Končala je ljubljansko učiteljišče ter poučevala na ljubljanskih šolah. Leta 1911 se je na Dunaju udeležila tečaja za pouk slepih, in ta je zaznamoval njeno nadaljnjo pot. Med prvo svetovno vojno je v okviru društva Dobrodelnost odšla v zavod za slepe v Gradec. Po vrnitvi je začela uresničevati svojo zamisel o ustanovitvi Knjižnice za slepe. Organizirala je šesttedenski tečaj za pisanje in branje braillove pisave. Napisala je tudi knjižici Skrb za slepce in Vzgoja slepcev. Po drugi svetovni vojni je bila ustanovljena Braillova knjižnica v Ljubljani, kjer so pod njenim vodstvom prepisovali in izposojali knjige v brajici slepim po vsej Sloveniji.
Po Minki Skaberne se imenuje knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije v Ljubljani.
Teden v znamenju 140. obletnice rojstva Minke Skaberne, ki je ustanovila knjižnico za slepe
V prostorih Knjižnice slepih in slabovidnih na Kotnikovi 32 v Ljubljani so na rojstni dan Minke Skaberne odprli razstavo Sabe Skaberne, v Ljubljani živeče sorodnice Minke Skaberne, v knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu pa bo prav tako od danes na ogled razstava Onstran svetlobe. Gre za več kot leto dni potujočo razstavo likovnih in fotografskih del slepih in slabovidnih, ki se bo za mesec dni ustavila na Dolenjskem.
V torek, 11. januarja, bo v prostorih Knjižnice Minke Skaberne na Kotnikovi 32 v Ljubljani predstavitev knjige Vinka Möderndorferja Sončnice, ki so jo priredili v slepim in slabovidnim dostopne medije (brajica, zvok). Predstavitve se bo udeležil avtor in urednica knjige Alenka Veler iz založbe Mladinska knjiga, ki je predlagala knjigo za prilagoditev.
V četrtek, 13. januara, ob 18. uri bo v knjižnici v Kranju, kjer se je Minka Skaberne rodila, dogodek v njen spomin, praznovanje pa bo sklenila Petkova Zoom kavica, ki jo organizira ZDSSS, kjer se bodo pogovarjali o Minki Skaberne z ljudmi, ki so jo poznali.
Monografija Minka Skabernè (1882–1965). Pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe
»Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega.« To je citat Minke Skabernè (1882–1965), pobudnice in ustanoviteljice prve slovenske knjižnice za slepe, ki ponazarja njeno vseživljenjsko prostovoljno delo. Monografija s postavljanjem Minkinega življenja in dela v zgodovinski kontekst ustrezno ovrednoti njen prispevek k skrbi za slepe in njeno vlogo v razvoju njihovega izobraževanja. Ob preglednih študijah o njenem šolanju in službovanju (Tatjana Hojan), vlogi v razvoju skrbi za slepe na Slovenskem (Aleksandra Serše) in delu za knjižnico slepih (Petra Testen), ki jih uokvirjata pregled ženskega gibanja in dobrodelnosti na prelomu stoletja (Irena Selišnik) ter oris rodbine Skaberne (Tone Smolej), so v knjigi ponatisnjena tudi Minkina temeljna besedila, s katerimi je tvorno vplivala na ustanovitev Zavoda za slepe v Ljubljani in orala ledino v razvoju skrbstva za slepe na Slovenskem. Zbrano slikovno gradivo Minko Skaberne umešča v krog družine, sodelavcev in prijateljev. Knjiga je izšla leta ob 100-letnici Knjižnice slepih in slabovidnih, ki nosi tudi njeno ime.