le približno do 5 odstotkov tiskanih in drugače objavljenih del, v Sloveniji pa je ta delež le med 1 in 2 odstotkoma. To stanje ima dolgoročne negativne posledice za celotno družbo, predvsem pa za slepe in slabovidne osebe. Kot je v svojem nagovoru poudaril Igor Šoltes, »se s tem znatnemu delu družbe odvzema pravica do izobraževanja, informiranja in družbene participacije in onemogoča nekaj, kar bi moralo biti dostopno vsem – pravica do branja.«
Na mednarodni konferenci so sodelovali:Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, dr. Maja Bogataj Jančič, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, Wolfgang Angermann, predsednik Evropske zveze slepih, in Håkan Thomsson, predsednik švedske Zveze ljudi z okvarami vida. Gostje so na dogodku predstavili trenutno stanje pri implementaciji MP in poudarili nekatere praktične primere in izkušnje iz Slovenije in Švedske. Podrobneje so se dotaknili pomembnosti hitre in učinkovite implementacije ter vloge Slovenije in Švedske na nacionalni in evropski ravni. Dogodek so sklenili z izmenjavo mnenj in osebnih izkušenj različnih akterjev na tem področju ter predvsem tistih, ki se dnevno srečujejo s posledicami neukrepanja odločevalcev na nacionalni in evropski ravni.
Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, je poudaril, da je v Sloveniji vsako leto še vedno prilagojenih premalo knjig za slepe in slabovidne. Zanj in za druge ljudi z okvarami vida branje pomeni svobodo, to pa je nekaj, kar si zasluži vsakdo. O tem, zakaj je implementacija MP tako pomembna in nujna, smo predsedniku ZDSSS po vrnitvi iz Bruslja postavili še nekaj vprašanj.
Kaj konkretno bi pomenilo sprejetje Marakeške pogodbe?
Avtorska zakonodaja se na svetovni ravni zelo malo spreminja. MP je prvi dokument na tem področju, ki se ukvarja izključno z izjemami in je zato zgodovinskega pomena. Olajšave, ki jih prinaša slepim in slabovidnim ter drugim upravičencem, so zato najprej pomembne povsem na simbolni ravni. WIPO s tem priznava naše specifične težave in nam omogoča, da jih vsaj deloma lahko presežemo. Konkretno pa to pomeni, da ta pogodba daje jasno pravno podlago za to, da vsaka država v svojo avtorsko zakonodajo vnese pravico do cele vrste olajšav za slepe in slabovidne ter druge ljudi z motnjami branja. Kajti prilagajanje gradiva, tako da je dostopno različnim specifičnim potrebam posameznih skupin, brez takih določil ni bilo mogoče, če tega ni posebej odobril nosilec avtorske pravice ali če tisti, ki je želel na primer neko besedilo prilagoditi, te pravice od njega ni odkupil. To je poenostavljena razlaga, za kaj gre pri takšnem prilagajanju. Slovenska zakonodaja sicer izjeme že leta pozna, a je bila med državami, ki take izjeme poznajo, med najbolj restriktivnimi. Letos je bil ZASP (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) noveliran, tako da smo stopili korak naprej, a to je še daleč od tega, kar bi želeli in kar bi se lahko v RS zgodilo na podlagi MP. Ne glede na ratifikacijo bi namreč lahko večino njenih določil že vnesli v slovensko zakonodajo. Drugi, nič manj pomemben del MP pa omogoča, da prilagojena dela (za katerokoli skupino, ki je do tega upravičena) razširjamo prek meja posamezne države. Trenutno je stanje tako, da slovenskih del, prilagojenih za slepe in slabovidne, ne smemo poslati na primer Slovencem v Italiji ali v Avstriji. Prav tako ne smejo iz drugih držav k nam pošiljati del, ki bi jih naši člani želeli brati v angleščini, francoščini, nemščini ... Za dežele, kjer govorijo angleščino, španščino, portugalščino in druge velike jezike, pa bi ratifikacija MP pomenila ogromne prihranke, saj istih del ne bi bilo treba pretvarjati v dostopne oblike v vsaki državi posebej. Ni treba poudarjati, da je to prilagajanje in pretvarjanje izredno drago. To razširjanje prek meja posamezne države pa bo mogoče šele takrat, ko bo MP ratificiralo vsaj 20 držav in seveda le iz tistih držav in v tiste države, ki bodo MP ratificirale.
Kakšno je trenutno stanje v Sloveniji – koliko knjig na leto se natisne v brajici? Kolikšen je delež teh knjig v primerjavi z vsemi natisnjenimi knjigami v Sloveniji?
V RS letno izide približno pet tisoč tiskanih knjig (včasih le štiri tisoč, včasih tudi šest tisoč). V Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne (KSS) letno načrtujemo prilagoditev in tisk 30 knjig v brajici in približno 150 zvočnih knjig. Zaradi izredno skrbnega ravnanja s sredstvi, namenjenimi temu delu, pa vsako leto načrt del v zvoku nekoliko presežemo in dosegamo do približno 170 del letno. Seveda je to zelo odvisno tudi od dolžine (števila strani) posameznega dela. V okviru EU-projekta, ki ga letos končujemo, smo letos dodatno prilagodili in natisnili še 30 knjig v brajici, v času trajanja projekta pa skupaj še 350 zvočnih knjig v formatu MP3, od tega 160 tudi v formatu DAISY, ki omogoča strukturirano branje. To je vse povezano z ogromnimi stroški, saj prilagajanje v zvok ali brajico ni povsem preprosto, predvsem pa zelo veliko stane. In čeprav je to za nas izjemen dosežek, je v primerjavi s številom knjig, ki izidejo samo v RS, kaplja v morje. Pri tem pa sploh še nisem omenil učbenikov, priročnikov, strokovne literature, znanstvenih člankov in knjig, revij, dnevne in tedenske periodike in še bi lahko našteval. Dostopnost seveda ne pomeni le prilagajanja beletristike v dostopne oblike, ampak dostop do vsega, kar je objavljeno na papirju ali kako drugače in je vam, videčim, dostopno tako, da odprete knjigo, časopis, revijo, kliknete na povezavo itd. Dostopnost do informacij pa danes pomeni dostopnost do izobraževanja in do manj neenakih izhodiščnih možnosti (povsem enakih možnosti najbrž nikoli ne bomo dosegli) do izobraževanja, usposabljanja in uveljavljanja v zasebnem, poklicnem in javnem življenju. Prilagajanje tiska pa je le del problema, nikakor ne smemo zanemariti tudi prilagajanja televizijskih oddaj , filmov, videov z avdiodeskripcijo ...
Ali se v Sloveniji kaže volja za sprejetje Marakeške pogodbe?
Načelno in uradno so naši državni uradi in visoki državni uradniki temu naklonjeni. Ko se pogovarjamo z njimi in jim utemeljujemo svoje poglede z zelo jasnimi in trdnimi argumenti, ki so pogosto tudi strokovno vrhunsko podprti, nam prikimavajo in kažejo vse razumevanje. Ko pa je bil letos ZASP odprt (beri: zaradi sprememb v javni razpravi) in smo poslali predloge za spremembe tistih določil, ki so za nas in tudi za RTV Slovenija ključne, ni bilo skoraj nič od tega sprejetega. Niti primernega odgovora, zakaj ne, nismo prejeli. Odgovor je prišel šele na moje odprto pismo ministru, a je bil pozen in ne preveč spodbuden. Kadar naše uradnike, ki RS zastopajo na sestankih z WIPO in v drugih telesih v Ženevi ali v Bruslju, sprašujemo, kakšno stališče zagovarja RS, so odgovori medli in izmikajoči se, kot na primer: mi nimamo vpliva, saj smo majhni, mi nismo odločilni, ne bi radi dvigali prahu, ne moremo se izpostavljati in podobno. Ne gre za povsem dobesedne izjave, ampak za vsebino tistega, kar slišimo v odgovor. Moj osebni občutek je, da Slovenija oz. njeni predstavniki tiho čakajo, kaj bo menila večina, in se bodo nato previdno in servilno pridružili večinskemu mnenju. Prav tako ni posebne zagretosti, da bi v ZASP vnesli vsaj tista pravna določila MP, ki bi jih lahko, in to ne glede na ratifikacijo. Sprejetje teh določil je odmaknjeno v neopredeljeno prihodnost. Julija je bil sprejet nov, 48. a člen ZASP-a, ki je pomemben korak naprej in je nadomestil prejšnji 47. a člen tega zakona, ki je zelo nedoločno definiral pravico do prilagajanja ob možnosti, da nosilec avtorske pravice od tistega, ki delo prilagaja, zahteva plačilo nadomestila. Možnosti zahtevati nadomestilo zdaj ni več. To je zelo pomembno zaradi stroškov prilagajanja (ki so, kot rečeno, velikanski), seveda pa je daleč od tistega, kar smo mi ob odlični strokovni pomoči predlagali ministrstvu. V realnosti se torej ne premakne skoraj nič. Od prijaznih besed pa slepi in slabovidni nimamo veliko.
Kateri interesi stojijo temu nasproti?
O tem lahko zgolj ugibam. Najbrž ste mislili »čigavi interesi«. Po tem, kar slišim od svojih kolegov iz Evropske zveze slepih (EBU), ki so v glavnem tudi zelo dobro informirani, gre najbrž za interese založniških lobijev, ki se bojijo za vsak cent, ki bi ga morda lahko izgubili. Avtorsko pravo namreč ne varuje avtorjev (kot bi človek logično sklepal), ampak predvsem nosilce avtorskih pravic. To pa so največkrat založniki. Ti so najbrž zlobirali Nemčijo, Veliko Britanijo in Italijo, da so sprožili proceduralni spor o tem, kdo ima ekskluzivno pravico, da ratificira MP. Je to EU oz. v njenem imenu Evropska komisija ali je to ekskluzivna pravica vsake posamezne članice EU? Če bo zmagala zadnja različica, se bo ratifikacija vlekla še vrsto let. Menda so te tri države sprožile o tem celo pravni spor pred evropskim sodiščem. Že samo to bo zgodbo zavleklo za leto, najbrž celo dve, nato pa se lahko začne mučen in dolgotrajen postopek ratifikacije po posameznih državah članicah, če bo seveda sodišče pritegnilo mnenju omenjenih treh držav. To je nespodobno in civilizacijska sramota. Sramota je, da MP ratificirajo revne azijske, afriške in južnoameriške države, EU, najbogatejši delček sveta, pa igra s svojim prebivalstvom take umazane igrice zgolj zaradi profita majhnih, a močnih skupin.
Kakšna so vaša pričakovanja? Kdaj upate, da bo Marakeška pogodba sprejeta?
Spodobilo bi se, da bi EU to pogodbo nemudoma ratificirala in da bi njene članice tudi takoj implementirale njena določila v svoje zakonodaje. Spodobilo bi se, da bi naša država pokazala toliko poguma, suverenosti in lastne pameti, da bi storila isto, preden to storijo že vsi drugi. Sram me je naše neodločne politike, sram me je, da zaradi nje ne izvajamo niti zakonskih določil, ki smo jih sprejeli v lastnem parlamentu in bi bili za slepe in slabovidne življenjskega pomena, državi pa bi dolgoročno pomenili ogromen prihranek. Tukaj mislim tudi na celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih, ki je uzakonjena že od julija 2008, izvaja pa se ne. Sram me je, da nimamo toliko poguma, kot ga ima Španija, ki je sprožila postopke za ratifikacijo MP ne glede na stališča EU. Upam, da razumete, da glede tega nisem prav velik optimist. Pri opozarjanju na take deviacije imate mediji pomembno vlogo in upam, da ne boste edini, ki o tem zavzeto poročate. Upam, da bo do ratifikacije prišlo čim prej in da se moja domovina pri tem ne bo preveč sramotno odrezala!
Gospod Wraber je o tej problematiki pisal tudi v odprtem pismu ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku. Prispevek je bil objavljen 23. aprila 2015 v Delu, preberete pa si ga lahko na tej povezavi: http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/tudi-branje-je-clovekova-pravica.html.
Mnenja sodelujočih na razpravi v Bruslju
Wolfgang Angermann, predsednik Evropske zveze slepih, je na konferenci poudaril naslednje: »Informacije so ključnega pomena za posameznika, da lahko sprejema odločitve, se šola in izobražuje. Zato je izjemno pomembno, da imajo slepi, slabovidni in osebe z drugimi motnjami branja možnost dostopa do ustreznih knjig za izobraževalne in vse druge namene. Predstavljajte si, da vstopite v knjigarno, a knjig ne morete kupiti, ker niso dostopne. Vzemite v roke MP in jo preberite do konca. Videli boste, da ni škodljiva.«
Max Andersson, poslanec Skupine Zelenih iz Švedske, je dejal: »Svet EU naj ne čaka z odločitvijo, temveč naj se poveže s Komisijo in naj najdejo kompromis. Parlament mora ratificirati pogodbo. Države članice naj se nehajo sprenevedati in prelagati odgovornosti na proceduralne zaplete.« Håkan Thomsson, predsednik švedske Zveze ljudi z okvarami vida, je poudaril, da je zanj in za mnoge slepe brajica izjemnega pomena za branje in pisanje. Zelo težko pa se je naučiti novega jezika, saj v brajici ni veliko učbenikov za tuje jezike.
Dr. Maja Bogataj Jančič, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, je poudarila, da so podali številne zahteve, ki bi ljudem z okvarami vida omogočile kakovostnejše življenje, vendar so doslej dosegli le eno spremembo. Kljub temu si bodo še naprej prizadevali za izboljšanje položaja slepih in slabovidnih. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah določa vsebinsko omejitev avtorske in sorodnih pravic kot zakonito licenco. Brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, je v korist ljudi z okvarami vida dopustno reproduciranje in distribuiranje dela, če to delo ni na voljo v zahtevani obliki. Vsi sodelujoči na razpravi so se strinjali, da bi Evropska unija morala biti na področju varstva človekovih pravic zgled za ves svet, a žal je ratifikacija MP od oktobra leta 2014 blokirana iz pravnih razlogov. V nasprotju s Svetom EU, ki v tem zakonodajnem postopku napreduje počasi, pa so države članice bolj proaktivne. Španska vlada je 22. maja 2015 odobrila postopek za pristop k pogodbi. Španija je zato prva država v Evropski uniji, ki je sprožila postopek za ratifikacijo MP, ki bo začela veljati, ko jo ratificira dvajset držav. Doslej jo je ratificiralo še osem drugih držav: Argentina, Salvador, Združeni arabski emirati, Indija, Mali, Paragvaj, Singapur in Urugvaj.
Igor Šoltes je skupaj s skupino evropskih poslank in poslancev na Svet EU nedavno naslovil vprašanje: »S katerimi konkretnimi ukrepi bo Svet zagotovil, da bo EU po zgledu Španije čim prej ratificirala Marakeško pogodbo?«
Svet EU je na dan konference, 22. septembra 2015, odgovoril: »Predlog Komisije za sklep Sveta o sklenitvi Marakeške pogodbe je še vedno v obravnavi. Predlagani sklep Sveta bo sprejet, potem ko bo po obravnavi oblikovano besedilo, ki ga lahko podpre kvalificirana večina delegacij v Svetu. Svet je še naprej pripravljen na konstruktivno obravnavo predloga Komisije, da bi EU čim prej ratificirala in začela izvajati Marakeško pogodbo.«
Ob koncu srečanja v Bruslju je Igor Šoltes pozval vse države članice in celotno Evropsko unijo, da nehajo zavlačevati in prevzamejo odgovornost do svojih državljanov, ki na svoje pravice čakajo že zelo dolgo. »Tu ne sme biti prostora za diskriminacijo,« je poudaril.x
Veronika Rot
