Status študentov invalidov v Sloveniji ni zakonsko urejen, niti nimamo točnega podatka, koliko je vseh študentov invalidov oz. študentov s posebnimi potrebami. Dejstvo pa je, da se število študentov s posebnimi potrebami povečuje in da študij tudi zanje postaja vse bolj dostopen. Več v pogovoru z Miho Kosijem, predstavnikom Društva študentov invalidov Slovenije.
V Sloveniji področje študentov invalidov vsaka univerza ureja s statutom, fakultete pa imajo podatke samo za svoje študente invalide. V praksi zato prihaja do določenih razlik med univerzami, vsem pa je skupna skrb za študente s posebnimi potrebami. V skupino študentov s posebnimi potrebami ne spadajo zgolj osebe z najpogostejšimi vrstami oviranosti, temveč tudi tiste, ki imajo učne težave, denimodisleksijo, dolgotrajno bolne in drugače ovirane.
Kakšna je dostopnost študija na fakultetah po Sloveniji za osebe z različnimi oviranostmi?
Študij postaja iz leta v leto dostopnejši tudi za invalide. Najrazličnejše ovire, bodisi arhitektonske, komunikacijske ali kakšne druge, so marsikje že popolnoma ali pa vsaj v veliki meri odstranjene. Tako lahko govorimo o res dobrih primerih, ko študij dejansko postane prijazen do študentov invalidov. Seveda pa je še veliko primerov, kjer so fakultete samo deloma ali pa kar v celoti neprilagojene. Na dostopnost in samo odločitev za študij pa zelo vpliva tudi odnos osebja, predvsem koordinatorjev in drugih zaposlenih na fakulteti. Zelo se pozna, da fakultete, ki imajo večje število študentov invalidov, tudi zelo dobro poskrbijo za podporo, medtem ko nekatere druge nimajo skoraj nobenih izkušenj z invalidi, posledično pa se tam tudi nihče ne ukvarja s to problematiko.
S kakšnimi težavami se študentje invalidi soočajo in kako se te rešujejo?
Kljub številnim spremembam so največje težave so še vedno na področju fizične dostopnosti fakultet, javnega prevoza, e-študijskega gradiva in tehničnih oz. komunikacijskih pripomočkov. Država pri tem neposredno ne pomaga veliko, tako da so fakultete in druge javne ustanove velikokrat odvisne od lastne iznajdljivosti in posluha. Še vedno pa je ena največjih, če ne celo največja težava invalidov nasploh, ne samo študentov invalidov, osebna asistenca. Ta zajema pomoč pri najosnovnejših in vsakodnevnih potrebah posameznika s težjo obliko invalidnosti. Veliko študentov invalidov je odvisnih od tuje pomoči. To za zdaj zagotavljajo nekatere invalidske organizacije, samo področje osebne asistence pa še vedno ni zakonsko urejeno.
Kakšne so študijske in življenjske razmere za študente invalide?
Dobre študijske razmere so osnovni pogoj za to, da sploh lahko govorimo o dostopnem študiju. Najosnovnejše so fizična dostopnost, dostopnost javnega prevoza ter prilagoditve študijskega procesa. Glede dostopnosti prostorov in dostopnosti javnega prevoza lahko rečemo, da se v urbanih središčih v Sloveniji že veliko dela. Javne zgradbe so vedno bolj dostopne, kar velja tudi za fakultete. Vse novogradnje morajo biti že po zakonu dostopne in primerne za vstop invalidov. Problem ostajajo stare zgradbe, kjer so posegi zelo oteženi ali zaradi določenih razlogov celo onemogočeni. Slabše je z javnim prevozom. V mestih se vozni park že prilagaja potrebam invalidov, medtem ko je področje medkrajevnih prevozov še popolnoma neurejeno. Izjema so le nekatere železniške povezave. Zato na tem področju veliko pomagajo nekatere invalidske organizacije, ki zlasti v mestih in bližnji okolici organizirajo prilagojene prevoze.
Dokaj pereča pa je tudi stanovanjska problematika študentov invalidov.
Študentski domovi ponujajo prilagojene sobe, Društvo študentov invalidov Slovenije pa osebno asistenco na teh lokacijah. Seveda pa je število mest v študentskih domovih omejeno, tako da imajo prednost najtežji invalidi. Pri zasebnikih so študentske sobe večinoma neprilagojene.
Kako je za študente invalide prilagojeno izvajanje študijskega programa? Kakšne prilagoditve so študentom invalidom na voljo?
Univerze in fakultete s posebnimi pravilniki urejajo tako status kot tudi pravice in prilagoditve za študente invalide. Te pravice se nekoliko razlikujejo od univerze do univerze, obstajajo pa stične točke. Prilagoditve so odvisne od vrste invalidnosti oz. še bolj od potreb posameznika. Osnovne pravice urejajo že statuti univerz. Tako imajo npr. po Statutu Univerze v Ljubljani študenti invalidi pravico do izrednih izpitnih rokov, v višji letnik pa lahko izjemoma napredujejo tudi, če ne opravijo vseh študijskih obveznosti. Podobno te pravice urejajo tudi statuti drugih univerz. Sam status študenta invalida, postopek pridobitve statusa študenta s posebnimi potrebami ter načine prilagoditev pa urejajo pravilniki o študentih invalidih, ki so jih sprejele bodisi univerze bodisi posamezne fakultete. Kot primer lahko navedem nekaj vrst prilagoditev: opravljanje izpitov zunaj razpisanih rokov, opravljanje izpitov samo v ustni ali pisni obliki, podaljšanje časa pisanja izpitov, prilagoditve izpitnih pol, uporaba posebnih pripomočkov, priprava elektronskega gradiva in navzočnost tolmača za znakovni jezik.
Katera kategorija invalidov ima pri študiju največje težave in kako bi jih bilo mogoče omiliti?
Vsaka kategorija invalidov ima določene probleme in težko je te ovire primerjati med seboj. Vsekakor so v zelo težkem položaju gluhi in naglušni študenti, ki zaradi invalidnosti težko sledijo predavanjem. Žal še ni povsem utečen sistem financiranja tolmačev znakovnega jezika za gluhe študente. Fakultete so jim po zakonu dolžne zagotoviti tolmača, se pa to v praksi pogosto ne zgodi. Veliko težav imajo tudi težje gibalno ovirani študenti, saj je za njihovo osebno asistenco poskrbljeno zgolj v okviru različnih društvenih programih. Tako pomoč nudijo v omejenem obsegu in z omejenim številom osebnih asistentov.
Kakšna je stopnja zaposljivosti invalidov po končanem študiju?
Če pogledamo celotno populacijo invalidov, je delež tistih z visokošolsko izobrazbo zelo nizek. Še manjši je delež tistih, ki po študiju dobijo zaposlitev. V primerjavi z vrstniki, ki nimajo invalidnosti, je ta delež precej nizek. To v praksi pomeni, da študent invalid po zaključku študija pristane na Zavodu za zaposlovanje. Potem se začne dolgotrajni proces vključevanja v različne programe, s katerimi iščejo rešitve. Nekaj priložnosti ponujajo invalidska podjetja in invalidske organizacije, vendar je to bistveno premalo. Največji problem, ki ga opažamo pri iskanju zaposlitve, je pomanjkanje delovnih izkušenj, po drugi strani pa je med delodajalci še vedno veliko zadržkov in predsodkov.
Kakšna je pri reševanju problematike dostopnosti študija in poznejši zaposljivosti invalidov vloga države? Ali stori dovolj in kaj še bi lahko storila?
Vloga države je ključna. Brez njene pomoči si težko predstavljamo kakršenkoli razvoj na tem področju. Država prek Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve vodi in usmerja invalidsko politiko v Sloveniji. Njena glavna naloga je, da pripravlja normativne okvire za delovanje sistema ter financira programe, ki so ključni za uresničevanje načela enakih možnosti. V primeru študentov invalidov omenjeno ministrstvo sofinancira programe osebne asistence in prevozov. Prek programov Zavoda za zaposlovanje financira tudi delo osebnih asistentov. Tisto, kar država še mora storiti v bližnji prihodnosti, pa je ureditev področja osebne asistence. Trenutno je v pripravi delovno gradivo, tako da z upanjem pričakujemo rešitev teh težav.
Dobra praksa iz tujine – ali imajo v kateri od držav EU model, ki bi ga želeli posnemati?
Če bi morali Slovenijo umestiti v evropski prostor, bi se glede na kakovost pomoči študentom invalidom verjetno uvrstili v zlato sredino. Primer dobre prakse sta vsekakor Velika Britanija in Irska, ki imata bogate izkušnje in tradicijo na tem področju. V teh državah največji del pomoči ponujajo univerze same, precej dela tudi stroka na tem področju. S tega vidika se lahko od njih veliko naučimo. Prednost Slovenije pa je v tem, da imamo zelo močno razvit nevladni sektor, torej tisti del, ki dela neposredno z uporabniki. Tako so z leti tudi določene storitve prevzele invalidske in druge nevladne organizacije.
Na koga se lahko študentje invalidi obrnejo po informacije in pomoč?
Največ pomoči, posebnih programov in storitev za študente invalide omogoča Društvo študentov invalidov Slovenije, ki ima tudi status reprezentativnosti za zastopanje pravic in interesov študentov invalidov. Združuje študente vseh vrst in stopenj invalidnosti. Kot nevladna organizacija deluje predvsem na tistih področjih, ki jih ne pokrivajo država in druge institucije. Študentom invalidom pa pomagajo tudi nekatere druge invalidske organizacije, predvsem tiste, ki so pristojne za določeno vrsto invalidnosti (npr. Zveza slepih, Zveza gluhih itd.).
Veronika Rot
