Nino Batagelj je slovenski paraplavalec, potapljač, tekmuje v prostem letenju, sodeluje z zavodom Vozim pri ozaveščanju mladih o nevarnostih na cesti ... In še bi lahko naštevali. Pri 22 letih je ga je zaznamoval skok v vodo, zaradi katerega je postal tetraplegik, saj si je pri skoku zlomil vratna vretenca in lobanjo. Letošnjega maja pa sta ga zaznamovali dve različni stvari. Najprej je pred 2 tednoma, 9. maja, za delovanje v Zavod Vozim prejel najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana, plaketo mesta Ljubljana. Gre za priznanje, ki ga prejmejo samo tisti, ki so v daljšem obdobju pomembno pripomogli k razvoju, kakovostnejšemu življenju, blaginji, ugledu in dobrobiti Ljubljane. Nekaj dni zatem, sredi maja, pa je Batagelj v Padovi v Italiji, kjer imajo najgloblji bazen s termalno vodo, kot prvi invalidni potapljač na svetu v šestih dneh v seriji dvanajstih potopov prek 40 metrov zbral skupno kilometer poti v globino in nazaj. Z njim smo govorili o pomenu ozaveščanja mladih o varni vožnji in o potapljanju, svobodi ter željah za naprej.
Pred dobrim tednom ste prejeli plaketo mesta Ljubljana, v obrazložitvi pa so zapisali: "Mladim je to najlažje pojasniti z izkušnjami iz prve roke, zato Mestno redarstvo, Zavod Vozim in Nino Batagelj že nekaj let sodelujejo v preventivnem programu, s katerim prek družbenih omrežij, kratkih video predstavitev in delavnic za srednješolce poudarjajo pomen spoštovanja prometnih predpisov." Kaj vam pomeni prejem plakete in kaj to pomeni za naprej?
Prejem plakete pomeni predvsem to, da smo na pravi poti. Vsi preventivni programi so tek na dolge proge, tako da vsaka spodbuda pride prav, se pa prometna varnost se začne z lokalno skupnostjo, saj se morajo ljudje naprej poučiti varne na ulici na kateri živijo. Vesel sem, da je Mestna občina Ljubljana to spoznala in da v sooblikovanje varnejših cest vključuje tudi Ljubljančane in Ljubljančanke.
Že dlje časa sodelujete v tem preventivnem programu: kako so se spremenili odzivi dijakov, imajo več senzibilnosti za tovrstne programe, vsebine? Mogoče so bolj ozaveščeni?
Ko jih na delavnicah vprašam, če so se že s kom zaleteli, ko so hodili po Čopovi ulici, me vedno opomnijo, naj vprašanje obrnem: kdo se še ni. Tu se vidi, da vedo, kaj jih moti: nepozornost soudeležencev v prometu, pa naj bodo peš ali v prevoznih sredstvih. Pomembno je, da mladim damo zagon s tem, da so ravno oni tisti, ki lahko v prihodnosti spremenijo promet in prometne navade. V zadnjih 5 letih so mladi vozniki povzročili za 60 % manj prometnih nesreč pod vplivom alkohola s smrtnim izidom in čas je, da jim začnemo slediti tudi starejši.
Verjetno dijakov, ki potrebujejo informacije, ne zmanjka, vendar me vseeno zanima, ali imate v smislu preventivnih akcij nove načrte za prihodnost?
Tehnologija prinese na eni strani zelo veliko možnosti, po drugi strani pa jemlje našo pozornost. Prihodnost bo pokazala, kako bo s tem v prometu in kaj bodo prinesle tudi nove oblike mobilnosti in mikromobilnosti. Na Zavodu VOZIM sledimo trendom in s povezovanjem s tujimi partnerji želimo na čim bolj učinkovit način predstaviti to mladim, je pa dejstvo, da zakoni močno zaostajajo za prometnimi trendi in ravno na področju odločevanja ter nadzora je največja možnost za napredek.
Če se na tem mestu premakneva s kopnega v morje ... Sodelovali ste v študiji, kako varno je potapljanje oseb tetraplegikov v toplih morjih. Kako ste postali del te študije in kako je potekal celoten proces do samih potopov in v času potapljanja? Kdo vas je spremljal in kaj vse ste morali početi?
Pred leti sem se začel potapljati in pri IAHD Adriatic tudi naredil tečaj. Potapljali smo se dalje in po nekaj potopih na 42 metrov v bazenu Deep Joy Y-40 je prišla ideja za to študijo. Sprejel sem jo takoj, saj sem se čutil pripravljenega in tudi vedel sem, da bomo študijo v primeru, da se bodo potopi izkazali za škodljive, prekinili. Se pravi, jaz sem se potapljal, strokovni del terenske študije pa je podprl Inštitut za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani s prof. dr. Žarkom Finderletom na čelu, s katerim pri vplivih okolja na invalidne potapljače z moteno termoregulacijo IAHD Adriatic sodeluje že več kot deset let, pri čemer terenski del vodi zdravnica Urška Gajšek.
Merili smo različne funkcije – od ultrazvoka srca in merjenja telesne temperature jedra s pomočjo kapsule, do merjenja porabe zraka in pulza ves čas potopa. Vsi podatki se bodo preučili in analizirali na ljubljanskemu Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete ter bodo pripravljeni za objavo v različnih strokovnih in znanstvenih publikacijah. Spremljal me je inštruktor Branko Ravnak in v vodi sem bil popolnoma samostojen. Opremo so mi že pripravili, vendar z nameščanjem opreme v vodi sem popolnoma prevzel nadzor nad samostojnostjo, ki sem jo imel vse do konca potopa, ko sem snel opremo. Gibalno ovirani smo najštevilčnejša manjšina, 15 % nas je in če se ustvarijo pogoji za samostojnost, se bomo tudi udeleževali različnih aktivnosti in ravno potapljanje (voda je po celem svetu za vse enaka in vsi uporabljamo standardno opremo) lahko s sprejetjem standardov za samostojno potapljanje gibalno oviranih postane lep primer dobre prakse.
Nekje pravite: "Voda mi pomeni svobodo". Kako se je bilo v šestih dneh v seriji dvanajstih potopov prek 40 metrov zbrati skupno kilometer poti v globino in nazaj? Kako se je telo odzivalo na takšen podvig?
Potapljali smo se dvakrat na dan, dopoldne ter popoldne, tako da nam je 1 potop z meritvami, nameščanjem opreme, samim potopom in potem zopet meritve ter pospravljanje opreme vzel dobre 3 ure. Tretji dan sem čutil največjo utrujenost, ki pa je po dobro prespani noči tudi minila. V tem bazenu je voda termalna, kar se je skupaj s potapljanjem na globini in posledično tudi večji presnovi kisika v krvi, poznalo na obnovi kože in hitrejšem celjenju kakšnih ran, ki sem jih dobil na ročnem kolesu. Za moje telo torej lahko trdim, da potapljanje, tudi v globino, vpliva blagodejno, da o tem, kako pa samostojno plavanje v vseh treh dimenzijah blagodejno vpliva na stanje duha, sploh ne govorim.
Kakšen je občutek 40 metrov pod gladino, kaj doživljate tako globoko pod morsko gladino? Gre tako za psihično kot fizično stvar?
Ko "padaš" v globino, letiš, nato pa se s kompenziranjem plovnosti spraviš v lebdeči položaj, torej tako kot v breztežnostnem prostoru. Za zabavo sva z inštruktorjem odnesla na dno pločevinko Red Bulla in nekje na 35 metrih smo vsi lebdeli na mestu, kot v posnetkih iz vesoljskih postaj in takrat si zares lahek ter okreten. Daljši izdihi pri potapljanju in zvok zračnih mehurčkov pa tudi sprostilno vplivajo nate.
Potapljanje, plavanje in voda vas spremljajo že vrsto let: kakšno so vaši načrti v zvezi s plavanjem, so na obzorju novi podvigi? Kakšne so pa vaše želje glede tega?
Med našo študijo so na plitvem delu bazena izvajali fizioterapijo poškodovancev hrbtenjače, torej mojih "sotrpinov", in na plitvem delu smo tudi pod vodo pogledali in zadihali skupaj, nato pa sem odšel v globino. Oni so videli možnost, kaj vse je možno in da se lahko potapljajo tudi oni, jaz pa sem s tem opravičil vsako minuto, ki sem jo v zadnjih letih namenil potapljanju. To je primer dobre prakse, ki bi ga lahko vzpostavili v Sloveniji in to bi morale prepoznati tudi inštitucije. Najboljša rehabilitacija je, ko se učiš od nekoga v podobni ali slabši situacij in v realnem svetu vidiš nove možnosti, sanje.