Gregor Selak je star 34 let. Ko je pred devetimi leti izvedel, da ima multiplo sklerozo, se je njegovo življenje precej spremenilo. Nekaj pa je ostalo nespremenjeno: njegova ljubezen do plezanja. Kljub bolezni je še naprej plezal, saj to, kot pravi, najbolj obvlada. V začetku leta 2022 je postal trener slovenske paraplezalne reprezentance, a se je z letošnjim letom odločil, da bo raje tekmoval. Vzrok za tako odločitev je tudi ljubezen, ki ga je odpeljala v Avstrijo.
Pravite, da ste v Innsbrucku. Kako to, kdaj ste se preselili in zakaj?
To je bil splet okoliščin. Lani, ko sem bil v Innsbrucku na tekmi kot selektor paraplezalne reprezentance, sem spoznal dekle, zdravnico na tekmi, in sva se takoj ujela. Začela sva se sestajati in zdaj pričakujeva otroka.
Čestitam! S čim se trenutno ukvarjate?
Pred dobrim mesecem in pol sem plezal v plezalnem centru v Innsbrucku na balvanih, to so nizke stene, in sem padel z višine zgolj meter in pol. Pristal sem na blazini, a je bil očitno tako neroden padec, da so se mi zlomile kar tri kosti v gležnju. Od četrtka sem sicer brez mavca, ampak lahko le res počasi hodim in rehabilitacija bo trajala še nekaj časa.
Sicer pa sem si našel službo v zdraviliškem hotelu, kjer opravljam hišniška in druga dela. Vmes štirikrat na teden treniram. V Innsbrucku mi je bilo od nekdaj všeč plezati, že ko smo prihajali trenirat z reprezentanco. Od decembra lani nisem več selektor, to je zdaj Luka Mužar, jaz pa sem se odločil, da bom letos tekmoval. Ko sem izvedel, da bom konec avgusta dobil otroka, sem se odločil, da ostanem v Innsbrucku – na daljavo se pač ne da biti selektor.
Kako se počutite? Zdaj je od diagnoze minilo že devet let. Kaj se je v tem času spremenilo?
Bolezen je že šest let v mirovanju, kar je odlično. To pomeni, da sem v redu, lahko počnem vse. Imam težave, če dlje časa hodim, ker mi zmanjkuje energije v levi nogi. Trenutno sem na terapiji, vsakega pol leta z infuzijo prejemam biološko zdravilo Ocrevus. Zadnji odmerek sem prejel tu pred enim mesecem. Bilo je malo stresno, saj sem si moral urediti zdravstveno zavarovanje v Innsbrucku, kjer sem že od septembra. Februarja mi je uspelo vse urediti, tudi stalno prebivališče.
Nekoč ste povedali, da se vam je ob diagnozi podrl svet, da je bilo zelo težko. Težko pa je bilo tudi priti do diagnoze, kajne?
Ja, res je. Ko sem začel padati, ker nisem čutil nog, sem šel na nevrološki pregled. Tam sem moral vedno znova opravljati enake teste: se s prstom dotikati svojega nosu pa zdravnikovega prsta in vse to sem vedno naredil brez težav. Takrat sem povedal zdravniku, da se mi večkrat zgodi, da nekajkrat na dan ne čutim nog in hodim, kot bi bil pijan. Toda zdravniki mi niso verjeli, ker sem vse preglede opravil brezhibno. Tudi po pol leta niso ugotovili, kaj mi je. Šele po enem letu so me poslali na magnetno resonanco glave in hrbtenjače in ugotovili, da imam multiplo sklerozo. Diagnozo je potrdil odvzem tekočine iz hrbtenjače. Ko sem dobil diagnozo, sem bil po eni strani vesel, da končno vem, kaj mi je, po drugi strani pa prestrašen, saj nisem imel pojma, kaj je to multipla skleroza.
Kako to? Ali ni vaš brat Žiga Selak dobil enako diagnozo tri leta pred vami?
Ja, res je. Toda brat je imel popolnoma drugačne simptome. Imel je mravljince v nogah. Takrat še ni bil polnoleten in so mu zelo hitro odkrili bolezen, ker je bil 14 dni v bolnišnici. V tistem času, ko je brat dobil diagnozo, sem živel na Primorskem; sicer sva se slišala, a se nisem toliko poglabljal v bolezen. Tudi on je dobro. Ima terapije in lahko normalno dela in živi.
Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da imate multiplo sklerozo?
V tistem trenutku, ko sem dobil diagnozo, sem bil zelo živčen, razdražen, žalosten in razočaran. Spraševal sem se, zakaj se mi to dogaja, še vedno tudi ni znano, kaj je vzrok za nastanek multiple skleroze. Bil sem čisto na dnu, vsi so mi šli na živce, tudi prijatelji in družina. Vsi so mi želeli pomagati, jaz pa sem imel prepolno glavo vseh informacij o tem, kaj vse naj poskusim. Zato sem takrat odrinil vse stran, da sem ugotovil, kaj sploh želim.
Kje ste našli moč, da ste se pobrali? Je bilo plezanje tisto, ki vam je vrnilo voljo do življenja?
Ja, seveda. V trenutkih, ko nisem vedel, kaj bi sam s seboj, mi je najbolj pomagalo plezanje. Vedel sem, da se moram obdati z ljudmi, ki jih imam rad, in početi stvari, v katerih sem prej užival. Ni konec sveta, če se ti to zgodi. Moraš se naučiti uživati v majhnih stvareh, v stvareh, ki jih še vedno lahko počneš.
Kako pomembno je, da imaš v takih trenutkih ljubečo družino, ki ti ves čas stoji ob strani, tako kot je vam stala vaša?
Mi smo se z družino v teh trenutkih še bolj zbližali. Lahko rečem, da nas je bolezen še bolj povezala.
Vložili ste tudi vlogo za nastop na paraolimpijskih igrah 2028. Je bila odobrena?
Vloga ni bila odobrena, ampak do decembra letos imamo še priložnost, da pridemo v izbor. Še se bodo odločali, tako da upamo, da pridemo noter. Seveda si želim tudi sam nastopiti na olimpijskih igrah, ampak bomo videli, kako bo z zdravjem, kako bo teklo življenje; to je še daleč. Zdaj treniram za svetovni pokal, ki bo 12. in 13. junija v Innsbrucku. Plezam že en mesec, tudi z mavcem sem plezal po eni nogi, zdaj ko sem ga snel, pa imam na levi nogi športni copat, na desni plezalnega in treniram. Upam, da bom čez en mesec lahko tudi na levo nogo obul plezalko.
Boste Slovenijo zastopali tudi na svetovnem prvenstvu avgusta v Bernu v Švici?
Nisem še odločen, saj imam tukaj službo, ne vem, ali bom dobil dopust. Zdaj treniram sam. Prej mi je programe za treniranje pisal Roman Krajnik, trener Janje Garnbret. Zdaj je drugače, ker imam službo, tako da za treniranje nimam več toliko časa kot prej. Zdaj treniram najmanj štirikrat na teden.
Kakšno pa je vzdušje na tekmah paraplezalcev, se močno razlikuje od tistega na tekmah tekmovalcev brez oviranosti?
Pri paraplezanju ima vsak paraplezalec osebno zgodbo: kako je prišlo do poškodbe, ali se je rodil z njo ali je bila nesreča. Veliko je pozitivnih zgodb o tem, kako ljudje brez noge ali roke najdejo motivacijo v življenju. To je res navdihujoče. Vsi smo prijatelji; saj smo tudi s plezalci, ki nimajo poškodb, prijatelji, toda pri paraplezalcih je očitna ta volja do življenja, ki prepoji ozračje.
V dokumentarnem filmu GreGor iz leta 2019 ste izjavili, da če ne bi imeli multiple skleroze, danes ne bi bili, kjer ste, zato se ji ne bi odpovedali. Kaj ste mislili s tem?
Multipla skleroza mi je dala čas za razmislek o tem, kaj si resnično želim v življenju, zato sem začel bolj ceniti trenutke v življenju, uživati v njih in jih znam s polno močjo izkoristiti. Počnem stvari, ki jih ljubim. Življenje ni več tako samoumevno. Vem, da je marsikomu, ki je morda pred kratkim izvedel za diagnozo, težko, ampak bolniki naj predvsem zaupajo zdravnikom. Naj hodijo na terapije, ker resnično pomagajo. Naj sami pri sebi razmislijo, kaj znajo v življenju in v čem so dobri, in naj se držijo teh stvari. Ni konec sveta, tudi s to boleznijo se da živeti. Seveda je odvisno od tega, kako napredujočo multiplo sklerozo ima posameznik, ampak vsak lahko najde neko stvar, ki ga bo osrečevala in bo vesel, naj le pozitivno razmišlja.