Dr. Boro Štrumbelj je vodja slovenske paraolimpijske odprave na igre v Parizu. Od konca leta 2004 do 2015 je bil glavni trener paraolimpijske plavalne reprezentance, leta 2008 vodja trenerjev na POI v Pekingu, kjer je njegov varovanec Dejan Fabčič dosegel šesto mesto, leta 2012 je sodeloval kot trener na paraolimpijskih igrah v Londonu, kjer je Darko Đurič osvojil najvišje, četrto mesto poleg dveh petih mest. Đuričev trener je bil tudi leta 2013, ko je ta osvojil dva naslova svetovnega prvaka v plavanju. Nedavno je postal tudi prodekan Fakultete za šport, kjer sva se dobila in pogovarjala o prihajajočih paraolimpijskih igrah, parašportu, vključenosti invalidov vanj in izzivih na tem področju.
Kot aktiven športnik ste se ukvarjali z rokometom in vaterpolom. Potem ste se posvetili treniranju plavanja. Od konca leta 2004 do leta 2015 ste bili glavni trener paraolimpijske plavalne reprezentance, ki je dosegla vrhunske rezultate. Kako ste prišli v stik s paraplavanjem, s parašportom na sploh?
Življenje je polno naključij in pri plavalni zvezi sem dolga leta organiziral strokovne seminarje za trenerje in učitelje. Branko Mihorko, ki je bil takrat tudi vodja odprave v Pekingu in predsednik strokovnega sveta na zvezi za šport invalidov, me je prosil, če bi lahko na tem strokovnem seminarju predstavil paraplavanje. Seveda se mi je zdela to imenitna ideja. Predavanje je bilo lepo sprejeto, vendar smo po predavanju ugotovili, da imamo trenutno enega dobrega plavalca, ki pa za trening nima pogojev – to je bil takrat Dejan Fabčič. Ugotovili smo, da nima v Ljubljani kje trenirati, in ker je bil takrat študent, smo predlagali, da trenira na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani (UL). Ker tudi trenerja ni imel, sem to postal jaz, in tako se je začela ta zgodba. Dejan je bil zelo vesten, dober, požrtvovalen plavalec, napredek je bil zelo hiter, in že po dveh letih smo izplavali normo za paraolimpijske igre. Med pripravami nanje je končal še medicinsko fakulteto.
Kje ste pa pridobili znanje za treniranje paraplavalca?
Parašport je zelo specifičen, ker obstajajo številne oblike bodisi gibalne, intelektualne bodisi senzorne oviranosti in tudi kombinacije. Pametne literature na tem področju pravzaprav ni, obstaja pa nekaj zelo dobrih, a zelo splošnih knjig. Pokazalo se je, da moraš, ko začneš delati z enim od invalidov, v tem primeru je bil to Dejan, pogledati njegove značilnosti in prilagoditi znanje, ki jih imaš o plavalcih neinvalidih, glede na njegovo oviranost. Potem začneš znanje iskati na svetovnem spletu ter seveda s prenosom znanj iz biomehanike, fiziologije napora in podobno. V parašportu ni niti eden športnik enak, zato je treba treninge prilagoditi vsakemu posamezniku.
Nedavno ste bili imenovani za prodekana Fakultete za šport UL, kjer tudi predavate. Je Fakulteta za šport inkluzivna, jo obiskujejo tudi invalidi in ali ima v učnem programu tudi predmete, ki učijo o tem, kako trenirati osebe z invalidnostjo?
Invalidi v svetu zajemajo 15 odstotkov populacije, kar je relativno veliko. Na Fakulteti za šport smo se začeli zavedati, da moramo poleg šolske populacije in vrhunskih tekmovalnih športnikov športno udejstvovanje omogočiti tudi starejšim in invalidom. V naše programe postopno vključujemo tudi to področje. Že precej let imamo smer specialna športna vzgoja, ki jo vodi dekan, profesor dr. Damir Karpljuk, vendar je to le en del parašporta, pretežno vezan na osebe z motnjami v duševnem razvoju in ne pokriva drugih oviranosti. Pri predmetu športna diagnostika, ki ga učim, počasi vključujemo tudi vrhunski, tekmovalni parašport in začenjamo raziskave. Bil sem že mentor štirim magisterijem in enemu doktoratu s tega področja in postopno odkrivamo in razstiramo ta svet, ki je precej drugačen od športnega sveta neinvalidov. Te vsebine tako počasi prodirajo na fakulteto, tudi v redni program, in nekateri te vsebine takoj zagrabijo in so zelo navdušeni nad njimi, drugih pa ne zanimajo. V prihodnjih petih letih si bomo prizadevali razvijati šport invalidov prek evropskega projekta, vrednega pet milijonov evrov, ki smo jih dobili od Evropskega socialnega sklada. Nosilci bodo naši študentje kineziologije. Glavni namen projekta je povečati število gibalno oviranih invalidov vseh starosti na področju športne rekreacije in tudi tekmovalnega športa. Za zdaj namreč ne moremo reči, da so parašportniki enako uspešni kot drugi športniki. Glavni vzrok je, da ne znamo priti do invalidov oziroma da jim ne ponujamo dovolj programov, in tega se zavedamo. S tem projektom si želimo doseči invalide po vsej Sloveniji, predvsem mlade.
Ali je Fakulteta za šport dostopna za študente z invalidnostmi?
Ja, tudi tukaj smo naredili korake naprej. Moram reči, da je bilo na začetku nekaj odpora tudi med profesorji, ampak do zdaj smo imeli dva študenta z invalidnostjo, Gala Jakiča in Darka Đuriča. Z veseljem lahko povem, da bomo, če bo vse tako, kot mora biti, prihodnje šolsko leto dobili še enega – parasmučarja Jerneja Slivnika. To bo že tretji paraolimpijec, ki bo študiral pri nas. Miselnost se je zelo spremenila in vsi smo že pripravljeni pomagati; trenutno iščemo primerno dvigalo, ker je paraplegik, da bo lahko prišel tudi v višja nadstropja.
Že pred tremi leti ste bili vodja odprave paraolimpijcev v Tokiu, zdaj jih peljete v Pariz. Letos se je na paraolimpijske igre uvrstilo 14 športnikov, kar je enkrat toliko kot pred tremi leti. Kako zahtevna je organizacija tako številne odprave?
Številnost letošnje odprave je predvsem zasluga sedeče odbojke, vseeno pa moremo biti povsem zadovoljni, saj letos med športniki ni paraplavalcev in parakolesarjev. Normativi za sodelovanje so zelo strogi in morda se komu zdi čudno, da imamo 15 spremljevalcev, ampak tukaj so fizioterapevti, negovalci, maserji in spremljevalci, ki morajo skrbeti za to, da imajo športniki vse, kar na tekmah potrebujejo. Z vidika organizacije in tudi z vidika pokrivanja moram pohvaliti Olimpijski komite Slovenije, ki je letos, v nasprotju s prejšnjimi leti, res poskrbel, da bomo enako opremljeni kot olimpijci, za kar se jim resnično zahvaljujem. Pohvaliti je treba tudi Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, ki je, potem ko so se na igre uvrstile odbojkarice, dodelilo dodatna sredstva za priprave in nastope. Tudi to ni samoumevno in zelo smo bili veseli tega posluha, da smo dobili dodatna sredstva, ki so nam omogočila dostojne pogoje za pripravo. Zahvaliti se moram tudi Ministrstvu za kulturo, ki je, potem ko je videlo, da vaša televizija nima dovolj sredstev za prenose tekem, ta dodelilo. Skupno sodelovanje in tudi pomoč države, ki je bila letos res velika, so zagotovili, da bodo športniki deležni tistega, kar jim pripada. Italijanska radiotelevizija bo letos prvič v zgodovini enakovredno pokrivala olimpijske in paraolimpijske igre. Tukaj še malo zaostajamo, ampak tudi pri nas se stvari obračajo na bolje.
Zakaj je tako pomembno, da omogočimo prenos paraolimpijskih iger?
To je zelo pomembno z dveh vidikov. Eden je, da so vrhunski športniki vzorniki mladim in že pri neinvalidih nam je uspelo, tudi na tej fakulteti, dokazati, da se mladi začnejo vključevati v športe, v katerih imamo vrhunske športnike. Spomnimo se, da je po Sloveniji zmanjkalo koles, ko sta Pogačar in Roglič začela dosegati uspehe. Se pravi, da so športniki generatorji gibalne aktivnosti Slovencev, in če bodo mediji poročali o uspehih paraolimpijcev, se bodo tudi invalidi in njihovi starši, ki so pri športu invalidov pomembni odločevalci, bolj aktivirali. Drug vidik pa je, da s tem ustvarjamo bolj vključujočo družbo.
Kako bodo potovali naši parašportniki? Večina ljudi denimo ne ve, da na letalih ni stranišč za invalide. Zato so nekateri primorani uporabljati plenice, med letom pa čim manj pijejo in jejo. Tudi pri invalidskih vozičkih, predvsem električnih, je veliko zadreg, saj se lahko pri transportu poškodujejo.
Potovali bodo z letali, vendar bomo opremo peljali z dvema kombijema. Še zdaj se spomnim, da smo pred poletom v Peking, ko smo se usedli na letalo, videli, kako je poln vlakec s kovčki ostal na tleh. In smo vedeli, da ko bomo prišli v Peking, nekateri ne bomo imeli prtljage, opreme in vozičkov. Velik logistični problem imamo z električnimi priklopi za invalidske vozičke, ker jih na letalih ne dovolijo. Rešujemo tudi željo paralokostrelca Dejana Fabčiča, ki bi rad imel električno rolko, a nam je zaradi varnosti za zdaj ne pustijo.
Na kaj vse morate kot vodja odprave še misliti, kaj vas najbolj skrbi?
Moram povedati, da kot vodja nisem zaskrbljen, ker je glavna organizatorka Jana Čander, s katero sva sodelovala že pri odpravi v Tokio, in vse tako skrbno uredi, da sem popolnoma miren. Tudi nastanitve so zelo dostopne in prilagojene. Težave nastajajo zaradi podnebnih sprememb. Organizatorji so obljubljali, da bodo poskrbeli za posebno obliko hlajenja s termalno energijo, a jim ni uspelo, zato upamo, da bo vročina popustila in nam ne bo treba s sabo nesti še klimatskih naprav.
Zelo smo ponosni in veseli, da je svoj obisk na otvoritveni slovesnosti najavil predsednik vlade Robert Golob, kar je velika čast. Toda to prinese nekaj dodatnih varnostnih ukrepov, za katere moramo poskrbeti. Obiskal nas bo tudi državni sekretar Dejan Židan, ki nam vedno priskoči na pomoč, če jo potrebujemo, za kar smo mu resnično hvaležni. Malo me skrbi vsa logistika, ker bo Franc Gorazd Tiršek, ki je kandidat za najvišje uvrstitve, nastopal 200 km stran od glavnega prizorišča. A vse to so sladke težave.
Iz Tokia ste se vrnili z dvema kolajnama. Kaj napovedujete, koliko jih boste prinesli Pariza?
Nehvaležno je ustvarjati pritisk na športnike, jaz bom, glede na to, da parašport napreduje z vesoljno hitrostjo, zelo zadovoljen, če bo približno enako kot v Tokiu. V ognju pa imamo pravzaprav tri železa.