Poleg slepih, ki so že vrsto let upravičeni do psa vodnika, so po novem do psa pomočnika upravičeni tudi težko oziroma najteže gibalno ovirani invalidi. Kljub temu, da so gibalno ovirane osebe do psa na stroške države upravičeni šele od 1. maja letos, na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ocenjujejo, da je v Sloveniji že nekaj invalidov, lastnikov psa pomočnika, ki pa je bil izšolan na njihove stroške ali kot donacija.
JAKOB IN MOSES
Med tistimi, ki imajo psa pomočnika, je tudi Ljubljančan Jakob Škantelj. 26-letni študent je že od ranega otroštva tetraplegik, komaj leto in pol je bil star, ko je doživel hudo prometno nesrečo. Labradorec Moses je prišel v njegovo življenje avgusta 2010, in od takrat je Jakob bolj samostojen, bolj varen, predvsem pa bolj srečen.
Kaj pomeni pes pomočnik invalidni osebi?
Moram reči, da iz lastnih izkušenj vidim, da zelo veliko. Predvsem v smislu samozaupanja in samostojnosti, saj ti da pes pomočnik občutek suverenosti in zmogljivosti. Tudi ko ni v tvoji bližini nobene osebe, ki bi ti pomagala, se zavedaš, da če se zgodi kaj neprijetnega, da ti denimo kaj pade, se zapre, te recimo zebe, ti bo lahko pes pomočnik pomagal. Bolj si prepričan vase. Je pa po mojem mnenju pes pomočnik lahko tudi odlična družba, ti pomaga tudi v mentalnem smislu, zato ne vem, če se najbolj strinjam s tem, da lahko zanj zaprosijo le psihično stabilni invalidi. Nekomu, ki je depresiven zaradi invalidnosti ali česa drugega, bi tudi kot opora pes pomočnik zelo pomagal. In če ima uporabnik pri tem socialno mrežo, da zaradi njegove psihične stabilnosti pes pomočnik ne bi bil za nič prikrajšan, tukaj vidim le še en dodaten pozitiven učinek.
Kako ti Moses pomaga v vsakdanjem življenju?
Doma mi Moses lahko precej pomaga, saj imam pripomočke nastavljene na tak način. Tako mi recimo s potegom vrvice odpre predal, ga zapre s tačko, isto naredi z vrati. Poleg tega mi tako odpre in zapre tudi hladilnik, da lahko pogledam, kaj imam notri. Žal pa mi mora, če želim vzeti kaj ven, pri tem pomagati nekdo drug, saj je pri hrani to drugače. Najbolj pa mi Moses pomaga, če mi recimo na tla pade mobitel, svinčnik ali kakšen drug predmet, ker mi ga najprej pobere, nato stopi na podnožnike in mi previdno da na roke pobrano stvar. To je res super.
Kam vse te pospremi?
Spremljal me je že skoraj povsod. Sedaj sicer precej manj, ker je star 10 let, kar je za takšnega psa že veliko. Poleg tega imam sedaj na pedagoški fakulteti nekaj arhitekturnih ovir, kot je premajhno dvigalo, kar mi zelo otežuje, da bi me Moses tja spremljal. Me je pa spremljal res že v vse mogočih prostorih in situacijah, tako da je prej hodil z menoj na predavanja, spremlja me v trgovino, na pošto, na banko, v restavracijo, na sestanke, v bolnico, na sejme in podobno. Edino na tekme ga ne peljem več. Ko je bil prvič na tekmi, se je namreč zelo bal hrupa in navijanja, zato sem rekel, da ga nočem več izpostaviti v zanj tako stresni situaciji.
Si že kdaj naletel na kakšno težavo, da tvojega psa niso spustili s tabo v kakšen prostor?
Večkrat. Pravic in zakona ne poznajo vsi, zato naletiš tudi na takšne primere, ko ne vedo, da gre pes pomočnik lahko povsod s teboj. Predvsem sem naletel na težave v kakšnih trgovinskih centrih, kot je E’Leclerc, Supernova, tudi na Hrvaškem Plodine. Pa tudi v kakšnih restavracijah ali lokalih. Največkrat je njihov razlog ta, da pes po njihovo sploh ne bi smel vstopiti v prostor, včasih pa kot razlog navedejo to, da nima nagobčnika. A kako mi naj pomaga in recimo pobere nekaj s tal, če ima gor nagobčnik? Zagotovo najbolj smešen pripetljaj pa se mi je zgodil, ko sem hotel z Mosesom obiskati sejem na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer mi je varnostnik najprej rekel, da ne moreva noter. Ko je pojasnil zakaj, je rekel, da ve, da je on pes pomočnik, ker je imel oprsnico, in da gre lahko noter, vendar da mu moram jaz pokazati invalidsko kartico, če sem res invalid (Jakob je na invalidskem vozičku, op.p.). Takrat me je ta gospod nasmejal, kot že dolgo nihče.
Šele od 1. maja tudi gibalno oviranim pse pomočnike plača država. Kako je bilo doslej in kdo je kril stroške nabave in šolanja psa v tvojem primeru?
Vse je bilo na ramenih invalidov ali pa smo zbrali denar z dobrodelnimi dogodki, kjer so zbirali sredstva. In ker ne gre za majhna sredstva, so pri nas primeri gibalno oviranih, ki so imeli psa pomočnika, redki. Ko sem dobil Mosesa, to seveda še ni bilo zakonsko urejeno, tako da smo denar zbrali z več dobrodelnimi akcijami. Tudi zaradi tega, ker so se potem pojavile težave s plačilom osebi, ki ga je učila, sem vesel, da bo sedaj to sistemsko in za vse enako vodila država in pogodbeni izvedenci ter izvajalci. Postopek za pridobitev psa pomočnika pa je sedaj po pravilniku sorazmerno dolgotrajen in kompleksen, a menim, da takšen mora biti, ker gre za zahteven, a zelo učinkovit in koristen način dodeljevanja pomoči, če bo izpeljan tako kot je treba in je zapisano v Pravilniku o psih pomočnikih. Invalid mora za psa pomočnika zaprositi z vlogo na katerikoli upravni enoti in nato steče postopek ugotavljanja primernosti uporabnika, njegovega okolja in razmer ter potreb, ki jih uporabnik ima. V postopek so vpleteni URI Soča, izvedenci in izvajalci, katerega lahko s seznama na strani ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izberejo upravičenci sami. Nato sledi šolanje psa in dva preizkusa, ko pa je vse zaključeno, se upravičencu, če je v celotnem postopku ocenjen kot takšen in primeren, preda psa pomočnika v njegovo last.
Kako je potekalo Mosesovo šolanje?
Moses je prišel iz Amerike, v Slovenijo pa ga je pripeljala Maja Golob, ki uči pse pomočnike za ljudi z najrazličnejšimi posebnimi potrebami. Tudi Mosesa je učila v obdobju pol leta po prihodu iz ZDA. Je pa ta trening zelo zanimiv, saj mora biti zelo dosleden, tako da ga je morala trenirati tudi s pomočjo invalidskega vozička. Ko se je vse navadil, smo se spoznali in sledilo je približno enomesečno uvajanje. Nato je Moses ostal pri meni in mi je lahko začel pomagati. Na koncu pa je tudi super družba in pravi prijatelj. Šolanje se je v mojem primer malo sicer razlikovalo v primerjavi s tem, kakor bo sedaj, a večji del je zelo podoben. Pes pomočnik bo moral prestati dva preizkusa, zadnjega skupaj z uporabnikom, ko se bo res videlo, če bosta oba lahko delovala, tako kot je potrebno. Prav se mi zdi tudi, da ga najprej dalj časa šola izvajalec sam, potem pa se k postopku učenja priključi še uporabnik. Ta čas je nato določen z enim mesecem, kar pa je morda nekoliko malo. Ravno zaradi tega, ker morata pes pomočnik in uporabnik najprej postati prijatelja, da si zaupata, in potem se lahko šolanje nadaljuje. Tudi midva z Mosesom sva temu namenila dobra dva tedna, tako da sva se dobro spoznala, nato pa smo se začeli skupaj učiti poveljstva, tako da je pri tem začel upoštevati tudi mene.
MIHA IN DANTE
21-letni Miha Srebrnjak iz Dolenjega Suhadola pri Brusnicah je povsem oslepel pri dvanajstih letih. Zamisel, da bi imel psa vodnika, se mu je porodila, ko je še obiskoval srednjo šolo.
Kako pomemben je zate Dante?
Zelo. Dobil sem ga pred tremi leti, ko je bil star 17 mesecev in z njim sem postal še bolj samostojen v okolju, saj mi pomaga premagovati ovire na poti, prav tako pa sem na ulicah bolj prepoznaven v smislu, da ljudje vedo, da gre za slepo osebo in se mi na ta način umikajo iz poti. Ko hodiva po pločniku, se odmika ljudem, ki hodijo nasproti, zna poiskati in me peljati čez prehod za pešce, pokaže rob pločnika, nakaže semafor ali vrata, pelje me na avtobus ali vlak. Ko sem še obiskoval srednjo šolo v Novem mestu, me je spremljal tudi tam in je bil prava atrakcija. Sicer pa gre z mano vsepovsod, na avtobus, na letalo, kadar potujem kam dlje, vlak, spremlja me tudi v zdravstveni dom, trgovino, restavracijo.
Zamisel, da bi imel štirinožnega prijatelja, se je porodila, ko si bil srednješolec.
Res je. Čeprav sem imel sošolce, ki so mi vedno pomagali kot spremljevalci, sem še vedno čutil potrebo po večji samostojnosti. S tem pa se je tudi vse začelo. Ko sem v šoli povedal, da bom dobil psa vodiča, so bili vsi presenečeni, nekatere je malo skrbelo, kako bo vse skupaj izgledalo. Prvič sem psa srečal v mesecu maju, ko sem zaključeval 3. letnik srednje šole. Trening pred glavnim izpitom za psa vodiča sem opravljal v juniju ter juliju, vse skupaj je potekalo malo več kot mesec dni. Na treningu sem se učil pravilno hoditi s psom vodičem, naučil sem se, kako pes zaznava ovire ter nakazuje prehode za pešce, robove pločnikov, vrata in druge potrebne stvari. Za trening ter potem za izpit sem hodil po progi, katera me je vodila od glavne avtobusne postaje do šole.
Kateri je bil prvi korak do Danteja?
Najprej sem oddal vlogo ter napotnico na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Vloga je morala vsebovati vse podrobnosti o meni, torej kdo sem, zakaj potrebujem psa vodiča, kako na splošno sprejema pse moja družina, opisati pa sem moral tudi okolje, v katerem živim. Po nekaj tednih me je obiskala komisija iz Zdravstvene zavarovalnice in preverila vse, kar sem napisal v vlogi, sledil pa je tudi kratek sprehod v moji okolici, na katerem so preverili mojo orientacijo. Tako je bilo pred tremi leti, po novem pa te preizkusijo tudi z psom vodičem, kateri te obišče že na samem začetku. Če komisija presodi, da si primeren za dodelitev psa vodiča, se prične iskati inštruktorja, ki bo psa šolal. V Sloveniji so usposobljeni štirje. Ko najdejo inštruktorja, mora ta določiti psa, ki bo primeren za šolanje. To je lahko kar dolgotrajen postopek. Šolanje potem traja približno eno leto. Ko inštruktor izšola psa, se začne učiti tudi bodoči uporabnik oziroma lastnik. To traja približno en mesec, potem pa sledi izpit. Ko je izpit opravljen, je pes tvoj.
Kako se je z Dantejem spremenilo tvoje življenje?
Od kar imam Danteja, se je spremenilo kar veliko. Predvsem pri moji samostojnosti, saj se z njim počutim bolj varno, ko hodim po ulicah, ljudje prej opazijo, da sem slep, sem pa na račun tega tudi sklenil kar veliko novih poznanstev. Z Dantejem sva bila že tudi v tujini. Ko sva bila v Nemškem Dresdnu, sem imel možnost preizkusiti elektronskega psa vodiča. Vendar sem po kratkem testiranju ugotovil, da je prava žival še vedno in verjetno bo še kar nekaj časa, najbolj zanesljiva za vodenje slepih oseb. Načeloma zavračanj nisem imel, sošolci so ga sprejeli brez težav, prav tako tudi učitelji, ko sem obiskoval šolo, ko hodiva po mestu, naju ogovorijo ljudje in velikokrat zaidemo v kakšno "živalsko debato", jaz pa tudi vidim v tem veliko pozitivnega. Žal se kdaj zgodi tudi kakšna neprijetna stvar, ko Danteja in mene nočejo spustiti v kakšno restavracijo, vendar se potem poskusimo na lep način pogovoriti in uslužbencu dopovedati, da ima tak pes vstop kamorkoli v javno ustanovo.
POT DO PSA POMOČNIKA SE ZAČNE Z VLOGO NA UPRAVNI ENOTI
Upravna enota nato zaprosi Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča in izvedenca s področja dela s psi pomočniki, da podata izvedenski mnenji. Na osnovi pozitivnih mnenj Upravna enota izda odločbo o odobritvi šolanja, upravičencu pa izda vrednotnico za financiranje šolanja psa pomočnika. Upravičenec vrednotnico unovči pri izvajalcu šolanja psov pomočnikov, ki ga izbere iz seznama, objavljenega na spletni strani ministrstva. »Čas šolanja psa pomočnika ne sme biti daljši od dvanajstih mesecev. Upravna enota izjemoma lahko podaljša ta rok, denimo v primeru bolezni. Če upravičenec in pes ob koncu šolanja uspešno opravita končni preizkus, Upravna enota po uradni dolžnosti izda odločbo o dodelitvi psa invalidu v last. Opisani postopek traja med 12 in največ 15 mesecev v primeru, da ne pride do izrednega podaljšanja šolanja psa pomočnika,« nam je pojasnila Tanja Skornšek Pleš z Direktorata za invalide. Na osnovi javnega razpisa za izbor izvajalcev za šolanje psov pomočnikov za obdobje od 1. Junija letos do 31. maja 2028, ki je bil objavljen v Uradnem listu 30. marca letos, je bilo izbranih pet izvajalcev šolanja psov pomočnikov. »Teh pet izvajalcev je v enem letu sposobno izšolati približno 20 psov na leto. Po izkušnjah, ki jih imajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije s šolanjem psov vodnikov, ocenjujemo, da se bo letno izšolalo pet psov pomočnikov. Več jih bo, bolje,« je povedala Tanja Skornšek Pleš.
Kakšen je celoten strošek za psa?
Skupni strošek za šolanje posameznega psa pomočnika ne sme znašati več kot 14 tisoč evrov z vključenim DDV. Stroški so določeni v 13. členu Pravilnika o psih pomočnikih in vključujejo strošek nakup in šolanje psa, stroške opreme za psa, to so ovratnica, povodec in oprtnica, stroške uvajanja upravičenca za delo s psom, stroške prehrane psa v času šolanja, potne stroške izvajalca, če gre za razdaljo do prebivališča upravičenca do 50 km v eno smer in stroške pridobitve veterinarskih in zdravstvenih potrdil za psa. »Psi pomočniki so strokovno izšolani psi, ki za gibalno ovirano osebo pobirajo in prinašajo razne predmete, denimo telefon, daljinec za TV, časopis, pomagajo pri odpiranju in zapiranju vrat ter predalov s pritrjenim vlečnim trakom na posebni oprtnici ali pritrjenim na kljuko. Pes lahko nudi pomoč pri slačenju delov oblačil in sodeluje z invalidom pri gibanju z invalidskim vozičkom. Lahko pomaga tudi pri vklopu in izklopu električnih stikal, ki so na primerni višini in jih pes doseže. Bistvena razlika med psom pomočnikom in psom vodnikom je, da prvi nudi pomoč težko gibalno ovirani osebi, medtem ko pes vodnik pomaga slepemu,« pojasni Tanja Skornšek Pleš in pojasni, da pes ne sme biti starejši od 30 mesecev, imeti pa mora tudi rodovnik, ker izkušnje, ki jih imajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s šolanjem psov, kažejo tako. Na Direktoratu za invalide sicer tudi pravijo, da sta za zdaj gibalno oviranim in slepim na voljo pes pomočnik in pes vodnik, kar pa ne pomeni, da ne bi v prihodnosti pravico do psa pomočnika razširili tudi na nekatere druge skupine ljudi z različnimi oviranostmi.
Vesna Pfeiffer
