Ples ji je bil od nekdaj všeč, aktivno pa se mu je začela posvečati potem, ko jo je k temu spodbudila nekdanja sostanovalka iz študentskega doma. To je bilo leta 2017, začela je s solo plesom. Leta 2018 pa je v paru s Klemnom Dremljem začela še z latinsko-ameriškimi in standardnimi plesi. Že aprila leta 2019 sta si na tekmi svetovnega pokala na Nizozemskem priplesala srebrno odličje ter bila dvakrat četrta.
Zaradi pandemije koronavirusa daljše obdobje ni bilo plesnih tekmovanj, letos spomladi, poleti in jeseni pa sta se Lara in Klemen znova vrtela na mednarodnem plesnem parketu. Med drugim sta se avgusta na Češkem udeležila tekmovanja Prague 2021 World Para Dance Sport International Competition. V finalu kategorije Combi Class 2 Latin sta osvojila 3. mesto, v kategoriji Combi Class 2 Standard pa obstala v polfinalu na prav tako visokem 7. mestu. V Pragi sta se denimo udeležila tudi plesnih delavnic s svetovno priznanimi trenerji.
Če bi šlo vse po načrtih, bi se pred kratkim vrnila iz Južne Koreje, kjer naj bi med 26. in 28. novembrom 2021 potekalo svetovno prvenstvo v paraplesu, vendar je bilo odpovedano. Kdaj sta izvedela, da tekmovanja ne bo, in kako sta sprejela vest o odpovedi?
Lara Nedeljković: Mislim, da smo to, da bo vse skupaj odpovedano, izvedeli sredi novembra, ravno smo bili čez vikend na pripravah, ki smo jih imeli prav zaradi svetovnega prvenstva. Meni ni ravno 'fajn', ker že lansko leto ni bilo nobenih tekem, in seveda je svetovno prvenstvo eno glavnih tekmovanj.
Klemen Dremelj: Zame je bila ta odpoved eno veliko razočaranje, ker sva celo leto, pa tudi že prej, delala na tem, da bi bil to vrhunec vsega, da bova za to prvenstvo pripravljena na najvišji ravni. Ko pa izveš, da je vse skupaj tik pred zdajci odpovedano, je težko, celo motivacija mogoče malo pade. Ampak vseeno gledamo naprej.
Katero pomembno tekmovanje bo naslednje?
Lara Nedeljković: Seveda je vse odvisno od tega, koliko bodo dopuščale razmere. Zdaj upava na naslednje leto, ko naj bi bilo na vrsti evropsko prvenstvo; eno leto je na sporedu evropsko, drugo leto svetovno. Pripravljala se bova torej na evropsko prvenstvo, mogoče je prednost tudi v tem, da je na evropskem manjša konkurenca, no, je prednost, po drugi strani pa tudi ne. Motivacijo imava in delava na tem, da bova na evropskem prvenstvu v še boljši formi. Kako bo z mednarodnimi tekmami, bomo videli skozi leto glede na situacijo v zvezi s koronavirusom.
Klemen Dremelj: Od mednarodnih tekem je trenutno razpisana samo ena, pa še to za veliko noč, v Cuijku na Nizozemskem. Mislim, da ostalih tekem še ni. Upajmo, da bo vsaj ta tekma izvedena.
Med 8. in 10. oktobrom sta poleg treh slovenskih tekmovalcev nastopala na mednarodnem turnirju na Poljskem. Lara, v kategoriji Single Women Class 2 ste bili sedmi, v paru v kategoriji Combi Latin Class 2 sta bila skupaj s Klemnom osma, v kategoriji Combi Standard Class 2 sta se uvrstila na visoko 4. mesto, v Combi Freestyle Class 2 sta bila prav tako osma. Kako komentirata nastope na tem turnirju, sta bila z doseženim zadovoljna?
Lara Nedeljković: Ja, jaz plešem še solo, tako da sem tekmovala tudi v tej disciplini. Skupaj, v paru, pa pleševa standardne in latinsko-ameriške plese. Sva pa prav na tej tekmi na Poljskem prvič predstavila svojo freestyle točko, točko v prostem slogu torej. Res sva dosegla dobre rezultate, ampak sva se veliko pripravljala. Tudi poleti, imela sva mesec dni odmora, drugače pa sva kar redno trenirala. Tako da sem kljub okrnjenemu številu tekmovanj kar zadovoljna z letošnjo sezono, z rezultati.
Je k vajinim dobrim nastopom na Poljskem pripomoglo tudi avgustovsko tekmovanje v Pragi in junijsko v Italiji?
Lara Nedeljković: Seveda, z vsako tekmo dobiš nove izkušnje, vidiš druge pare in si ogledaš, kako oni plešejo, pa rečeš: »O, tako bi lahko tudi jaz!« Kakšen element dodaš v svojo koreografijo in podobno.
Na kaj pa se zadnje čase na treningih najbolj osredotočata?
Klemen Dremelj: Na samo prezentacijo, želiva si dodati več čustev. Da pokaževa sebe v plesu; ker misliva, da sva tehnično gledano trenutno na kar zadovoljivi ravni, ampak nama vseeno manjkajo čustva, ta energija. Tudi to je v plesu pomemben dejavnik, ki ga sodniki prav tako ocenjujejo.
Lara Nedeljković: Se mi zdi, da fizično nisva šibka, nama pa manjka te izraznosti, čustev; to, da ima vsak ples neko zgodbo. Tako da morava veliko delati tudi na tem. Saj zato se mi zdi, da je ta točka v prostem slogu, ki sva jo prvič predstavila na Poljskem, dober uvod v to, ker tam pa res moraš narediti neko zgodbo, vanjo vnesti svoja čustva, da ima zgodba rep in glavo. Da ljudje, ki spremljajo najino točko, točno vedo, za kaj gre.
Klemen Dremelj: Vedo in tudi začutijo, kaj jim hočeva povedati s koreografijo. Če bi glasbo odstranili, pa bi midva zaplesala, bi morali vedeti, o čem govori samo besedilo, glasba.
Ali potem, ko je glasba že izbrana, koreografijo kdaj trenirata tudi v tišini, da gresta še na ta način skozi posamezne elemente?
Lara Nedeljković: Da bi glasbo prav namerno ugasnila, ne. Kadar trenirava, greva najprej brez glasbe skozi vsak gib posebej. In ko tako počasi prideva skozi celo koreografijo, jo odpleševa na glasbo.
Kako pa pravzaprav izbirata glasbo za ples?
Klemen Dremelj: Glasba za standardne in latinsko-ameriške plese je na tekmovanjih izbrana naključno, izbere jo DJ. Na treningu pa uporabljava vso razpoložljivo glasbo v določenih ritmih. Za freestyle, kjer sami izberemo komad in nanj odplešemo koreografijo, pa je vse v najinih rokah, včasih nama svetuje tudi trener, in potem se skupaj odločimo, kaj bi nama najbolj prijalo, kako bi se lahko vživela v neki lik. V prostem slogu je torej izbira glasbe večinoma prosta, pri standardnih in latinsko-ameriških plesih na žalost ni, razen v fazi treninga, tam pa si lahko izbirava katere koli skladbe, ki si jih želiva, ampak morajo pa biti v določenem ritmu, ki ga trenirava.
Na katero skladbo plešeta točko prostega sloga?
Lara Nedeljković: Stromae – Formidable.
Ali še vedno velja, kot ste, Lara, v začetku letošnjega junija povedali v intervjuju za Siol.net, da imata s Klemnom individualno uro skupaj s trenerjem, tudi selektorjem paraplesne reprezentance Andrejem Novotnyjem, skupinske treninge preplesavanja, ki trajajo dve uri, imate z več plesalci enkrat tedensko, pred pandemijo ste jih imeli dvakrat tedensko, potem pa se vidva s Klemnom dobita in trenirata še posebej? Kako pogosto trenirata zdaj?
Lara Nedeljković: Vse skupaj je odvisno od tega, koliko časa imava. Lahko se dobiva tudi štirikrat na teden, včasih se žal dobiva samo na skupinskem treningu, imava individualno uro s trenerjem, res odvisno. Včasih pa tudi vsak dan.
Klemen Dremelj: Ja, čisto odvisno. Pred tekmami, recimo, res poskušava plesati petkrat na teden, tudi šestkrat na teden sva že trenirala pred kakšnimi pomembnimi tekmami, tudi državnimi prvenstvi. Pravzaprav so za naju vse tekme pomembne. Pred vsako tekmo se res angažirava, in jaz v službi in ona z vsem učenjem na fakulteti, da res optimalno izkoristiva čas, ko sva prosta. Če je urica časa, pa za eno urico. Ura ali pol ure kakovostnega treninga, to je še vedno bolje kot nič. Je pa res zelo različno. Kakšen teden se dobiva samo enkrat, ker imava določene obveznosti, v povprečju pa bi rekel, da pleševa dvakrat do trikrat tedensko.
Ali koreografije sestavljate skupaj s trenerjem?
Lara Nedeljković: Ja, koreografije nama je trener naredil.
Klemen Dremelj: Po najinih zamislih. Midva včasih poveva, kaj bi rada, včasih tudi sama kaj dodava. Potem trener pove svoje mnenje, ali je za ali ne, ali bi bilo bolje odplesati kako drugače.
Lara Nedeljković: Pa tudi on sam, ker je plesni sodnik, med sojenjem vidi določene plesalce, na primer ruske, ki so res vrhunski, pa se mu zazdita kakšna figura, element dobra, da potem to preizkusi tudi z nami. Vsak pove svoje želje, mnenje, uskladimo se in nastane koreografija.
Kako sta se vidva, Lara in Klemen, spoznala, začela plesati skupaj?
Lara Nedeljković: Jaz sem Klemna spoznala na bratovem 18. rojstnem dnevu. Klemen je plesal že prej, med hodečimi, imel je hodečo soplesalko. In tudi moj brat je takrat plesal. Na tistem rojstnem dnevu sva se spoznala le na hitro. Potem pa sta se Klemen in moj brat pogovarjala po Facebooku in brat mu je omenil, da bi jaz rabila soplesalca, da plešem v Plesnem klubu Zebra, da je to klub, v katerem se ukvarjamo s plesom na vozičku. Klemen pa je tudi rekel, da bi poskusil, stopil je v stik z mano in tako je šla zgodba naprej. Je bilo nekako tako?
Klemen Dremelj: Nekako tako, ja.
Lara, v več intervjujih ste izpostavili dejstvo, da vam je ples pomagal do večje odprtosti v odnosih. Kaj pa je tisto, česar vas ples uči zdaj? In kaj se vam pri plesu zdi najbolj zahtevno?
Lara Nedeljković: Po eni strani uživam v plesu, po drugi strani pa si tudi želim, da stvari izpeljem kar najbolje. Nikoli ne smeš obupati, tudi jaz, ki sem na invalidskem vozičku; če nekaj hočeš, se da. Če obupaš in rečeš, da nečesa ne zmoreš, še preden poizkusiš, potem res ne boš zmogel.
Kaj pa vi, Klemen, kaj vam pri plesu predstavlja največji izziv?
Klemen Dremelj: Odkar sem v plesu, iščem neko perfekcijo, kar je dobro, ampak ne vem, mogoče je tudi slabo, ker potem hočem biti tudi v življenju velik perfekcionist. Ampak vseeno mi ples predstavlja neke vrste odklop, beg iz tega norega sveta, če temu tako rečem. Da sva vseeno tam, v plesni dvorani, in pokaževa svoj maksimum. Da sva v svojem svetu in pač uživava v tem, kar delava. In iščeva neke nove meje, fizične, psihične. Tudi meni, recimo, se je velikokrat zelo zanimivo usesti na voziček, preveriti, kaj vse se dejansko da. Zanimivo mi je odkrivati nekaj novega.
Lara Nedeljković: Zdi se mi, da Klemen na začetku, ko je prišel v klub, verjetno ni vedel, kaj vse se da narediti na vozičku, kako na njem plesati, čeprav je sam že imel znanje plesne tehnike. Ampak vseeno ima voziček svojo energijo, svoje trike, kakor koli jim že rečemo, in se je vseeno treba učiti. Minuli vikend smo bili na pripravah v Kranjski Gori in zvečer smo imeli trening v dvorani, ki je bila obrnjena proti smučišču, kjer so ljudje smučali, se sankali. Asistent enega od naših plesalcev je prišel v dvorano in nam rekel: »Prižgite še več luči, saj ste prava senzacija, ljudje tam zunaj vas gledajo in občudujejo!« Mi nismo videli njih. Ampak tako ljudje vidijo, kaj vse se da, da ples na vozičku ni samo neko vlečenje, ampak dejavnost na nivoju.
Morda vesta, ali se je kdo prav zaradi vaju navdušil nad plesom in se začel ukvarjati z njim?
Lara Nedeljković: Ja, zdaj, pred kratkim, se je plesnemu klubu pridružila deklica Brina, stara deset let, ki je tudi sama začela redno trenirati. Ne vem sicer, kdo jo je navdušil, če je to videla že kdaj prej. Sem pa prepričana, da je to že marsikomu odprlo oči, da je tudi sam hotel poskusiti. Pri nas so bile tudi študentke delovne terapije, na treningih so morale tudi same poskusiti, nekaj jih je dejansko ostalo in so začele redno trenirati. Tako da … Ja, pokažeš se svetu in svet to vidi, ljudje si želijo poskusiti.
Klemen Dremelj: Da bi dejansko kdo začel plesati, takih primerov je bolj malo. Je pa zelo veliko primerov, ko so ljudje začeli drugače gledati ne le na ples na vozičku, temveč na splošno na šport invalidov, na invalidnost. Da so to normalni ljudje, da se vse da normalno početi, tudi če si na vozičku. Zdi se mi, da je to za naju večji uspeh, kot če bi dobila neke nove plesalce. Da ljudi vseeno spodbudiva k temu, da imajo nek nov pogled v svet. Kajti še vedno je prisotno mišljenje, s tem mislim predvsem na starejšo populacijo, ki gre nekako tako: »Joj, ubogi invalid, je na vozičku, kako pa lahko počne stvari.« Ampak odkar se tudi sam ukvarjam s plesom na vozičku, so ljudje začeli drugače gledati na to. Na drugačen način mi postavljajo vprašanja, ker na začetku je kdo rekel: »Joj, tako je lepa, pa na vozičku. Uboga.« Ko pa zdaj vidijo kakšen najin posnetek, fotografijo, pa rečejo: »Vau, a tudi to se da?« Čisto drugačen odziv. Meni osebno se to zdi še večji uspeh.
Lara Nedeljković: Ja, namen, največji cilj najinega plesa je ljudem pokazati, da se tudi na vozičku da plesati in kaj vse se da.
Kako pogosto pa se srečujete z drugimi člani reprezentance, kako srečanja vplivajo na motivacijo na treningih?
Lara Nedeljković: Na skupinskih treningih tako ali tako treniramo skupaj, ker imamo preplesovanje. Individualno pa treniramo vsak zase.
Klemen Dremelj: V obdobju covida-19 je veliko individualnega dela. Prej, recimo, smo se pa določeni pari tudi velikokrat našli skupaj, si pomagali. Po eni strani smo tekmeci, po drugi strani tudi prijatelji, želiš si, da tudi tvoj klubski ali reprezentančni kolega doseže dober rezultat, saj smo zato tudi tukaj. Tekmovalnost med nami je samo na državnih prvenstvih, ampak to je neka zdrava tekmovalnost.
Lara Nedeljković: Ja, med nami ni zavisti, zdi se mi, da smo res povezani.
O vas, Lara, sem prebrala, da ste v drugem letniku magistrskega študija na Fakulteti za upravo, kjer ste diplomirali na temo vključevanja oseb z invalidnostjo na trg dela, pri čemer ste primerjali Slovenijo in Nemčijo. Če strnete, do katerih ugotovitev ste prišli?
Lara Nedeljković: Ena ključnih ugotovitev je bila to, da imajo zaposlovanje invalidov v Nemčiji veliko bolje urejeno. Se mi zdi, da delodajalcu v Sloveniji invalidi včasih predstavljajo breme, pravzaprav se sploh ne zavzamejo za to, da bi ugotovili, kakšne so ugodnosti, če zaposlijo osebo, ki ima neko invalidnost. V Nemčiji se bolj zavzemajo za to. Ko se pogovarjamo s plesalci na mednarodnih tekmah, tudi izvemo za izkušnje drugih. Iz Belgije, na primer, poznam dekle, ki je delovna terapevtka, druga plesalka, tudi iz Belgije, je učiteljica razrednega pouka. Če želiš katero od teh smeri študirati v Sloveniji, ti nekako dajo vedeti, da tega ne moreš delati. Na splošno je za ljudi na vozičku v Nemčiji vse bolj odprto, izbira šole, službe.
Nazaj k plesu, kdaj imata naslednji trening?
Lara Nedeljković, Klemen Dremelj (tako rekoč enoglasno): Jutri.
Kako pa trenirata moč, in kdaj, na skupinskih treningih?
Lara Nedeljković: Ja, pa tudi doma.
Klemen Dremelj: Pričakuje se, da na tem delamo bolj individualno, ker za stabilizacijo, vaje za moč, kondicijo večinoma ne rabiš partnerja. Res pa je, da splošna kondicija, vzdržljivost ni ista, kot jo rabiš za ples, pri plesu vseeno dela celo telo, možgani delajo stoodstotno, misliti je treba tudi na mimiko obraza in vse naenkrat izvajati. Temu rečemo plesna vzdržljivost, ampak tudi splošna vzdržljivost pri tem pomaga.
Koliko sodnikov običajno spremlja vajin tekmovalni nastop?
Klemen Dremelj: Pri standardnih in latinsko-ameriških je vedno neparno število sodnikov. Mislim, da je najmanjše število sodnikov za mednarodno tekmo sedem, če se ne motim. Pri teh plesih je tudi sistem tekmovanja, vsaj za laike, malo čuden.
Čuden v kakšnem smislu?
Klemen Dremelj: Imamo skupine, v katerih v vseh krogih do finala sodnik za vsak ples posebej z “x” označi in pošlje v naslednji krog natančno toliko parov oziroma solistov, kot to v skladu z določili tekmovalnega pravilnika za posamezni ples določi delegat – glavni sodnik. V finalu vsak sodnik v posameznem plesu oceni najboljši plesni par oziroma solista z mestno oceno 1, drugega z oceno 2, tretjega z oceno 3 itd. Sodnik ne more deliti istega mesta med več plesnih parov oziroma solistov. V finalu zmaga par ali solist, ki zbere najmanjši seštevek vseh ocen sodnikov. Zato nam je bolj všeč prosti slog, kjer dobiš absolutno oceno. Idealna je 30, ker ocenjujejo tri različne aspekte oziroma kategorije plesa. In potem dobiš absolutno oceno. Na primer: 21,63. In to je tvoj rezultat, kakor na primer pri umetnostnem drsanju.
Katere tri aspekte se ocenjuje pri plesu?
Klemen Dremelj: Muzikaličnost in prezentacijo, koreografijo …
Lara Nedeljković: … pa tehniko.
Nekje sem zasledila, da so vam, Lara, bližji latinsko-ameriški plesi, velja to za oba?
Lara Nedeljković: No, saj mislim, da sem zdaj že malo spremenila mnenje in se tudi jaz že skoraj bolj nagibam k standardnim plesom, ampak seveda so mi latinsko-ameriški plesi tudi še vedno všeč, hitrejši so in bolj svobodni, ker ne potekajo v drži, tako lahko tudi jaz veliko delam sama. V vsakem primeru pa se morava drug drugemu prilagoditi, ker pleševa oboje.
Sta se v zadnjem času česa lotila čisto na novo?
Lara Nedeljković: Koreografija za prosti slog se ves čas spreminja, nadgrajuje. Ves čas iščeš nove, boljše elemente, ki bi jih lahko dodala. Trenutno veliko delava prav na tem.
Hvala vama za pogovor.