Marino Kegl je najboljši slovenski gluhi tenisač. Rodil se je s 100% okvaro sluha, a kljub temu s trdim delom in vztrajnostjo dosega zavidanja vredneuspehe v tem športu. Želi pa se prebiti tudi na lestvice profesionalnih slišečih tenisačev, kjer je konkurenca še hujša.
Marinov oče, Darko Kegl, iskreno pove, da je rojstvo otrok s kakršno koli obliko invalidnosti udarec, ki ga je sprva težko sprejeti. In dodaja: »Življenje je treba sprejeti takšno, kot nam je dano in se spopasti s težavami. Druge možnosti ni. Stvari smo vzeli v svoje roke in operacijo – vsaditev polževega vsadka - izvedli vlastni režiji. Marina smo vzgajali kot povsem normalnega otroka, a njegove drugačnosti nikoli nismo skrivali ali se je sramovali, prav tako ne Marino.Nikoli mu ni bilo težko prositi za pomoč, za počasnejšo obrazložitev, da je lahko informacijo prebral z ustnic. Ob podpori učiteljev in sošolcev je šolanje z zelo veliko vloženega truda potekalo dokaj normalno. Obiskoval je osnovno šolo za slišeče, po končani šoli je nadaljeval šolanje na SŠGT RADENCI (Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci). Prišel je v zdravo okolje, med odlične profesorje in zgledne sošolce, tako da je letos uspešno maturiral in si pridobil poklic gastronomsko-turistični tehnik. Pri druženju z vrstniki nima težav, a vsakodnevni treningi in obveznosti v šoli mu niso puščali skoraj nič prostega časa.«
Marino pravi, da se je svoje drugačnosti zavedal že kot otrok, ko je obiskoval vrtec, vendar mu ta ni povzročala težav pri druženju z vrstniki. Pravzaprav je tudi do tenisa prišel prav na pobudo očeta svojega sošolca in prijatelja.
»Teniški lopar sem prvič prijel v roke, ko sem dopolnil osem let. Med počitnicami je sošolčev ata poklical mojega in ga vprašal, ali bi šel na tenis. Ati je rekel seveda in tako se je začelo. Povsem po naključju.«
Marino se še vedno spominja, da so bili teniški začetki težki in da je moral vložiti ogromno truda, da so se začeli kazati prvi tekmovalni uspehi. Veliko zaslug, da je stopil na tekmovalno teniško pot, imajo njegov prvi učitelj tenisa in trener Aleš Čerpnjak in tudi drugi trenerji iz TK Radenci in iz TK Murska Sobota, predvsem Grega Ficko, Brane Lazič in Primož Starčič. Na njegovi teniški poti pa mu je največ pomagal oče Darko, ki je postal tudi njegov reprezentančni trener. Z uspehi sta se krepili Marinova volja in želja po doseganju čim boljših rezultatov. Tenis je postal njegovo življenje, gluhota nema spremljevalka.
Z Marinom smo se pogovarjali tik pred njegovim odhodom na svetovno prvenstvo v tenisu gluhih v Nottinghamu v Angliji, kjer je v drugem krogu kljub srčnemu boju moral priznati premoč drugega najboljšega gluhega igralca na svetu, Mikaela Laurenta iz Francije.
Kakšne težave vam gluhota povzroča pri igranju tenisa?
Gluhota, ki je nevidna, vendar ena najtežjih oblik invalidnosti, je zelo visoka ovira pri igranju tenisa v primerjavi s slišečimi igralci. Ravnotežje, občutek za prostor in eksplozivnost so glavne prepreke, ki gluhe teniške igralce razlikujejo od slišečih.
Kakšna je konkurenca med gluhimi in kakšna med slišeči igralci?
Tenis gluhih je v svetovnem merilu zelo močan, tako da je temu primerna tudi konkurenca. Moram trdo trenirati vsak dan prav vse dni v letu, da ne zaostanem za elito.
Kateri so vaši največji teniški uspehi?
Moja kariera je res še kratka, a uspehov se je nabralo že dosti. Imam 24 turnirskih zmag, nekaj drugih in tretjih mest, deveto mesto na ekipnem svetovnem prvenstvu v Izmiru v Turčiji, leta 2012 sem dosegel naziv mladinski evropski prvak, v Koblenzu v Nemčiji sem bil prav tako leta 2012 peti na evropskem članskem prvenstvu leta, deveti na olimpijskih igrah za gluhe, osvojil sem drugo mesto na svetovnem mladinskem pokalu v Hamburgu v Nemčiji … pa še kaj bi se našlo.
Kje in kako trenirate? Kakšno je finančno breme treniranja tenisa in tekmovanj za vašo družino? Imate sponzorje?
Moj matični klub je ŽTK Maribor, z očetom, ki je trener reprezentance, pa trenirava veliko tudi individualno, predvsem skrbiva za kondicijo, taktiko in tehniko. Finančno nas ta »hec« stane od 25 do 30 tisoč evrov na leto, kar je za družinski proračun zelo veliko denarja. Nekaj pomagajo ZŠIS –POK, ŠZGS, FIHO, del stroškov pa dobim povrnjenih od zasebnih sponzorjev, to so Lotto, Prince, Hyundai, Radenska, BTC. Nekako skušamo na koncu leta doseči pozitivno ničlo.
Kakšna je razlika med tenisom za gluhe in naglušne in tenisom za slišeče, v mislih imam predvsem denarne nagrade?
Med tenisom gluhih in slišečih je razlika v pristopu. Za slišeče je veliko bolje poskrbljeno, imajo veliko več ugodnosti, mi invalidi pa smo bolj beraško usmerjeni. Nagrade za slišeče so neprimerno višje, pa tudi država za slišeče precej bolje poskrbi kot za nas. Upam, da bo jeseni, ko bodo sprejeli novi zakon o športu, to čisto drugače. Moti nas, da nismo enakovredni med seboj.
Ali imate status vrhunskega športnika? Kakšne ugodnosti vam ta prinaša?
Imam mednarodni status vrhunskega športnika. Razen nekaj ugodnosti pri šolanju, zdravstvenem zavarovanju pa velikih prednosti ni.
Kaj bi po vašem mnenju država morala izboljšati za uveljavljanje gluhih športnikov?
Izenačiti bi morala vse vrhunske športe, invalidske in neinvalidske, ter jih obravnavati po istih načelih oziroma pravilih.
Kakšni so vaše želje in cilji v teniški karieri?
Želje so velike, cilji pa visoki. Želim na prestol tenisa gluhih, želim si tudi preboj na lestvico ATP med slišečimi. Želja je veliko.
Ali razmišljate o nadaljevanju šolanja ali se boste posvetili teniški karieri?
Letos sem uspešno opravil maturo in dosegel poklic gastronomsko-turistični tehnik, kar je bil moj cilj. Zdaj se bom popolnoma posvetil tenisu. In bomo videli …
Marinov oče pritrjuje sinovim besedam: »Marinova kariera je naš način življenja. Vse je podrejeno tenisu, tudi dopusti in prosti dnevi. Seveda si želimo, da bi v tenisu dosegel vse, kar si je določil, predvsem pa si želimo, da bi bil v življenju čim bolj samostojen in da bi v igri čim bolj užival. Potem pridejo tudi rezultati.«
Marinu Keglu želimo, da bi uresničil svoje sanje, kot pravi na svoji spletni strani: »Vztrajal bom in sledil obzorju, kjer se rišejo sanje. Sanje, da bo tenis postal moje življenje. Kjer je volja, je tudi pot!«
Veronika Rot
