Splet postaja eden ključnih elementov komunikacije in organizacije v življenju ljudi, zato je pomembno, da so informacije in storitve, ki jih ponuja, dostopne. Nekatere ranljive skupine (gibalno ovirani, senzorno ovirani, osebe s težavami v duševnem zdravju, osebe po poškodbi glave in možganov in drugi) pa se pri uporabi spletnih strani spoprijemajo s številnimi težavami.
Pomembno je, da pri posredovanju informacij in vizualnem oblikovanju spletnih strani upoštevamo, da ljudje z različnimi oblikami invalidnosti potrebujejo prilagoditve, toda to dejstvo je tako med programerji, pisci besedil in oblikovalci spletnih strani kot med naročniki in skrbniki spletnih strani še vedno premalo poznano. Na konferenci, ki jo je organizirala Beletrina, zavod za založniško dejavnost, so sodelovali gostje s področja invalidnosti, elektronskih komunikacij, grafičnega oblikovanja in uporabniških izkušenj.
Mitja Čander, direktor Beletrine, je v uvodnem nagovoru poudaril velik pomen spletne dostopnosti, kajti dostopno internetno okolje lahko za senzorno in drugače ovirane osebe pomeni vključenost v družbo. Obenem pa lahko neprilagojenost digitalnega okolja povzroči, da je marsikdo zaradi svoje oviranosti iz njega tudi izključen. Digitalni svet ni več zgolj dodatek realnemu svetu, kot je bil to na začetku pred dobrimi dvajsetimi leti, temveč družba dandanes tako kot na fizični ravni v enaki meri obstaja tudi na virtualni. Internet po eni strani omogoča svobodo, po drugi strani pa sproža pasti, ki prav ranljive skupine še bolj izključujejo. Vizija Beletrine je, da bi postala spodbujevalec dostopnosti in vključevanja invalidnih oseb v kulturno in širšo družbeno okolje. Projekta spletne dostopnosti pa se je treba lotiti interdisciplinarno, vzpostaviti dialog med oblikovalci, programerji, uporabniki in naročniki, da bi nekoč dosegli prave rezultate. Najprej pa je seveda treba ozavestiti tudi družbo, zakaj je spletna dostopnost za ljudi z oviranostmi tako pomembna.
Shadi Abou-Zahra iz W3C (World wide web consortium), centra za dostopnost svetovnega spleta, je predstavil namen in aktivnosti razvoja priporočil WCAG (Web content accessibility guidelines) za urejanje dostopnosti strani in proces implementacije priporočil v širšem pomenu. Poudaril je, da tudi Konvencija ZN o pravicah ljudi z oviranostmi določa, da je dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij, s spletno dostopnostjo vred, temeljna človekova pravica. Spletna dostopnost ni pomembna le za ljudi z različnimi oblikami invalidnosti, temveč tudi za starejše, za prebivalce odmaknjenih področij in za ljudi v državah v razvoju. Spletne vsebine naj bi bile dostopne vsem ljudem, ne glede na to, kakšna je njihova strojna oprema ali katere programe uporabljajo, in ne glede na njihov jezik, kulturo, kraj bivanja, njihove fizične ali psihične sposobnosti. Ko je dosežen ta cilj, lahko rečemo, da je splet dostopen tudi ljudem z različnimi oblikami slušnih, gibalnih, vidnih ali razumskih sposobnosti. Poslanstvo WAI-ja (Web accessibility initiative, pobude za spletno dostopnost) je v tem, da izkoristi vse možnosti, ki jih splet ponuja, da bi tudi ljudje z oviranostmi lahko enakovredno sodelovali v virtualnem svetu. Shadi Abou-Zahra je poudaril tudi dejstvo, da je spletna dostopnost tudi pomembna tržna priložnost, da pa standardov in priporočil ni mogoče izdelovati brez vključenosti, sodelovanja predstavnikov različnih invalidskih skupin.
Andrej Kranjc, magister znanosti s področja računalništva in informatike, je kot strokovni sodelavec sodeloval že pri Beletrininem projektu Razširimo obzorja kulturnega, v okviru katerega so proučevali spletno dostopnost slovenskih kulturnih institucij. V svojem prispevku je ocenil stanje dostopnosti spletnih strani v Sloveniji, pri čemer je kot primer dobre prakse omenil spletno stran RTV Slovenija www.dostopno.si. Pri ocenjevanju dostopnosti kulturnih institucij v Sloveniji so ugotovili, da imajo lahko te zelo dobro urejeno fizično dostopnost, peša pa njihova e-dostopnost. Kljub deklaracijam in predpisom, ki v razvitem svetu nastajajo že vse od leta 1999, se spletna dostopnost razvija precej počasi. Andrej Krajnc ugotavlja, da je v javnih razpisih državnih institucij premalo zahtev po spletni dostopnosti. Največje težave pri dostopnosti pa se pojavljajo na novičarskih in komercialnih spletnih straneh, kjer poplava reklam onemogoča dostopanje do informacij. Strani slovenske javne uprave so delno prilagojene z različnimi pripomočki za različne skupine ljudi z oviranostmi, vendar te rešitve niso vedno najustreznejše ali najuporabnejše.
O konkretnih izkušnjah pri uporabi spleta so spregovorili tudi predstavniki različnih ranljivih skupin. Antun Smerdel je predstavil dostopnost spletnih strani z vidika slepih in slabovidnih ljudi.Splošno mnenje videčih je še vedno, da zmorejo slepi in slabovidni veliko manj, kot zmorejo v resnici. Prav tako prevladuje mnenje, da so potrebna velika finančna sredstva, da lahko normalno funkcionirajo v vsakdanjem življenju, torej tudi za prilagoditev spleta njihovim potrebam. To ne drži. Res je, da slepi in slabovidni tako kot na drugih področjih tudi pri uporabi spleta potrebujejo nekatere prilagoditve, toda to niti niso prilagoditve, če so spletne strani narejene preprosto in imajo smiselno poimenovane elemente. Slepi in slabovidni pri uporabi računalnika sicer potrebujejo dodatno programsko opremo (bralnik zaslona) in dodatno strojno opremo (Braillovo vrstico), ki je zanje zaslon, ob uporabi teh tehnologij pa nimajo večjih težav pri delu z računalnikom. Težave imajo s spletnimi stranmi, ki niso ustrezno urejene.
Anka Vesel je predstavila potrebe gibalno oviranih oseb.Te imajo večinoma težave pri komunikaciji z osebnim računalnikom, saj zaradi svoje oviranosti težko uporabljajo standardno tipkovnico in miško ali pa je to zanje celo nemogoče. Glede na vrsto prizadetosti oziroma sposobnosti osebe imajo na voljo standardno in prilagojeno programsko ter periferno strojno opremo. Izbira tovrstnih funkcij je odvisna od stopnje prizadetosti gibalnih funkcij. Obstajajo alternative računalniški miški in tipkovnici, pa tudi sistemi za sledenje premikom glave oziroma premikom oči uporabnika. Ti elementi v povezavi z ustrezno programsko opremo omogočajo uporabo računalnika osebam, ki imajo nadzor nad vsaj enim telesnim gibom, obstajajo pa tudi sistemi za prepoznavo govora in predvidevanje zapisa.
Alida Klemenčič je kot predstavnica oseb s poškodbo glavepovedala, da računalnik zanje ni ravno prijazen medij in da bi morale biti spletne strani preprostejše, predvsem pa preglednejše za uporabo. Med osebe po poškodbi glave in možganov namreč spadajo osebe po prometnih in drugih nesrečah, po možganski kapi, osebe s tumorji in podobno. Ti ljudje imajo številne težave, večinoma take, ki jih okolica ne vidi: težave s koncentracijo, pozornostjo, spominom, razumevanjem in vzdržljivostjo. Če so spletne strani slabo berljive, nerazločne in zahtevajo večkratno vnašanje podatkov, to povzroči zmedenost in občutek nemoči ter osebo odvrnejo od uporabe računalnika. TudiDarija Pochyla, predstavnica oseb s težavami v duševnem zdravju, je spregovorila o tem, da so številna besedila na spletnih straneh prezapletena, da lahko razne časovne omejitve pri njih vzbudijo stisko in jih odvrnejo od uporabe spleta. Čeprav osebe s težavami v duševnem zdravju pogosto ovira huda stigmatizacija in se večina spopada tudi s hudimi finančnimi stiskami in odrinjenostjo od družbe, jim delo z računalnikom ni tuje. Da pa bi bil svet na spletu zanje dostopnejši, si želijo, da bi bile spletne strani bolj sistematično urejen, pregledne in preproste za uporabo.
Specifične potrebe in težave gluhih in naglušnih je predstavil Tone Petrič iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.Začel je s poudarkom, da je prvi, materni jezik gluhih in naglušnih oseb njihov znakovni jezik, slovenščina pa je zanje drugi, pravzaprav tuji jezik, ki se ga morajo naučiti. Da bi bile spletne strani gluhim in naglušnim popolnoma dostopne in razumljive, bi morale biti predstavljene v znakovnem jeziku. Nekateri gluhi sicer zelo dobro usvojijo tudi slovenski jezik in branje, pisanje ter pregledovanje spletnih strani zanje ni težava. Še vedno pa je slovenski jezik za številne gluhe osebe ovira, saj je zanje tuj jezik, zato je razumevanje vsebin pri njih lahko dvomljivo. Kljub temu pa je svetovni splet pomembno povezovalno sredstvo za gluhe in naglušne, saj lahko na njem vse informacije najdejo popolnoma sami in enakovredno komunicirajo tako s slišečimi kot tudi z gluhimi osebami.
Razprava, ki je sledila na okrogli mizi in jo je vodil Zvezdan Martič, je še poglobila ta vprašanja ter predstavila tudi poglede različnih strok in društev na vprašanje spletne dostopnosti slovenske javne uprave in drugih spletišč.Na razpravi so sodelovali Dušan Caf, predsednik Sveta Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS,Mateja Vodeb, vodja projekta za dostopnost in koordinatorica invalidskih vsebin na RTV Slovenija,Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije,Branko Petovar, podpredsednik Zvezde društev slepih in slabovidnih Slovenije,Ina Ferbežar, vodja izpitnega centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,Mitja Mavsar, svetovalec za oblikovanje uporabniške izkušnje, ter tuji gostShadi Abou-Zahraiz W3C, centra za dostopnost svetovnega spleta. Izvleček okrogle mize je, da je uporaba spletnih strani in spletnih orodij čedalje pogostejša na ključnih področjih družbenega udejstvovanja – v izobraževanju, zaposlovanju, državni upravi, zdravstvu, rekreaciji, zabavi in kulturi – in postaja normativ, ki se mu v sodobnem življenju težko izognemo. Dejstvo je, da splet omogoča ranljivim skupinam dostop do informacij in več možnosti za interakcijo. Prav tako lahko prav z uporabo spleta presežemo številne ovire, povezane z dostopnostjo, pri tiskanih, avdio- in videomedijih. Pomembno pa je splet razvijati tako, da ga lahko zaznavajo in razumejo vsi, da se lahko na njem znajdejo, so z njim v interakciji in da lahko tudi ustvarjajo. Temeljno načelo naj bo tudi pri spletni dostopnosti»nič o invalidih brez invalidov«. Seveda pa je pri razvoju spletne dostopnosti bistvena vloga države, tako finančno kot pri ustvarjanju normativov in zahtev ter tudi pri ozaveščanju družbe.x
Veronika Rot
