Špela Sanobor v čitalnici v knjižnici, med lesenimi mizami. Foto: NSIOS
Špela Sanobor v čitalnici v knjižnici, med lesenimi mizami. Foto: NSIOS

Ljudje z oviranostmi so pomemben del umetniške skupnosti. Njihove zgodbe in perspektive bogatijo naš kulturni prostor ter odpirajo vprašanja o drugačnosti, dostopnosti in enakopravnosti.

Ob današnjem dnevu so v NSIOS izpostavili misli dveh edinstvenih umetnikov, pesnice Špele Sanabor ter pesnika, pisatelja in slikarja z usti Benjamina Žnidaršiča.

Za Špelo je umetnost nekaj edinstvenega

Špela Sanabor je začela pesniti pri štirinajstih letih, na začetku svoje srednješolske poti, v obdobju najstništva, ki je za večino ljudi precej težavno. "Pesmi so postale filter za vse moje težave, počasi pa sem svoje početje vzljubila na višji, lepši ravni. S pisanjem, kljub občasnim blokadam pri ustvarjanju, nadaljujem še danes. Navdih iščem v življenjskih situacijah, v odnosih v družbi, se pa v mojih dosedanjih pesniških zbirkah marsikatera pesem nanaša tudi na naravo." Umetnost se ji zdi nekaj edinstvenega, saj si jo po njenem vsak razlaga po svoje.

Benjamin Žnidaršič ob stojalu s svojo sliko pred majhno leseno hišico. Foto: NSIOS
Benjamin Žnidaršič ob stojalu s svojo sliko pred majhno leseno hišico. Foto: NSIOS

Benjamin prek slik komunicira s svetom

Benjamin Žnidaršič je pesnik, pisatelj in slikar z usti. "Umetnost je moj način komuniciranja s svetom, moj jezik, ko besede ne morejo izraziti vsega, kar čutim," pravi Žnidaršič. Po nesreči, po kateri je postal tetraplegik, se je njegov odnos do umetnosti poglobil, še posebej potem, ko je bil sprejet v Mednarodno združenje slikarjev, ki slikajo z usti in nogami (VDMFK): "Naučil sem se ceniti vsak trenutek kreacije, kajti zdaj vem, kako dragoceno je to darilo in edino, ki mi je še ostalo. Sprva je bilo težko prilagoditi svoje ustvarjanje novim izzivom, toda sčasoma sem razvil tehnike, ki so mi omogočile, da se prilagodim. Pri pisanju so mi pomagale tudi nove tehnologije. Vsaka slika, vsak verz, ki nastane skozi moj trud, nosi v sebi posebno zgodbo in se mi zdi, da mi ta sprememba omogoča še globlje izražanje."

Žnidaršič meni, da je glede dostopnosti umetnosti za ljudi z različnimi oviranostmi še veliko prostora za izboljšave. "Umetnost mora biti dostopna vsem, saj si vsak posameznik, ne glede na izzive, zasluži možnosti za ustvarjanje in izražanje. Umetnost naj služi kot most, ki povezuje različne svetove, in verjamem, da lahko s skupnimi močmi ustvarimo okolje, v katerem bo vsak posameznik imel priložnost, da sije."

Svetovni dan umetnosti je tudi priložnost, da se zavemo pomena vseh umetnikov in ustvarjalcev, ki s svojim delom bogatijo svoj in naš svet.