Metoda Halliwick poudarja pomen prijetne izkušnje, zadovoljostva, veselja, sproščenosti in tesnega sodelovanja med učencem in vaditeljem, metoda Halliwick pa velik pomen pripisuje tudi prostovoljskemu delu.
Sicer je paraplavanje tudi zelo priljubljen paralimpijski šport, v katerega se lahko vključijo vse specifike invalidnosti, v Sloveniji je v paraplavanju največje uspehe doživel Darko Đurić. Pa vendar paraplavanje ni le tekmovalni šport, temveč pomembno prispeva k gibalnemu razvoju paraplavalcev, tako tistih z gibalno kot kognitivno oviranostjo.
V Plavalnem klubu Velenje že več kot 15 let omogočajo paraplavalno vadbo, že od samega začetka pa je vodja skupine Delfinčki trenerka Katarina Praznik. Z njo smo se pogovarjali o začetkih vadbe, metodi Halliwick in o željah za prihodnost.
Že več kot 15 let v Plavalnem klubu Velenje omogočate vadbo paraplavalcem. Kakšni so bili začetki?
Sprva smo začeli samo z dvema plavalcema v Topolšici. Ko pa pa smo leta 2006 dobili nov manjši bazen, pa smo z vadbo nadaljevali v Velenju. Najprej sem vzpostavila stik s Centrom za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje. Z njimi zgledno sodelujemo že vse odslej.
Začeli ste torej z dvema plavalcema, sedaj jih je že precej več. Kakšna je razlika med današnjim procesom vadbe in tistim pred 15 leti? Kaj se je spremenilo, tako na splošno kot pri vadbi?
Tako kot na začetku uživam pri vadbi tudi danes. Veselim se izzivov. To je kot nekakšno reševanje križank. Na začetku je bilo treba izumiti, kako jih naučiti posamezne plavalne tehnike in kako te tehnike izpiliti. Dolgo časa sem potrebovala za odločitev, ali lahko plavajo vaje za izpopolnjevanje tehnik: nekateri od njih so namreč na tekmovanjih plavali kar vaje. Postavilo se je vprašanje, kako paraplavalcem razložiti, da na tekmi plavamo na en način, da torej ne plavamo kakor pri vajah: drsenje ali roka lovi roko ali plavanje hrbtno samo z eno roko. Moram reči, da sem se skupaj s prostovoljci, ki so do sedaj pomagali, veliko naučili kar sproti. Včasih kakšno leto ali še več ne zaznamo nobenih sprememb, potem pa se kar naenkrat zgodi silovit preskok.
Predvsem je potrebna inovativnost. Tudi v svetu ni prav veliko takšnih društev, čeprav jih je v zadnjem času vedno več. Veliko je na področju plavanja oseb z avtizmom storil Michael Phelps, ki je po zaključku svoje odlične plavalne kariere ustanovil plavalni program Im. Pri tem je začel tudi sodelovati s specialno olimpiado, s čimer je krepko zvišal nivo vadbe oseb z motnjami v duševnem razvoju.
Pri nas v zadnjem času na evropskem in sploh svetovnem nivoju zaostajamo za najboljšimi. V svetovnem merilu je po mojem mnenju paraplavanje (predvsem plavanje oseb s posebnimi potrebami) postalo pravi hit, pri nas pa za takšnim razumevanjem capljamo le počasi. Tudi v Nacionalnem programu športa v Sloveniji se omenja le kot interesna dejavnost oseb z motnjami v duševnem razvoju. Pogled na paraplavalno vadbo se spreminja veliko bolj počasi, kot sem si zamišljala pred leti. Upala sem tudi, da bo nastalo več skupin znotraj že obstoječih društev. Ne samo v plavalnih, temveč tudi pri drugih športih. Da je to želja oseb z motnjami v duševnem razvoju, pa je pokazala tudi raziskovalna naloga Ajde Praznik in Helene Plazl z naslovom Želimo si ... možnosti in želje za preživljanje prostega časa otrok s posebnimi potrebami v Velenju, Šoštanju in Šmartnem ob Paki.
Na kakšen način pa ste se vi srečali s paraplavanjem?
Povsem slučajno sem v času svoje rehabilitacije kolena v Topolšici leta 2001 naletela na seminar za vadbo v vodi po metodi Halliwick, ki je potekal v tem času v krogu nevroterapevtov in fizioterapevtov. Seminarju sem se takoj pridružila, saj sem za metodo Halliwick slišala že leta 1992 na 1. slovenskem posvetu plavalnih delavcev v Murski Soboti. Ker se mi je vsebina dopadla in sem čutila, da sem pred novimi izzivi, sem se takoj po izgradnji malega zimskega bazena lotila ustanovitve velenjske skupine.
Kot pravite, plavanja izvajate po metodi Halliwick. Katera so osnovna načela in zakaj je ta metoda primerna za paraplavalno vadbo?
Plavalna metoda Halliwick je osnovana na znanstvenih načelih hidrostatike, hidrodinamike in biomehanike. Razvil jo je James McMillan leta 1949 na šoli Halliwick. Načela metode Halliwick veljajo za vse, ne glede na starost, fizične ali duševne sposobnosti. Osnovna načela metode so: psihična prilagojenost na vodo, vedno večje zaupanje učenca, sprejemanje vode kot prijatelja, učenje osnovnega gibanja v vodi, obvladovanje različnih rotacij v vodi, uspešno iskanje ravnotežja v vodi in položaja, ki omogoča dihanje, kot osnovo za razvoj specifičnih plavalnih tehnik. Primerna je za vsakogar, saj poteka učenje ena na ena v skupini brez plavalnih pripomočkov, ki povečujejo vzgon. Zato se lahko vsaka vodna aktivnost prilagodi sposobnostim, tudi če se le-te zmanjšujejo sčasoma, kar se na žalost tudi kdaj zgodi. Tako imamo v klubu deklico, pravo junakinjo, ki je zbolela za redko boleznijo, vztrajala v plavanju, po zahtevni operaciji, ko so ji vstavili aparat za globoko možgansko stimulacijo, pa so se žal njene sposobnosti plavanja zelo zmanjšale in smo morali zopet začeti pri osnovnih elementih. Ni pa edina po tej operaciji v svetu, ko se ji je to stanje poslabšalo. Raziskave kažejo, da je to kar pogosto. Zato je tudi nevarnost utopitve pri njih precejšnja.
Pri skupini Delfinčki vadijo tudi plavalci s statusom športnika državnega pomena, nekateri od njih tekmujejo na mednarodnih tekmovanjih, vendar njihovi nastopi niso financirani s strani slovenskih podpornih sistemov. Kako poteka tekmovalna vadba in kako vadba otrok, mladine in odraslih, ki s plavanjem pridobivajo nove gibalne sposobnosti in izkušnje?
Vadimo v treh skupinah. V prvi so otroci ali drugi, ki še ne znajo plavati. Z njimi poteka delo ena na ena: en vadeči z enim prostovoljcem. Vodja skupine posreduje aktivnost, ki jo potem prostovoljec poskusi izpeljati z vadečim v njegovem tempu in prilagojeno plavalčevi stopnji gibalnih zmožnosti na njegovi stopnji gibalnega znanja in v načinu komunikacije, ki jo vadeči razume. Navadno poteka vadba po 10 Halliwickovih točkah: psihična prilagoditev, osamosvajanje, vzdolžna rotacija, sagitalna rotacija prečna rotacija, kombinirana rotacija, plovnost, vzgon, plavanje s turbulenco, enostavno premikanje v hrbtnem položaju, kombinirano z osnovnimi točkami slovenske plavalne šole - prilagajanja na vodo (prilagajanje na upor vode, potapljanje glave, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost, drsenje in skoki) in nekaj osnovnih udarcev z nogami in osnovnih zavesljajev z rokami.
V drugi skupini so plavalci, ki plavajo za svoje zdravje, za kvalitetno preživljanje prostega časa, pridobivajo na socializaciji in sklepajo prijateljstva. Vsi tudi tekmujejo in poznajo večino pravil posameznih plavalnih tehnik. Nekateri znajo plavati tudi v delfinovi tehniki.
V zadnji, 3. skupini, pa so paraplavalci, ki dosegajo na tekmovanjih odlične rezultate. Trenutno imamo 9 (oz. še dva v postopku) kategoriziranih paraplavalcev. Tekmujejo na evropskem in svetovnem nivoju tekmovanj v različnih športnih asociacijah: paralimpijskih (IPC), zvezah za Downov sindrom (SUDS-DSISO), asociacije za športnike z motnjami v duševnem razvoju (VIRTUS), asociacije za osebe v vozičkih in z amputiranimi udi (IWAS) in specialni olimpiadi.
Največ težav imamo pri financiranju nastopov naših paraplavalcev z Downovim sindromom na njihovih evropskih in svetovnih prvenstvih, saj ne sodijo v mednarodni paralimpijski komite. Prav letos bo zanje svetovno prvenstvo na Portugalskem. Teh tekmovanj se udeležujemo že 7 let in redno iščemo sponzorje. Vsako leto nam tu priskoči na pomoč MO Velenje. Tudi tekmovanja v organizaciji Virtus, ki združuje športnike z motnjami v duševnem razvoju, pri nas niso sofinacirana. Zanje so pri nas le tekmovanja v okviru specialne olimpiade. Težava pri financiranju je, da imajo vse nacionalne zveze strogo začrtane programe, ki so premalo ambiciozni, ponekod pa so financirani predvsem programi za socializacijo in je manj poudarka na tekmovanjih.
Omenjate prostovoljce: kako pomembna je pomoč prostovoljcev, kako se izobražujejo in koliko jih trenutno sodeluje z vami?
Mlade prostovoljce pridobimo v srednjih šolah v okviru prostih izbirnih vsebin. Nekaj se nam jih pridruži, ko slišijo za nas, nekaj pa jih pripeljejo sami prostovoljci. Včasih se nam pridruži kdo iz CSD: ko mora opraviti družbenokoristno delo, če je brezposeln, s tem pa pridobi pravico do dodatka za delovno aktivnost in tudi ne nezamerljiva dodatna formalna in neformalna znanja in izkušnje v času iskanja službe. Vsakega smo veseli in kot vodji prostovoljcev mu moram najti delo, ki ga z veseljem opravlja; nekateri so morda bolj vešči kakšnega dela na suhem, kot je administracija, vodenje prireditve, pisanja člankov, opravljanja prevozov, pomoč pri preoblačenju, kot samega dela v vodi. Vse pa navadno nagradimo z odhodom na kakšno večdnevno tekmovanje, prijavljamo jih na občinske in nacionalne razpise za Naj prostovoljca, vključujemo jih v evropske projekte in tako potujejo po Evropi. Večina prostoveljcev – do sedaj se jih je zvrstilo že preko 40 – si pridobi tudi formalno usposobljenost: Halliwickov pomočnik. Nekateri se usposobijo za 2. stopnjo po metodi Halliwick, redki med njimi pa usvojijo naziv strokovnega delavca 1 – učitelj plavanja. Bistveno pa je, da se okoli nas na bazenu zbirajo samo srčni ljudje z ogromno empatije in sposobnostjo prilagajanja. To bogati naše društvo in mislim, da je to daleč največja dodana vrednost vsakega društva, ki vabi medse prostovoljce. Rekla bi, da so prostovoljci zlato.
Kakšni so pa odzivi plavalcev v vaši skupini?
Večini je vadba plavanja super. Pri tistih, ki ne govorijo, pa se vidi, da uživajo v vodi in pod vodo. To velja sploh za osebe z avtizmom. Če jim ne bi bilo všeč, verjetno niti ne bi prihajali. Tisti, ki tekmujejo, pa uživajo v tekmovanju in priznavaju širše družbe, da so pravi športniki.
Ali v Sloveniji obstaja mreža klubov, ki omogočajo vadbo paraplavanja? Si med seboj pomagate?
Mreža se ustvarja preko različnih nacionalnih športnih in drugih organizacij: Plavalna zveza Slovenije, ZŠIS-PK, Specialna olimpijada Slovenije, društev Sožitje, društev Sonček, Društvo za Downov sindrom Slovenije, pa tudi s pomočjo različnih izobraževanj in usposabljanj, ki jih vodim preko PZS. Trenutno je v Sloveniji žal samo 5 plavalnih klubov, ki vključujejo paraplavalce. Tudi v drugih športnih zvrsteh, tu naj kot izjemo omenim judo in karate, je položaj podoben. Tu in tam se najde kakšen posameznik, v skupinski organizaciji pa bore malo.
Kakšni so načrti za prihodnost v zvezi z vadbo paraplavanja?
Nadaljevali bomo z zastavljenim delom, ob tem pa bomo pomagali drugim krajem po Sloveniji pri vzpostavljanju pogojev za delo, predvsem pri usposabljanju. Ob tem je treba omeniti, da Plavalna zveza Slovenije dela na programu Paraplavanje, ki bo tovrstno pomoč še olajšal.