Danes mineva 85 let od ustanovitve Društva gluhonemih Dravske banovine v Ljubljani, prvega društva oseb z okvaro sluha pri nas, iz katerega se je pozneje razvila Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Društvo je spodbujalo solidarnost med člani, ponujalo pa je tudi pravno pomoč, svoje člane ščitilo pred izkoriščanjem, pomagalo pri iskanju zaposlitve, predvsem pa si je prizadevalo za priznanje človekovega dostojanstva in enakosti pri delu.
Društvo gluhonemih za Dravsko banovino s sedežem v Ljubljani je bilo ob njegovem nastanku osebam z okvaro sluha v veliko pomoč, saj je bil to kraj, kjer so se med seboj brez težav sporazumevali in drug drugemu nesebično ponujali pomoč, saj se mnogi v različnih življenjskih okoliščinah niso znašli. Predvsem pa so začeli za medsebojno kakovostno sporazumevanje razvijati svoj jezik – znakovni jezik gluhih. Pisnih virov iz tega obdobja žal ni več, ostale so le posamezne fotografije. Tudi finančnih poročil društva ni, zato o njegovem materialnem položaju ni veliko znanega. Člani so plačevali članarino, ki je znašala en dinar mesečno, kar pomeni, da društvo najverjetneje ni razpolagalo z večjim kapitalom.
Poziv gluhim, naj se vključijo v družbo
Največja vrednost društva je bila solidarnost med člani, ki so si nesebično pomagali premagovati in odpravljati različne ovire, pred katere jih je postavljalo življenje z okvaro sluha. Društvo se je povezovalo tudi s Podpornim društvom za gluhonemo mladino in pomagalo gluhim otrokom. Ob peti obletnici delovanja je društvo vse osebe z okvaro sluha pisno pozvalo, naj se vključijo v družbo in pridružijo tistim, ki so se borili za obstoj, pravico do boljšega življenja, usposabljanje, zaposlovanje in šolanje vseh gluhih Slovencev. S tem je društvo območje svojega delovanja, ki je bilo pred tem omejeno zgolj na Ljubljano, razširilo na vso Slovenijo. Podobno društvo pa so ustanovili tudi v Mariboru. Po pripovedovanju še živečih sorodnikov takratnih članov društva so gluhi Mariborčani v svoji organizaciji začeli izvajati delovno in denarno pomoč obolelim, ostarelim in osamljenim članom. Začeli so tudi razvijati svojo govorico, da so se lahko sporazumevali. Še danes so znani nekateri domači znaki za besede, ki jih nihče v Sloveniji ne uporablja v takšnem pomenu kot gluhi na Štajerskem.
Šport in kultura gluhih
O prvem športnem povezovanju pričajo zapisi o vključevanju gluhih v Sokolsko društvo Tabor, ki ga je vodil Avgust Humar. Pomemben mejnik v povezovanju gluhih je bila ustanovitev dramsko-umetniške skupine gluhih leta 1935, ki sta jo vodila Berta in Vinko Rupnik. Rupnikovo umetniško vodenje skupine je temeljilo predvsem na pantomimi, najbolj znani in prvi uprizorjeni igri pa sta bili humoreska Črnec in drama Oče. To je bilo leta 1935, v naslednjih šestih letih pa so izvedli še vsaj 30 predstav. Z denarjem, ki so ga zaslužili s predstavami, so plačali režiserja, preostanek pa so namenili šoli za otroke prek Podpornega društva. Nastopali so tudi v Zagrebu, načrtovali so tudi nastop v Beogradu, vendar ga je preprečila druga svetovna vojna.
Med drugo svetovno vojno družabno življenje gluhih ni obstalo
Nemška okupacija je prepovedala delovanje vseh slovenskih organizacij, združenj in društev. Slovenski jezik se uradno ni smel več uporabljati. Društvo gluhonemih Dravske banovine je dobilo od okupatorja poziv k sodelovanju, čemur pa takratni predsednik društva Ciril Sitar ni bil naklonjen. Tako so društvo razpustili, kljub temu pa je družabno življenje gluhih potekalo naprej. Sestajali so se po kavarnah, v zasebnih hišah, največkrat pri Lasanovih v Mostah. Mnoge so odpeljali v internacijo v Italijo, med njimi Cirila Sitarja in Jožeta Berganta. Tako se je končala prva faza organiziranja gluhih na Slovenskem. Po drugi svetovni vojni je organizacija gluhih postala aktivni del družbe ter prevzela naloge, s katerimi se trudi omogočiti enake življenjske in delovne razmere vsem ljudem z drugačnimi možnostmi in potrebami. x
V. P./ZDGNS/DGNP-MB