Maks Lenart Černelč je vsestranski umetnik, ki ustvarja predvsem na vizualnem področju, obenem pa tudi piše. Z letošnjim letom je končal Osnovno šolo Majde Vrhovnik, šolanje pa bo nadaljeval na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Njegova umetniška dela so vzbudila tudi pozornost kritiške javnosti. Likovna kritičarka Olga Butinar Čeh je zapisala, da je »avtorjev ustvarjalni opus objektivno gledano izredno obsežen in kakovosten, tudi če ne pomislimo, da šteje šele 15 let«.
V galeriji Kulturnega doma Ivana Cankarja na Vrhniki je na ogled razstava Čas. Na razstavi je 44 grafik. 2. septembra bodo že razstavljenim delom dodali še 20 del, ki jih je Černelč ustvaril v zadnjih dveh letih.
Za letošnje leto načrtuje še nekaj razstav po Sloveniji, denimo v Novem mestu, Mariboru, Velenju, Ljubljani na URI Soča in na Pediatrični kliniki. V domovini je sicer že večkrat razstavljal, sodeloval pa je na več kot devetdesetih razstavah doma in v tujini. Njegov roman Družina W5051 iz leta 2014 je doživel ponatis in prevod v tri tuje jezike.
V svoja umetniška dela vpleta lastne okoliščine. Ena od okoliščin, s katero se spoprijema v vsakdanjem življenju, je tudi spinalna mišična atrofija. Ta spada med živčno-mišična obolenja, zanjo pa sta značilna znižan mišični tonus in mišična šibkost.
Černelč denimo o svoji grafiki Neodvisnost zapiše, da se »naslanja na invalidski voz, ki ga predstavim kot najvišji estetski ideal; predvsem je to predmet neodvisnosti, kot so to drugi medicinskotehnični pripomočki, ko sta na primer tudi respirator in bela palica.« Dodaja še, da želi te stvari normalizirati.
Kritiška stroka vašemu delu namenja zelo pozitivne ocene. Kako ste začeli ustvarjati, kako in kdaj ste začeli?
Vesel sem, da so kritiki opazili moje delo, pozitivne kritike pa so dodatna spodbuda.
Menim, da smo vsi ljudje po naravi ustvarjalni, vsak na svoj način. Pri nekaterih ta ustvarjalnost morda skozi odraščanje zamre. Pri meni je ta del morda bolj opazen, ker podajam razmišljanja na papir ali v zadnjem času na računalniški ekran. Ustvarjalna sila me, še naprej, žene k ustvarjanju.
Poleg vizualnih umetniških del ustvarjate tudi romane. Kaj vam pomeni pisanje, ima za vas kakšen poseben pomen?
Oboje je podajanje zgodb ali razmišljanja o stvareh, ki nas obdajajo. Tako o teh, ki so nam bolj vidne in jih lažje zaznamo, kot o tistih, ki so neotipljive. Če tako delo opazijo opazovalci in se ob tem v njih nekaj premakne, delo verjetno doseže svoj namen. Običajno zgodb ne zaključujem, jih le odpiram.
Pri vizualnih umetniških delih v zadnjem času ustvarjate z računalniškimi programi, kako natanko poteka proces dela?
Ne vem, kako bi opisal ta proces. Proces je igra s posameznimi programi, recimo SketchUp, AutoCAD, Apophysis, Adobe Photoshop in drugi. En program ti nudi nekaj, drugi pa nekaj drugega, pri ustvarjanju velikokrat kombiniram možnosti različnih programov. Zavedam se, da pri programu včasih tudi neprofesionalno uporabim znanje, ki sem ga pridobil.
Na primer pri digitalni grafiki Geograf, leta 2105, sem najprej narisal vesoljsko ladjo, nato sem oblikoval Zemljino površje, kakršno bi lahko bilo čez sto let, če se sedaj ne ustavimo in začnemo drugače ravnati s svojim planetom. Uporabil sem tudi svojo fotografijo.
Nato sem vse podobe zmontiral v kompozicijo in se začel dodatno igrati z možnostmi, ki jih ponuja računalnik, kot je npr. ponavljanje, obračanje, kopiranje, lepljenje. Pri tej grafiki nisem uporabil programa, s katerim lahko ustvarjaš fraktale.
Želel sem prikazati možno hladnost prihajajočega obdobja in možnost življenja v vesolju ter nostalgičen pogled pri opazovanju Zemlje od daleč ter vnesel enakost – neločevanje ljudi.
Pri delu me vedno vodijo čustva in spraševanje o dogodkih in svetu. Upoštevam tudi likovni jezik, kolikor sem ga osvojil, me pa gotovo na tem področju čaka še veliko dela, če želim postati “mojster”.
Teoretično sem izračunal, da za eno grafiko potrebujem 56 ur dela, za nekatero verjetno več in drugo manj.
Prej ste ustvarjali tudi z rokami, kakšen je bil prehod na računalniško ustvarjanje?
Medij pri ustvarjanju ni pomemben. Tehniko lahko z delom osvojiš. Ta prehod, o katerem sprašujete, je bil mehek. Nisem si rekel, sedaj bom delal na računalnik in bom prenehal z risanjem, še vedno sem risal in se hkrati učil računalniškega dela. So me pa k uporabi sodobne tehnologije vedno bolj silile moje vse težje roke.
Mnogi raziskovalci tehnologije dojemajo tehnologijo kot podaljšek človekovih udov, pri vas ima tako pri umetnosti kot tudi pri vsakodnevnem življenju pomemben vpliv ravno tehnologija. Kako vidite tehnologijo?
Tehnologija me navdušuje, načrtujem izdelavo biotične roke s pomočjo 3D tiskalnika.
Številnim ljudem s SMA se življenje močno izboljša tudi s pomočjo novih zdravil. Kako je s tem pri vas?
Nova zdravila in podporno zdravljenje so učinkovita, zaustavijo napredovanje obolenja in ga izboljšajo. Pri meni se to kaže v večji fizični kondiciji in boljših motoričnih sposobnostih. Se pa nadejam novih zdravil, ki jih je FDA že potrdila, kjer odpadejo hospitalizacije in stranski učinki, povezani z aplikacijami, teoretično pa naj bi bili učinki še boljši.
Kako pa je epidemija vplivala na življenje s SMA?
Obdobje izolacije se je podaljšalo in ukrepi so se poostrili.
Kako je na vaše delo vplivala epidemija koronavirusa? Je spremenila način ustvarjanja? Je izolacija vplivala tudi na morebiten nov, drugačen pogled na umetnost?
Nastale so nove računalniške grafike npr. Nadzor. Drugače epidemija koronavirusa ni vplivala na moje delo in na drugačen pogled na umetnost. Mislim, da je umetnost vedno lahko mehek način posredovanja vprašanj, sporočil in misli soljudem in kot taka prisotna v vseh časih, tudi v času koronavirusa.
Umetnostna kritika v vašem delu opaža zrelost in emotivnost. To pomeni, da se verjetno ne ukvarjate le z ustvarjanjem, temveč informacije črpate z mnogih koncev. Kaj vas najbolj navdihuje?
V življenju želim znati misliti, čim več vedeti in spoznati. Znanje je vrednota, ki ti je nihče ne more vzeti. Zato izkoristim vsak trenutek, da se lahko naučim, spoznam kaj novega. To mi podajo učitelji, literatura, mediji in življenje samo. Najbolj pa me navdihuje čudežnost življenja.
Umetniško ustvarjanje se mnogokrat oslanja na osebne okoliščine umetnikov in ustvarjalcev, na kakšen način jih v svoja dela prenašate vi?
Pri vključevanju svojega pogleda na svet v umetniškem ustvarjanju vedno preneseš svoje okoliščine. Že s tem, ko razmišljaš na svoj način, s svojim razumom, ki se je lahko izoblikoval le tebi, na podlagi izkušenj. Imel sem priložnost spoznati veliko izjemnih oseb in ena med njimi je gotovo moj profesor zgodovine in pisatelj Srećko Kecman. Njegova osebnost, njegova načela pravice in vere so name naredila velik vtis. Neka sila me je gnala, da to uporabim pri svojem ustvarjanju in nastali sta grafiki Učitelj in Pravica, ki sta analogni ena drugi.
Grafika Neodvisnost se denimo naslanja na invalidski voz, ki ga predstavim kot najvišji estetski ideal, predvsem je to predmet neodvisnosti, kot so to drugi medicinsko tehnični pripomočki, ko sta na primer tudi respirator in bela palica. Stvari želim normalizirati.
Opazovanje vetrobranskega stekla pri vožnji z avtomobilom nam da misliti, saj vidimo, da je skozi leta na njem vedno manj žuželk. Ob tem težko ostaneš ravnodušen. To je bil impulz za nastanek digitalne grafike Propad, ki ima več pomenov, nanašajoč se na naravno okolje in družbo.
V enem od televizijskih prispevkov pravijo, da vas poleg ustvarjanja zanimajo tudi naravoslovni predmeti - kako vidite preplet obojega?
Menim, da umetnost in znanost od nekdaj hodita z roko v roki. Pri tem mi je vzor Leonardo da Vinci.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost, kar se tiče ustvarjanja? Česa si želite in kaj trenutno ustvarjate?
Za ustvarjanje nikoli nisem imel načrtov, ustvarjam, ker me neznana sila vodi k temu. Želim pa narejene grafike predstaviti tudi v zamejstvu, narediti kakšen zares kvaliteten odtis npr. v Grafičnem centru. Če bom imel srečo, bom morda srečal mentorja …
Trenutno pa sem na počitnicah, kjer predvsem berem in občudujem naravo, ki me obdaja. Drugače sem v snovanju novih likovnih del, kjer grem tudi v prostor in nameravam uporabiti moč svetlobe. Dela pa želim približati tudi slepim. Bom videl, kaj mi bo uspelo. Za sedaj so to le poskusi.