V Zavodu in turistični agenciji za dostopni turizem Premiki verjamejo predvsem v koncept turizma za vse, kjer so invalidnost, starost in druge okoliščine zgolj izzivi na poti do ustvarjanja boljšega, bolj vključujočega in enakopravnega vsakdanjika – v katerega spada tudi pravica do preživljanja prostih dni, tako kot posameznika najbolj veseli in osrečuje. Ta pravica bi morala biti dana vsem, tudi osebam s posebnimi potrebami. O tem, kako dostopna je turistična ponudba v Sloveniji, smo se pogovarjali z direktorico Zavoda Premiki, Dolores Kores.
Kako dostopna je turistična ponudba v Sloveniji in kje je dostopni turizem najrazvitejši?
V Sloveniji je turistična ponudba za invalide slabo razvita. Imamo nekaj pozitivnih točk, vsekakor pa premalo, da bi lahko govorili o destinaciji, ki je prijazna do invalidov. V Sloveniji so glede dostopnega turizma najdostopnejši mesti Ljubljana in Maribor ter zdravilišča. Za dostopnost si veliko prizadevajo tudi v kulturi, predvsem muzejih, kar je prav tako zelo pomembno za razvoj celotnega turističnega sektorja. Obstajajo tudi različne namestitvene kapacitete v lasti invalidskih društev, ki so namenjena članom društev.
Kako je treba prilagoditi kapacitete in storitve, da je ponudba primerna za senzorno oziroma gibalno ovirane ljudi?
To je zelo obsežno vprašanje. Veliko podrobnosti je, na katere bi morali biti turistični in gostinski ponudniki pozorni. Obstajajo rešitve, ki lahko bistveno olajšajo ljudem bivanje in raziskovanje na nekem kraju, a to še ne pomeni, da je ta dostopen. Ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, za koga je ta destinacija dostopna. Vedeti morate, da prilagoditve za senzorno ovirane niso nujno enake kot za gibalno ovirane, včasih so lahko tudi izključujoče. Vsekakor je osnovno zagotavljanje dostopnega bivanja, nato transporta in seveda znamenitosti, turističnih zanimivosti. Pogosto se nam dogaja, da imamo dostopne nastanitve, a to ni dovolj. Prizadevati bi si morali za dostopnost destinacije, ne zgolj za dostopnost posameznih objektov. Prav tako se pogosto dogaja, da so posamezni objekti pretežno prilagojeni za gibalno ovirane osebe, na druge se pa kar malo pozabi. Če zelo posplošim, se dostopnost za gibalno ovirane osebe zagotavlja z dostopnimi dovozi, klančinami, dovolj širokimi, vsaj 80-centimetrskimi vrati,s prilagojenimi sanitarijami in dovolj prostornimi sobami ter drugimi površinami, da se lahko oseba na vozičku sploh premika. Za slušno ovirane osebe so potrebni vsaj indukcijska zanka, jasna, kratka in preprosta navodila, tudi opisi določenih znamenitosti. Za slepe in slabovidne bi bilo nujno, da so oznake v smislu informativnih tabel kontrastnih barv, označena stopnišča in podobno. Zavedati se moramo, da so potrebne različne prilagoditve za različne osebe, kar pomeni, da osebe na invalidskih vozičkih potrebujejo drugačne prilagoditve. Prepričani pa smo, da lahko marsikatero oviro odstranimo s podajanjem ustreznih informacij in dovolj usposobljenimi turističnimi delavci, ki bodo znali turiste invalide ustrezno usmeriti in jim ponuditi primerno prilagojene turistične storitve.
Kdaj so se v Sloveniji pojavili prvi zametki dostopnega turizma?
Vsako društvo ali zveza invalidskih društev ima nekaj svojih nastanitvenih kapacitet. Tudi zdravilišča že vrsto let opravljajo dejavnost, ki je prvotno zdraviliškega namena, ne turističnega. Verjetno so bili prav to prvi zametki dostopnega turizma. Pri Premikih sicer delamo na podlagi drugega koncepta, ki je osredotočen na dostopni turizem oziroma turizem za vse. Gre za načelo, ki zagovarja turizem, pri katerem lahko vsak, ne glede na svojo oviranost, temveč predvsem glede na svoje želje, potuje povsod po svetu. Zavedamo se, da vsem nikoli ne bomo mogli ustreči, vendar vemo, da je mogoče dostopnost pogosto tudi zelo dobro urediti in odpraviti marsikatero oviro. Naš način dela je inkluziven, saj verjamemo, da je dostopni turizem del turizma in da ni denimo posebnih nastanitvenih objektov za invalide. S takšnim principom dela smo se v Sloveniji prvič začeli ukvarjati leta 2006 v okviru projekta NETMEN, ki ga je vodil Šent, Slovensko združenje za duševno zdravje.
Kateri invalidi so najbolj prikrajšani oziroma imajo najmanj možnosti za počitnikovanje? So to senzorno, gibalno ali psihofizično ovirani ljudje?
Za počitnikovanje imajo najmanj možnosti osebe z nizkimi finančnimi prihodki. Če nekdo lahko plača osebnega spremljevalca, je turistični paket že bolj dostopen, vendar to tudi pomeni, da mora biti kar premožen. Zato smo prepričani, da je ključnega pomena ne samo zagotavljati dostopni turizem, ampak omogočiti ljudem tudi delo, ker si bodo le tako lahko tudi privoščili počitnice. Sicer pa mislim, da je največ prilagoditev za gibalno ovirane osebe in najmanj za osebe z motnjo v duševnem razvoju.
Opažate, da imajo turistični ponudniki več posluha za turiste s posebnimi potrebami, kot je bilo to v preteklosti?
Načeloma da, a v praksi se pogosto pokaže, da so to zgolj besede in da dostopnosti gostom ne morejo oziroma včasih tudi ne želijo ponuditi. Pa čeprav je dostopni turizem lahko tudi priložnost za dobiček. Je velika tržna niša, vendar je treba razumeti, da bodo za dobičke potrebni premiki v celotnem turističnem sektorju.
Katere primere dobre prakse v Sloveniji bi veljalo posebej omeniti?
Dostopni so hoteli Vivat, City hotel v Ljubljani, Krek v Lescah. Tudi mesti Ljubljana in Maribor sta na področju dostopnosti zelo napredovali. Kljub temu ne moremo reči, da je Slovenija že doinvalidov prijazna turistična dežela. Imamo pač dostopne posamezne točke, res pa je, da se je v zadnjih letih tudi turistična ponudba začela počasi prilagajati.
Kateri turistični ponudniki so doslej pokazali najmanj posluha za potrebe invalidov oziroma katere turistične destinacije ostajajo še vedno nedostopne?
To je zelo težko odgovoriti, ne gre pač posploševati. Včasih se nam zgodi, da so naši gostje nezaželeni v dostopnem hotelu, včasih pa bi kateri od ponudnikov premikal gore, da bi tudi invalidi prišli k njim na počitnice. Morda še najbolj pogrešamo pogum ponudnikov športnih aktivnosti, s katerimi bi lahko našim gostom omogočili tudi športne počitnice v večjem obsegu. Tako pa je ta del pogosto omejen zgolj na različne tabore, ki jih za svoje člane pripravijo invalidska društva.
Katere pripombe najpogosteje slišite na račun slovenskih ponudnikov turističnih kapacitet in storitev?
Največji problem je ta, da se turistična ponudba sama razglasi za dostopno, na tak način svojo storitev tudi ponuja gostom, v resnici pa ni tako. Zato osebno preverjamo, kaj je dostopno in kaj primerno za posamezen tip invalidnosti. Največpripomb je glede gostoljubnosti do gostov z invalidnostjo, saj ti pogosto niso enakopravno obravnavani.
Ves prihodek, ki je višji od operativnih stroškov zavoda Premiki, namenite za razvoj dostopnega turizma v Sloveniji in zaposlovanje invalidov. Koliko denarja ste doslej namenili in za katere projekte gre?
Projekti, s katerimi smo začeli na temo dostopnosti v Sloveniji v okviru Šenta, Slovenskega združenja za duševno zdravje, so bili vredni okoli pol milijona evrov, vsebinsko pa so se navezovali predvsem na ozaveščanje in spodbujanje dostopnega turizma. Zadnji projekt pa je vzpostavitev zavoda Premiki kot turistične agencije.V okviru zavoda Premiki smo v zadnjih petih letih za samostojne projekte Turag4all, Evocate in Enhance your knowledge namenili okoli sto tisoč evrov. Denar smo v teh projektih namenjali vzpostavitvi turistične agencije Premiki s prilagojeno ponudbo, izobraževanju delavcev v turizmu o dostopnem turizmu in promociji slovenskega dostopnega turizma v Evropi. Od leta 2012 imamo v zavodu zaposlenih pet invalidov na zaščitenih delovnih mestih,v prihodnjih dveh letih pa nameravamo zaposliti vsaj še dve invalidni osebi. Ker med operativne stroške zavoda štejemo tudi stroške plač in vseh stroškov, povezanih s plačami, lahko povem, da smo imeli lani devet tisoč evrov dobička, ki smo ga v letu 2015 porabili za operativne stroške, predvsem se pripravljamo na ustvarjanje novih delovnih mest. V prihodnjih letih si želimo več narediti na področju dostopnega turizma, pripravljenih imamo že nekaj projektov in upamo, da bomo za to dobili tudi primerna sredstva financiranja.
Kaj bi morali spremeniti, da bi Slovenija postala resnično dostopna turistična destinacija?
Na tem področju nas čaka še veliko dela, saj dostopnost ni odvisna samo od posameznih organizacij, ki se trudimo povečati dostopnost, ampak bodo morale spodbude prihajati tudi od politike in strategij razvoja turizma v Sloveniji. Pomembno je tudi, da razumemo dostopni turizem kot del turizma in ne kot humanitarno dejavnost posameznih društev. Veliko bo treba še narediti za destigmatizacijo invalidov na splošno, saj je poznavanje in sprejemanje oseb z invalidnostjo še vedno tabu, ki je zagotovo ena večjih ovir pri razvoju dostopnega turizma. Prav tako pa moramo imeti jasno sliko o tem, da je turizem več kot zgolj nastanitev v hotelu. Upoštevati moramo dostopnost v različnih segmentih, kot je denimo transport.
Kakšno vlogo bi morala pri tem imeti država?
Vsekakor veliko večjo, kot jo ima. Ministrstvo za gospodarstvo in Agencija za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma Spirit bi morala bolj spodbujati dostopni turizem. Pri tem mislim tako na načelni kot na strateški ravni, s finančnimi sredstvi in tudi z medresorskim sodelovanjem med različnimi ministrstvi. Sicer se nekaj posameznih zavodov in organizacij ukvarja s tem področjem, vendar je tega premalo, če želimo, da slovenski turizem postane res dostopen.x
Vesna Pfeiffer
