Člani Katedre za informacijsko in grafično tehnologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in sodelavci Muzeja pošte in telekomunikacij, ki deluje v okviru Tehniškega muzeja Slovenije, so pripravili projekt celostne prilagoditve muzejske poti slepim in slabovidnim. Skupaj so ustvarili prvi slovenski taktilni muzej, ki je v celoti prilagojen slepim in slabovidnim. Muzej pošte in telekomunikacij se je tako pridružil slabi deseterici vseh taktilnih muzejev v Evropi, na kar so upravičeno izjemno ponosni. Muzejsko pot Dotakni se! bo v četrtek slavnostno odprl predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, o projektu pa smo se pogovarjali s članico Katedre za interaktivno in grafično tehnologijo Naravoslovnotehniške fakultete UL, izr. prof. Uršo Stankovič Elesini.
Stereotipi o muzejih, kjer je vse na ogled le »od daleč«, se že kar nekaj let podirajo. Pa vendar, kako ste dobili zamisel, da bi Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu spremenili v taktilni muzej?
Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu radi obiskujejo slepi in slabovidni otroci, za katere je treba organizirati prilagojena vodstva, delavnice in tudi delovno gradivo. Na Katedri za informacijsko in grafično tehnologijo Naravoslovnotehniške fakultete že vrsto let raziskujemo, proučujemo in nadgrajujemo različne tehnike in postopke tiska, preizkušamo različne materiale in tiskarske barve, ki omogočajo izdelavo odtisov, ki jih lahko slepi in slabovidni otipajo, preberejo in zaznajo. Odločili smo se, da združimo znanje. Tako je nastala zanimiva ideja o prilagoditvi muzejske poti, ki se je sčasoma razvila v pravi mali projekt. Z znanjem in tehnologijo, ki jo imamo na voljo, ter s finančno pomočjo in dovoljenjem Tehniškega muzeja Slovenije smo se lotili projekta, imenovanega Dotakni se!
Zakaj prav Muzej pošte in telekomunikacij?
Muzej pošte in telekomunikacij ima že v osnovi veliko zanimivih eksponatov in replik, ki jih lahko obiskovalci potipajo, denimo miljni kamen, ki je stal ob rimski cesti in popotnika obveščal o razdaljah na poti, reliefni portret Lovrenca Koširja, idejnega očeta prve poštne znamke, in tudi veliko takih, ki jih lahko preizkusijo, denimo telegraf, različne teleprinterje, napišejo sporočilo v Morsejevi abecedi, telefonirajo z ročno in avtomatsko telefonsko centralo itd. Muzej tudi ni prevelik, zato je bil za prilagoditev slepim in slabovidnim ravno prav obvladljiv.
Kako dolgo ste pripravljali ta projekt in koliko je stal?
S projektom smo se ukvarjali približno dve leti, izvedli pa smo ga z razmeroma majhnimi sredstvi, seveda ob velikem angažmaju vseh sodelujočih.
Kdo vse je sodeloval v tem projektu, strokovnjaki katerih področij?
Muzejsko pot sta začrtali muzejska svetnica mag. Estera Cerar in kustodinja Ajda Kozjek iz Tehniškega muzeja Slovenije, ki sta predlagali izbor eksponatov in tekstov za prilagoditev. Za izdelavo prilagojenih besedil v brajici, izdelavo tiskanih replik in 3D-zemljevidov pa smo poskrbeli člani Katedre za interaktivno in grafično tehnologijo Naravoslovnotehniške fakultete: doc. dr. Raša Urbas, izr. prof. Urša Stankovič Elesini in mag. Matej Pivar. V veliko pomoč pri oblikovanju nam je bila neprecenljiva Pia Anžel, na začetku študentka, danes pa že diplomantka. Vsi člani skupine spadamo v skupino videčih, zato smo se velikokrat morali zateči po pomoč o dojemanju sveta slepih in slabovidnih. Pri tem nam je pomagala tiflopedagoginja doc. dr. Aksinja Kermauner, ki svojo profesionalno pot preživlja med slepimi in slabovidnimi. Številne pomembne napotke in sugestije pa smo poiskali tudi kar tam, kjer o vsem tem največ vedo – pri strokovnjakih in otrocih Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Za prijetno presenečenje je poskrbela študentka Univerze na Primorskem Ines Skol, ki je izdelala prilagojeno igrico spomin za slepe in slabovidne, ter jo podarila muzeju.
Kako pomembni so bili nasveti tiflopedagoginje?
Zelo. Naše obstoječe tehnično znanje vsekakor ni bilo dovolj. Dojemanje sveta slepih in slabovidnih je v očeh videčih v marsičem drugačno, zato je pomembno vedeti, kako označiti poti za slepe in slabovidne, kako nakazati ovire na poti, denimo stopnice, pragove ipd., kako morajo biti izdelani in postavljeni taktilni zemljevidi, kako je treba oblikovati besedila, da niso predolga – zapisi v brajici so namreč precej daljši od zapisov v latinici –, kakšna so pravila oblikovanja besedil, koliko eksponatov si lahko slepi in slabovidni »ogledajo« v določenem času itd.
Kako bodo obiskovalci, ki ne vidijo, lahko spoznavali zgodovino v Muzeju pošte in telekomunikacij?
V muzeju se vedno potrudijo, da se slepi in slabovidni počutijo dobro in da odnesejo čim več koristnega znanja. Z eksponati, ki so jih lahko otipali, in učnimi listi so se prav dobro zabavali. Zdaj bodo zgodovino lahko dodatno še sami prebrali, otipali nove, prilagojene eksponate, se celo poigrali ter poslušali, pa tudi povonjali bodo lahko nekaj sladkega.
Kako ste eksponate prilagodili in približali slepim in slabovidnim?
Nekatere obstoječe eksponate smo opremili z opisi v brajici, da si lahko slepi in slabovidni ob tipanju predstavljajo obliko, delovanje in namen eksponata. Del teh smo ozvočili in ustrezno označili gumbe, ki vključijo zvočni opis, del eksponatov pa smo tipno prilagodili in nadgradili, denimo pismo s pečatom. Nekdaj poslano pismo namreč ni imelo ovojnice. Popisan list so preprosto zložili in ga zalepili s pečatom, odtisom v vosku, ki ga je odtrgal končni prejemnik. Pečat je bil dokaz, da je pismo prispelo nedotaknjeno. V muzejskem pisalnem kotičku si obiskovalci lahko sami izdelajo pismo, pečat z vročim voskom pa nadomešča nalepka z natisnjenim pečatom. Ker je nalepka za slepe in slabovidne neuporabna, smo na mizico postavili reliefni suhi žig, ki ga obiskovalci sami odtisnejo in otipajo. Podobnih prilagoditev obstoječih eksponatov je v muzeju kar nekaj.
Je bilo mogoče vse eksponate prilagoditi?
Ne, seveda ni mogoče prilagoditi prav vsakega eksponata, toda to niti ni potrebno. Pomembno je, da smo prilagodili dovolj predmetov po celotnem muzeju, s katerimi lahko tudi slepim in slabovidnim približamo bogato zgodovino pošte in telekomunikacij.
Izdelali ste napise v brajici, pa tudi zanimive nove eksponate, primerne tipanju. Katere?
Ja, besedila je bilo treba ustrezno prilagoditi – predvsem skrajšati oz. omejiti na osnovne informacije, saj je, kot rečeno, zapis v brajici precej daljši od zapisa v latinici. Novi eksponati, ki smo jih izdelali, so srednjeveški zvitek, na katerem je zapisana legenda o svetem Urhu v latinici pa tudi v brajici, tipna slika prve znamke Verigarja, posebej opremljena pisma tako za videče kot tudi za slepe in slabovidne, s katerimi smo napolnili poštno torbo, itd.
Kaj pa prostori muzeja, ste prilagodili tudi te, denimo s talnimi oznakami?
V okviru prilagoditev smo dodali talne oznake in izdelali 3D-tipne zemljevide, s katerimi se predvsem slepi laže orientirajo na muzejski poti. Oboji so izdelani v močnih barvah in kontrastih, da jih lahko opazijo tudi slabovidni. Eksponate na muzejski poti smo po večini postavili tako, da čim manj motijo prosto gibanje po prostoru.
Pravite, da ste posamezne prilagoditve razvijali in se zraven učili. Do katerih spoznanj ste prišli? In kako je potekal razvoj eksponatov?
Pri prilagajanju muzejskih predmetov smo se res veliko naučili. Predvsem to, da smo včasih zagotovo preveč komplicirali. Nekatere naše zamisli so slepi namreč dojemali drugače, kot smo pričakovali, in potem smo seveda popravljali. Ampak vse to je bila »šola« za naslednjo prilagoditev. Pri razvoju eksponatov smo najprej izbrali predmete, ki so se nam zdeli primerni za prilagoditev in ki bi bili po prilagoditvi oz. izdelavi primerni za tipanje. Vzemimo zgoraj omenjeni primer srednjeveškega zvitka, ki so ga obiskovalcem v muzeju prej prikazovali le slikovno. Odločili smo se, da zanj naredimo tipno repliko. V muzejski delavnici so najprej naredili ogrodje. Mi smo vmes preizkušali različne materiale, kot sta papir in tekstil, na katere bi lahko tiskali izbrano besedilo, torej legendo o svetem Urhu. Ker smo želeli tiskati tako v latinici kot v brajici, smo morali izbrati ustrezen material, ki bi omogočal tisk z dvema različnima tehnologijama, ter določili ustrezno zaporedje posameznih faz izdelave. Tisk je bil vse prej kot preprost, saj se postopka med seboj precej razlikujeta, pri enem od njiju pa smo morali uvesti tudi dodatne modifikacije, da smo dobili primerne odtise. Ko je bilo izdelano ogrodje in potiskan material, je bilo zvitek treba le še pravilno sestaviti in namestiti na ustrezno mesto v muzeju, kar je bil seveda lažji del. To je le en primer. Vsaka prilagoditev je namreč zahtevala veliko razvojno-kreativnega dela, ki smo ga sproti prilagajali. Med projektom smo ga razvijali in se učili. Uporabili smo pet različnih tehnik tiska, preskusili in tiskali na različne tiskovne materiale z različnimi tiskarskimi barvami ter izdelali različno tipnozaznavne površine, ki muzejski poti in eksponatom ponujajo novo vrednost.
V Evropi je taktilnih muzejev manj kot deset. Najverjetneje tudi strokovnjakov z izkušnjami ni prav veliko. Kdo vam je torej lahko pomagal z nasveti?
Pri projektu je, kot sem že omenila, sodelovala tiflopedagoginja doc. dr. Aksinja Kermauner, ki nam je s svojimi bogatimi izkušnjami lahko svetovala pri marsikaterem, za nas skrajno »nerešljivem« problemu. S številnimi napotki in sugestijami pa so nam na pomoč priskočili tudi na Zavodu za slepo in slabovidno mladino.
Že načrtujete naslednji projekt?
Seveda. Naše delo v muzeju TMS še ni končano. V načrtu je izdelava še vsaj dveh replik eksponatov. In ker smo se med projektom marsikaj naučili, bomo katero od uvedenih prilagoditev v prihodnosti najverjetneje še spremenili. Na bolje, seveda. Sicer pa potekata že dva nova projekta – eden pri nas na Katedri za informacijsko in grafično tehnologijo, drugi pa na Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Več o tem pa, ko bosta projekta končana, predvidoma v prihodnjem letu.x
Vesna Pfeiffer