Že tradicionalno prireditev vsako leto ob dnevu žena organizira Zavod Savus, med drugim tudi izdajatelj tiskanega časopisa Savus. Na prireditvi je bilo veliko različnih aktivnosti, med drugim tudi tekmovanje v teku, kjer je bila najhitrejša Nataša Bende, ob koncu pa tudi podelitev priznanj za premagovanje jame za slepe, slabovidne in invalidne udeleženke. Organizatorji so zapisali, da je bila "Punce v jami posebna vrsta prireditve, ki je združila pogumne ženske v edinstvenem doživetju. Obiskovalke so se odločile za vznemirljivo pustolovščino, ki je bila hkrati tudi priložnost za obeležitev mednarodnega praznika dneva žensk. V jami so izkazale pogum, zabavo pa je zagotovilo druženje in smeh." Organizatorji so obiskovalkam pred prihodom podali napotke za vstop v jamo: "Posebno pozornost so posvetile primerni opremi, saj je ta igrala ključno vlogo pri varnosti in udobju v jami. Čelada, naglavna svetilka, pohodna obutev in primerna oblačila so omogočili brezskrbno raziskovanje podzemeljskega knapovskega sveta." Na zaključni prireditvi, kjer so sodelovale tudi uporabnice Varstveno delovnega centra Zasavje, so podelili priznanja in nagrade, med njimi tudi posebna priznanja za srčnost in simpatičnost. Po prireditvi so udeleženke prejele darila pokroviteljev.
V jami so bile tudi slepe in slabovidne planinke, nevrorazlične in članice skupine GOGO 2024
Letos so se skupaj s prostovoljkami prireditve Punce v jami udeležile tudi članice skupine inPlaninec Planinske zveze Slovenije. "Ogled trboveljske jame je bilo posebno doživetje. V družbi inPlanink smo se podale na ogled in pohod po rovu, dolgem okoli šest kilometrov. Na nekaterih mestih je jama osvetljena in tudi lučke na čeladah so poskrbele, da smo v temi rova odkrivale čare, ki jih je narava ustvarila v letih, ko rudnik ne obratuje. Čudovite stvaritve narave v obliki čipk, zasneženih dreves in kapnikov, so izzvale naše navdušenje. Tudi gobice, ki so zrasle v trdi temi rova, so nas očarale. Pesmi, ki so nas spremljale celo pot, so prispevale k dobremu vzdušju na pohodu. Na koncu poti so nas razveselili tudi prireditelji pohoda, ki so nas – pohodnice s posebnimi potrebami – nagradili za naš trud in pogum. Hvala vsem spremljevalkam in organizatorjem, ki so nam omogočili sodelovati na tem dogodku," je o dogodku povedala Ana Oražem, inPlaninka z okvaro vida.
"Na pohodu 'Punce v jami' sem sodelovala kot spremljevalka. Čeprav je spremljanje slabovidne oz. slepe osebe globoko vkoreninjeno v mojo bit, je bilo spremljanje v čisti ali delni temi, v neznanem okolju, polnem ovir po tleh in po stenah rova, edinstveno doživetje. Kljub oviram, ki so nam preprečevale zanesljiv korak in hiter tempo, smo si vzele čas, občudovale smo lahko delo narave, ki se kaže v obliki plesni in gliv raznih oblik, voda nalaga kamnine po stenah jame, ki se oblikujejo v edinstvene skulpture, poslušale smo šum potoka, ki večji del poti teče pod nogami. Organizatorji so odlično poskrbeli za navodila in dobro voljo že pred vstopom v rove rudnika, na koncu pa sta nas pričakali zaključna prireditev in podelitev nagrad. Dobra volja je bila prisotna ves čas prireditve in pohoda," pa je dodala Tina Jakopin.
"Jama je bila razsvetljena le z našimi lučmi"
"V jami smo hodile v parih, v skupini. Obvezna čelada in svetilka sta prišli še kako prav," je povedala Zvonka Zupančič, tudi članica Združenja multiple skleroze Slovenije. "Jama je bila razsvetljena le z našimi lučmi. Hodile smo počasi in si ogledovale jamo. Bi morda kdo rekel, kaj pa ste v temi ogledovale, pa moram reči, kljub temu da sem bila tokrat v jami že tretjič, prej nisem nikoli opazila prečudovite čipke na stenah oboka jame. Ugotavljale smo, da so te prečudovite čipke le določene vrste glive, ki se v tankih prepletih razraščajo po steni v jami."
Pot je bila nekje precej mokra, blatna, je še dodala Zupančič, vendar so jim "pesmi, ki smo jih prepevale celo pot, tako pritegnile pozornost, da tega še opazile nismo." Na vsakem križišču v jami jih je počakal redar – rudar, da slučajno ne bi zašle v kakšen drugi rov, ki jih v rudniku ni malo: "Smo pa na stenah rova videle telefone, ki so jih naša dekleta takoj preskusile, saj drugače ne bi bile radovedne inPlaninke. Na izhodišču so nas pričakali organizatorji z rožico. Za lačne pa je bil na voljo pravi knapovski funšterc. V nadaljevanju programa je bilo podeljeno precej raznih priznanj in nagrad za najrazličnejše aktivnosti tekom pohoda v jami." Ksenija Oblak je zaključila: "Občutki v jami so nepopisni, mir, spokojnost, tišina, sliši se samo šumenje vode in naša pesem. Lučka na koncu tunela se na koncu izkaže, da je to samo križišče, ki nam kaže pravo smer pohoda. In vse te lepote narave, čipke gliv, ki se vzpenjajo po zidovih teh tunelov, so nepozabni prizori. Ponosna in hvaležna sem, da sem bila lahko del te zgodbe. Zagotovo naslednje leto zopet pridem in s seboj pripeljem še kakšno 'punco'."