Tony Heaton je tudi pobudnik projekta NDACA – National Disability Arts Collection and Archive. Njegova skulptura Gold Lamé je leta 2018 zasedla liverpoolski The Liverpool Plinth in je trenutno nameščena v yorkshirskem parku spomenikov. Njegov Spomenik nenamernemu izvajalcu (ang. Monument to the Unintended Performer) je bil postavljen pri vhodu na televizijski center Channel 4 ob praznovanju paralimpijskih iger leta 2012. Njegova skulptura Squarinthecircle? se nahaja zunaj šole za arhitekturo Univerze v Portsmouthu. Leta 2013 je bil nagrajen z redom britanskega imperija za zasluge na področju umetnosti in invalidskega umetniškega gibanja ter ima nagrado za diplomante Univerze v Lancastru in častne doktorate tako Univerze v Leicestru kot nove Univerze v Buckinghamshireu.
Že desetletja ste del gibanja Disability Arts. Pred nekaj leti ste ustanovili Nacionalno zbirko in arhiv umetnosti invalidov (NDACA). Pri vašem delu dajete poseben poudarek temu, kako ljudje dojemajo invalidnost, kako vas ljudje vidijo kot invalida. Kako se je to spremenilo v vseh teh desetletjih od začetka vaše umetniške poti?
Veliko se mora še spremeniti, zato moramo še naprej ostati aktivisti. Moja generacija je zdaj starejša in mnogi so mrtvi, vendar smo zasejali seme in prepričan sem, da obstaja veliko mlajših invalidnih umetnikov in zaveznikov, ki so videli in razumeli boj, ki ga je sprožila prva generacija, boreč se za protidiskriminacijsko zakonodajo. To gibanje je izraženo v NDACA, Nacionalni zbirki in arhivu umetnosti invalidov, in pozivam vas, da si ogledate spletno stran, da boste razumeli naravo boja in ustvarjalnost invalidov. Mlajši invalidi in umetniki invalidi vidijo to delo in priznavajo, da je invalidnost politično vprašanje in vidijo, da se odraža tudi v bojih drugih tako imenovanih marginaliziranih skupin ljudi, zato se bosta delo in boj nadaljevala.
Kako se je vaše delo spremenilo v skladu s spremembami, do katerih je prišlo v družbi in svetu? Ali postaja delo bolj niansirano, nekako tudi bolj specifično? Spomnim se, da ste nekje govorili, da ste se morali v 70. letih prejšnjega stoletja prikleniti na avtobuse, da ste postali vidni in s tem posredovali politično sporočilo. Koliko političnega lahko po vašem še zdrži današnja umetnost v razmerju z umetnostjo, ki je nastajala pred 40 ali 50 leti?
Ta neposredna akcija protestov in invalidov, ki so se priklenili na nedostopen javni prevoz, kot so avtobusi in vlaki, je pripomogla k sprejetju Zakona o diskriminaciji invalidov iz leta 1995, prve zakonodaje, ki je prepovedala diskriminacijo invalidov. Skupaj z gibanjem invalidske umetnosti so delovali kot eno in mislim, da je tovrsten aktivizem sedaj zopet aktualen, saj so politiki in zakonodajalci vse manj nagnjeni k obravnavanju skrb vzbujajočih vprašanj današnjega časa. Poglejte denimo le podnebne aktiviste ali kampanjo Black Lives Matter. Kot družba postajamo nestrpni in razočarani nad neukrepanjem politikov, za katere velja, da služijo sami sebi, namesto da služijo javnemu dobremu. Posledično se dobri ljudje vračajo k neposrednim akcijam, ker vmesna leta dialoga niso obrodila rezultatov, ki so potrebni za vzpostavitev bolj pravične in enakopravne družbe. Pravzaprav se je zgodilo ravno nasprotno: prepad med bogatimi in revnimi, tistimi z močjo in položajem ter tistimi, ki so izključeni, se je v vmesnih letih še povečal. In to se mora spremeniti. Umetnost ima pri tem svojo vlogo.
Umetnost ima pomembno vlogo ne le pri delovanju v družbi, temveč vpliva tudi na posameznika. Kako ste začeli ustvarjati umetnost? Kakšni so bili vaši prvi koraki?
Kot otrok sem vedno risal in moj oče, ki je moral pri štirinajstih zapustiti šolo, da bi delal, me je vodil v muzeje, knjižnice in galerije. Vsi so bili brezplačni, kar je še vedno ključnega pomena za ljudi iz delavskega razreda, da imajo dostop do umetnosti in kulture. Moje poškodbe, ki so mi pri šestnajstih spremenile življenje, so v marsičem pomenile, da nisem mogel delati v tovarnah ali mlinih. Posledično se je od mene pričakovalo bolj malo, zato sem se vpisal na umetniško fakulteto! (Smeh.)
Vaša umetnost je prepletena s humorjem, od imen umetniških del do kontekstualnega razumevanja del, npr. Shaken … Not Stirred iz leta 1991 ali Raspberry Ripple iz leta 2018. Kakšna je za vas funkcija humorja?
No, življenje je šala, zagotovo! Naslovi so zame zelo pomembni. So še en način, da ljudem omogočimo dostop do umetniškega dela. Pomagajo odpreti dialog. Mnogi ljudje do umetnosti dostopajo previdno in jo vidijo kot elitistično. Tega sam ne želim. Prav tako mislim, da je to le del mojega značaja, ki se izrazi v delu. Težko je določiti, kako se delo razvija, vendar mislim, da je znotraj tega nekako, hote ali nehote, vedno nekaj od umetnika in njegove zgodbe. Denimo v primeru dela Shaken not Stirred je piramida rdečih pločevink iz dobrodelnega zbiranja, izraža pa idejo, da se pločevinke stresajo, človeška vest pa ni vznemirjena. Raspberry Ripple pa je denimo rimani sleng za "cripple" (slo. kripelj).
Ste močan podpornik invalidskega umetniškega gibanja (ang. Disability Arts) v Združenem kraljestvu. Kako mislite, da sta se razumevanje in prepoznavnost invalidskega umetniškega gibanja spremenila, odkar ste začeli ustvarjati umetnost? In kam gremo zdaj? Je temu na poseben način pomagala tudi institucionalizacija umetniških del?
Vedno več ljudi se zaveda gibanja Disability Arts, vendar se premiki dogajajo počasi. Gibanju pomagajo organizacije, kot je Shape Arts, in druge pobude, kot je NDACA, ki potekajo na novi univerzi Bucks, delo Raziskovalnega centra za muzeje in galerije na Univerzi Leicester, pobude British Councila in Združenja muzejev ter drugi. Toda mnogim ljudem je invalidnost neprijetna, celo psihično jih je strah, zato je bolje, da jo ignorirajo in jo pometejo pod preprogo ter o njej ne govorijo. Upoštevati moramo tudi, da umetnost običajno poganjajo srednji razredi in senzibilnost srednjega razreda, kar je tudi razlog, da takšna situacija sploh obstaja.
Mislim, da počasi raste spoznanje, da je raznolikost v vseh njenih vidikih dobra za vsakogar, da jo doživljamo in raziskujemo, da nismo in ne želimo biti vsi enaki. Invalidi to govorimo že leta, mladi nas razumejo, vendar le počasi dobiva moč v umetnosti, muzejih in kreativnem sektorju, in ko bo več ljudi, ki to razumejo, doseglo moč in položaj, bodo lahko kovali spremembe, vsaj dokler bodo ostali zvesti sami sebi in ne bodo postali sužnji establišmenta.
Za stavbo Channel 4 leta 2012 ste naredili eno največjih skulptur: Spomenik nenamernemu izvajalcu (ang. Monument to the unintended performer). Močno se naslanja na Mironovega Metalca diska, vendar postavi osebo na invalidski voziček. Zakaj "nenamernemu" in zakaj "izvajalec"?
Skulptura se poigrava z idejo, da želijo olimpijski športniki nastopati in biti opaženi, vendar na drugi strani želijo mnogi invalidi samo nadaljevati s svojim življenjem brez nenehnega nadzora. Kljub temu pa smo pogosto "nenamerni izvajalci", saj skoraj vedno v nas strmijo, s čimer postanemo predmeti natančne analize, kadar koli stopimo na vlak ali avtobus ali se pojavimo v javnosti, ko se preprosto ukvarjamo z vsakodnevnim življenjem. Skulptura torej ni "za" olimpijce, temveč je spomenik invalidom, ki niso olimpijci!
Ta del me nekako napelje k zgodovinskemu dejstvu, da je antična Grčija dejansko poznala dostopne klančine, na primer s kamnitimi klančinami v zdravilnih svetiščih v Asklepiju. Prej sva govorila o akcijah iz 70. let, kje pa je Združeno kraljestvo zdaj v tem smislu? Kaj mislite, da je treba še narediti na področju dostopnosti?
Zakonodaja Združenega kraljestva v obliki Zakona o diskriminaciji invalidov, ki je zdaj vključen v Zakon o enakosti iz leta 2010, nalaga ponudnikom storitev, da upoštevajo tudi dostopnost, vendar to ne zagotavlja vedno dobre dostopnosti, ampak se pri tem ponudniki običajno zanašajo na načrtovalce in arhitekte, da bodo spoštovali zavezo do dostopnosti in vključenosti. Te zaveze se ne držijo vedno, zato morajo biti invalidi še vedno zelo aktivni pri zavračanju slabe in diskriminatorne ponudbe, zlasti v primeru javnih zgradb. Čaka nas še zelo dolga pot pri izobraževanju arhitektov in načrtovalcev ter boju za dobro dostopnost javnega prevoza, zgradb in ostalega grajenega okolja.
Da zaključiva: kakšni so vaši načrti za prihodnost, bodisi v umetniškem ali organizacijskem smislu? Kaj vas trenutno žene naprej?
Moja skulptura Gold Lamé je zdaj postavljena v yorkshirskem parku skulptur, kar je zame res pomemben trenutek. Park sem obiskal, ko se je odprl, in z leti je zrasel v verjetno najpomembnejše prizorišče za zunanje kiparstvo v Evropi. Meni je vedno predstavljal vir velikega navdiha in tukaj sem videl neverjetna dela svetovnih umetnikov. Poleg tega bo izbor mojih kipov prihodnje leto predstavljen na Beneškem bienalu kot del razstave, ki bo prva v zgodovini, na kateri bodo razstavljena dela številnih invalidnih umetnikov, kar je pomembna priložnost za prisotnost na enem od najpomembnejših svetovnih umetniških dogodkov. Medtem pa seveda razmišljam in ustvarjam ...