Na dan suverenosti, v ponedeljek, 25. oktobra, so se predstavniki društva Trepetlika ob dnevu odprtih vrat v Predsedniški palači srečali s predsednikom republike Borutom Pahorjem in mu predstavili novo publikacijo svetovnega združenja namiznoteniških igralcev s Parkinsonovo boleznijo Ping Pong Parkinson. Že spomladi letos je Pahor kot uradni gost in častni pokrovitelj tekmovanja obiskal 1. državno prvenstvo za bolnike s Parkinsonovo boleznijo v namiznem tenisu. Tekmovanje so organizirali v Trepetliki – društvu bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami.
Parkinsonova bolezen je kronična in neozdravljiva bolezen osrednjega živčevja; povzroča jo propadanje nevronov v možganih, ki proizvajajo dopamin. Parkinsonovo bolezen zdravijo z zdravili, ki lajšajo simptome, vendar bolezni ne ozdravijo. Pomanjkanje dopamina se kaže v sključeni drži, drsajoči hoji, manjši gibljivosti in vse pogostejših padcih bolnika, kar sčasoma privede do popolne nepokretnosti in odvisnosti od pomoči druge osebe. Za podaljšanje samostojnosti pri gibanju zdravniki že desetletja svetujejo bolnikom, naj terapijo z zdravili nadgradijo z redno telesno vadbo in s tem "upočasnijo" napredovanje Parkinsonove bolezni.
O terapevtski vadbi in pomenu namiznega tenisa in njegovi morebitni vključitvi med paraolimpijske športe smo se pogovarjali z Vinkom Kurentom, vodjo mariborske enote Društva Trepetlika in ambasadorjem namiznega tenisa za ljudi s Parkinsonovo boleznijo.
Znanstvene raziskave kažejo na primernost namiznega tenisa kot terapevtske vadbe za osebe s Parkinsonovo boleznijo. Kakšne so trenutno razmere v drugih državah?
Ogromno ljudi se znajde v neprijetnem položaju, ko spoznajo, da imajo kronično bolezen, ki je neozdravljiva in vse bolj napreduje. V teh primerih je gibanje ena od prvih stvari, ki so potisnjene na stranski tir. Večina bolnikov tako sploh ne vadi ali stanujejo izven centrov, kjer lahko vadijo skupinsko oz. v njihovem okolju ne obstajajo vadbe, ki bi bile tudi zabavne. Seveda nadzora nad kvaliteto in količino vadbe bolnik ne more izvajati, zato se bolniki vse raje vključujejo v vadbene skupine, saj so poleg vadbe pomembni tudi druženje bolnikov, skupni izleti in tekmovanja. Zadnja leta so k nam prihajale novice o terapevtskem delovanju vadb na podlagi športa ples in še posebej zadnji dve leti namizni tenis.
Pri klubu Ping Pong Parkinson iz Pleasentvilla v ZDA so leta 2017 skupaj z ITTF Foundation svetovni javnosti predstavili primer uspešnega premagovanja napredovanja Parkinsonove bolezni s terapevtskim igranjem namiznega tenisa pri njihovem članu, znanem ameriškem glasbeniku hrvaških korenin Nenadu Bachu. Ta zaradi otrplosti prstov in dlani kot profesionalni glasbenik ni mogel več igrati klasične kitare. Bachova zgodba in vse več znanstvenih izsledkov, ki so potrjevali primernost namiznega tenisa kot terapevtske vadbe, so spodbudili Mednarodno namiznoteniško zvezo ITTF, da je s posebnim programom ITTF Fundacije, imenovanim TT4Health, podprla organizacijo prvega svetovnega prvenstva v namiznem tenisu za bolnike s Parkinsonovo boleznijo. Prvenstva se je v oktobru 2019 udeležilo 140 igralcev iz 10 držav. Rezultat te akcije ITTF in PPP je bil izjemen, saj so v letih po prvem svetovnem prvenstvu do danes ustanovili vsaj 100 namiznoteniških klubov za osebe s Parkinsonovo boleznijo v 24 državah, največ v Nemčiji (čez 90 klubov), Poljski, ZDA, Angliji, Švedski in Švici.
Primernost namiznega tenisa kot terapevtske vadbe za Parkinsonovo bolezen potrjujejo izsledki vse več raziskav. Največ jih prihaja iz ZDA, Japonske, Nemčije, Poljske, Danske in Anglije. Klinični nevroznanstvenik in psihiater dr. Daniel Amen v svoji knjigi Making a Good Brain Great trdi, da igranje namiznega tenisa poveča aktivnost možganov. Po njegovem mnenju namizni tenis izboljša usklajevanje gibanja rok, nog in oči, bolnik pa pri igri uporablja tako zgornji kot spodnji del telesa, zaradi česar uporablja več različnih možganskih področij za akcije v smeri zahteve igralca. Že pokojni ortopedski kirurg in zdravnik bejzbolske ekipe Milwakukee Brewers v svoji knjigi Parkinson's Disease for Dummies, ki jo je spisal skupaj z Michele Tagliati in Jo Horne, zapiše, da so športne telesne aktivnosti posebej ustrezne za bolnike s Parkinsonovo boleznijo ter poudarja, da naj si pri tem izberejo vaje z gibanjem vstran. Prav takšno gibanje je del namiznega tenisa. Profesorica nevroznanosti in psihologije na univerzi v New Yorku, dr. Wendy Suzuki, pa pravi, da z namiznim tenisom izboljšamo motorične funkcije in funkcije, povezane s strateškim mišljenjem, prav tako pa izboljšamo funkcije spomina. Suzuki verjame, da igranje namiznega tenisa pri bolniku s Parkinsonovo boleznijo ugodno vpliva na delovanje možganov, saj se pri igri ves čas znajde v situacijah, ki jih mora hitro razrešiti, tako na mentalni kot fizični ravni.
Kakšni so bili začetki terapevtske vadbe namiznega tenisa v Sloveniji?
O prvem svetovnem prvenstvu v Sloveniji nismo bili obveščeni, zaradi česar sem bil razočaran, saj se mi je zdelo, da bi se lahko boril za eno od medalj. Svojo željo in zagon sem nato usmeril v osnovanje vadbene skupine, ki bo izvajala terapevtski namizni tenis za skupino ljudi s Parkinsonovo boleznijo.
Vedel sem, da tega cilja ne bo lahko uresničiti. Nadejal sem se posluha lokalne skupnosti, saj je znano dejstvo, da ima Maribor z namiznoteniškim klubom ŽNTK Maribor 90-letno tradicijo. Z njimi smo se dogovorili za prostor in čas, prav tako pa smo za vadbo uspeli pridobiti vaditelja, trenerja namiznega tenisa Gregorja Komaca.
Že po nekaj vadbah se je skupina povečala na 26 igralcev. Njihova povprečna starost je 66 let, najstarejši član ima 80 let, najmlajši pa 51 let. V povprečju je pri udeležencih vadbe od diagnoze minilo 7 let. Najstarejši boleha za Parkinsonovo boleznijo že 18 let, pri najmlajšem pa je od diagnoze minilo šele 1 leto. Ob priključitvi novega bolnika s Parkinsonovo boleznijo opravi vodja enote spoznavni razgovor, trener pa test igre, tako ga usmerimo na pravo težavnostno stopnjo, vaditelj pa še posebej preuči bolnika glede zahtevnosti gibanja pri igri, saj ima vsak od bolnikov kakšen simptom, ki ga pri gibanju ali razumevanju elementov igre ovira.
Kakšen je praktičen odziv telesa osebe s Parkinsonovo boleznijo na namizni tenis? Kakšna je vaša osebna izkušnja in kakšni so odzivi drugih igralcev?
Sam sem se kot bolnik s Parkinsonovo boleznijo leta 2017 vključil v društvo Trepetlika, kjer sem se z vsakim letom vse bolj vključeval v aktivnosti enote Maribor. Zadnji dve leti pa sem se posvetil razvoju vadbe namiznega tenisa. Vpliv vadbe na počutje in stanje bolnika je razviden že po nekaj tednih vadbe, njegov razvoj pa je različen glede na posameznega bolnika. Na začetku, ko poteka učenje osnovnih elementov igre in prilagajanje gibanja bolnika, se kaže napredek počasneje. Ko vaditelj ugotovi, katero vajo, kako in kolikokrat jo mora le-ta ponavljati, bolnik vajo ponavlja z bolnikom, ki mu ga je določi vaditelj. Ko po mnenju vaditelja bolnik to vajo ustrezno obvlada, lahko preide na novo vajo. Velike težave povzroča bolniku izvajanje servisa, saj mu je težko uskladiti držo loparja z močjo udarca žogice, da le-ta z enkratnim odbojem od mize pade čez mrežico na stran mize k nasprotniku.
Nekateri skrbniki, ki bolnika pospremijo k vadbi, sprva zaskrbljeni opazujejo, kako se bolnik z drsečim korakom in s sklonjeno držo približuje mizi ter se komajda postavi v položaj za igranje. Z bojaznijo pričakujejo bolnikove težave, doživijo pa po nekajkratnih vadbah nepričakovane in nepozabne prizore, ko se bolnik namesto drsečega koraka in opletanja zaradi izgube ravnotežja začne hitro premikati levo, desno, naprej, nazaj, ko vrne nekaj udarcev in ko se zmagoslavno veseli ob izvedbi pravilnega udarca. Marsikateremu skrbniku pritečejo solze sreče, ko vidijo, da so njihovi svojci še tako gibljivi in spretni. Vadba postane za bolnika neizogiben dogodek, ki mora potekati vsaj enkrat tedensko in brez prekinitev. Po nekaj mesecih vodene vadbe bolnik začetnik obvlada vse osnovne elemente igre. Od tu dalje je pri bolniku razvidno premočrtno napredovanje: igra počasi postaja užitek in zabava.
Kakšno je vzdušje na vaših treningih?
Skupinska vadba se dvakrat tedensko odvija v okolju, kjer je razporejenih 10 miz, prostor je ozvočen, predvaja pa se glasba, ki se meša z enakomernim ritmom odskakovanja žogice od mize in vzkliki zadovoljstva igralcev ob dobljenih točkah ali dobrih udarcih in obrambah. Vztrajnost pri izvajanju vaje in odločenost bolnika, da vajo izvaja čimbolj pravilno, je zaželena in bistvena vrednota bolnika pri vadbi. Izražanje pohvale osebi s Parkinsonovo boleznijo s strani vodje in trenerja ob pravilni izvedbi vaje pa je tista duhovna hrana, ki daje smiselnost upora tresočim rokam, nogam in drhtenju telesa. Ob igranju bolniki odkrito izkazujejo svojo hvaležnost in zadovoljstvo trenerju ter soigralcem.
Skupinska vadba omogoča bolniku navezovanje stikov z drugimi ljudmi, druženje ter sklepanje prijateljstev. Z namiznim tenisom si razširiš sposobnost sporazumevanja z drugimi in povečaš lastno spontanost. Vadba spodbuja vzpostavljanje stikov in sklepanje novih socialnih vezi, kar izboljšuje človekovo duševno ter telesno počutje. Psihološki učinki, ki jih ima namizni tenis na osebe s Parkinsonovo boleznijo, pa se kažejo v boljši motivaciji, izboljšani koncentraciji in pozornosti ter po vse boljšem igranju bolnika. Po pohvali trenerja in soigralcev bolniki pridobitvijo občutek ugodja, samozavesti in samospoštovanja.
Pred slabim mesecem ste se vrnili s svetovnega prvenstva v Nemčiji, kjer ste osvojili medaljo. Poleg vas je na prvenstvu tekmovalo še 5 športnikov s Parkinsonovo boleznijo. Kakšni so vtisi?
Slovenci smo bili veliko presenečenje drugega svetovnega prvenstva v Berlinu z 8 prijavljenimi udeleženci: od tega je bilo 6 tekmovalcev, trener in vodja ekipe. Oblečeni smo bili v oblačila slovenske olimpijske reprezentance, ki nam jih je podaril Olimpijski komite Slovenije, s čimer smo dobili dodatno motivacijo ob vsakem našem nastopu.
Ob podpori 18 donatorjev in enega sponzorja se je slovenska ekipa namiznoteniških igralcev s Parkinsonovo boleznijo iz društva Trepetlika prvič doslej udeležila svetovnega prvenstva, ki je pred kratkim potekalo v Berlinu. Naša odprava se je pod strokovnim vodstvom nekdanjega reprezentanta in dolgoletnega namiznoteniškega igralca ŽNTK Maribor Gregorja Komaca iz nemške prestolnice vrnila s kar štirimi medaljami, s po eno zlato in srebrno ter z dvema bronastima. Naslov svetovnega prvaka in zlato medaljo je med posamezniki v drugem tekmovalnem razredu osvojil Borut Volk, v istem razredu žensk pa je bila srebrna Biserka Muršec.
V prvem razredu, med najboljšimi 36 moškimi tekmovalci, sem bronasto kolajno osvojil Vinko Kurent, Danica Kocbek in Borut Volk pa sta se bronaste kolajne veselila med mešanimi dvojicami. V ekipi sta bila še Mirko Kozar in Jože Šprohar. Nastopilo je 132 igralcev in igralk iz 21 držav. Našo odpravo je na odprtju prvenstva s slovensko zastavo pričakal veleposlanik Franc But.
Naši tekmovalci so bili v Berlinu razvrščeni v vse tri razrede in v vsakem je potekal trd boj za naslov svetovnega prvaka in za zlate, srebrne in bronaste kolajne. Tekmovanje poteka po drugačnih pravilih kot veljajo pri namiznem tenisu. Na podlagi stopnje obolelosti iz medicinske dokumentacije, starosti tekmovalca in izkušenj pri igranju namiznega tenisa se izračuna nekakšen indeks oviranosti igralca. Glede na število prijavljenih tekmovalcev in njihovih »handicap indeksov« je organizator razdelil 94 moških in 39 ženskih udeležencev v tri razrede, da tekmujejo z nasprotniki ali pari s čim bolj podobnim indeksom oviranosti.
Po primerjavi podatkov z ostalimi 20 državami je bila Slovenija po številu bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, po številu tekmovalcev ter številu osvojenih kolajn najboljša med vsemi udeleženkami svetovnega prvenstva.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost namiznega tenisa za igralce s Parkinsonovo boleznijo v Sloveniji? Bi lahko k temu pripomogle tudi druge institucije?
Mednarodna medicinska revija The Lancet priznava Parkinsonovo bolezen kot enega od vodilnih svetovnih virov nevrološke invalidnosti. Z nevrologi UKC Maribor smo dosegli, da bolniku s Parkinsonovo boleznijo ob kontrolnem pregledu svetujejo včlanitev v društvo kot pomembno nadgradnjo medicinske terapije z zdravili in celo priporočajo igranje namiznega tenisa. Z uspešno vadbo smo dokazali, da je naše terapevtsko delo z namiznim tenisom uspešno, zato si želimo v kratkem razširiti vadbo v Ljubljano, Kranj in Novo mesto. Vendar nadaljnji razvoj vadbe ne sme biti odvisen od dobre volje in iniciative posameznikov skorajda kot skrb lokalne skupnosti za zdravje občanov. Zato se zavzemam za terapevtsko vadbo kot nadgradnjo medicinskega zdravljenja s tableti.
Ali lahko vadba, ki preraste v tekmovalnost, bolnikom s Parkinsonovo boleznijo tudi škoduje?
Vsaka terapija, ki se razvije na podlagi športa, je namenjena zdravljenju bolezni. Povsem normalno je, da se pri vsaki športni dejavnosti ob uspešni vadbi pri igralcu razvija tudi tekmovalnost, ki se preizkuša s soigralci, svojci in na organiziranih tekmovanjih. Trener in vodja enote morata zato upoštevati pri svojem delovanju, da so pozornost, spodbujanje in pohvale potrebne bolniku za pridobitev zmerne tekmovalnosti. Trener izbere bolniku nasprotnika po meri ter spremlja dvoboj in svetuje igralcema po potrebi. Po dvoboju sledi analiza igre in ponovitveni dvoboj, pri katerem igralca čimbolj upoštevata komentarje trenerja. Lepša igra, pravilne izvedbe vaj in zmage počasi povečajo samozavest in samospoštovanje bolnika. Svetovna skupnost PPP zaradi spodbujanja igranja namiznega tenisa in tekmovalnosti ter druženja bolnikov iz celega sveta organizira vsako leto svetovno prvenstvo.
Navkljub dobri telesni pripravljenosti pa mora bolnik s Parkinsonovo boleznijo, ki igra namizni tenis, zelo pozorno spremljati odziv organizma na porabo zdravila levodopa iz standardne dnevne medicinske terapije oz. ob normalnem gibanju oz. vadbi (1 ura/dan). Če igranje povečamo nad običajni dnevni obseg igranja in na tekmovanju igramo na primer 3 ure, potem se naslednje dni počutimo izčrpano in brez energije ne glede na standardno, dnevno medicinsko terapijo.
V predhodnem pogovoru ste omenili, da si želite na paralimpijskih igrah v Parizu leta 2026 nastopati tudi bolniki s Parkinsonovo boleznijo. Do sedaj to ni bilo možno. Kaj se trenutno dogaja na tem področju?
Namizni tenis je eden od 22 športov, vključenih v paralimpijske igre, kjer vsake 4 leta sodeluje 280 športnikov invalidov, ki izpolnjujejo upravičene telesne okvare s seznama desetih kategorij po Internacionalnem standardu za upravičene okvare Mednarodnega paralimpijskega odbora. Paralimpijske igre predstavljajo največje svetovno tekmovanje invalidov, ki pa se jih lahko udeležijo le tekmovalci iz držav, ki izpolnijo za vsakega od 22 športov in posameznih disciplin tega športa določene kvalifikacijske norme. Tako je tudi v namiznem tenisu, ki je dobil zaradi spremenjenih pravil igranja in glede na športnike invalide novo ime: paranamizni tenis«.
Žal pa pri uvrščanju bolnikov v eno od desetih kategorij za invalide s Parkinsonovo boleznijo obstaja nerazumevanje trajne oviranosti bolnika pri igranju namiznega tenisa. Trdijo, da so simptomi invalidov zaradi Parkinsonove bolezni predvsem psihološke ali psihosomatske narave in ne pomenijo upravičene trajne okvare pri igranju paranamiznega tenisa, kot je zapisano v smernicah IPC (poglavje 2 poglavja 3.13 priročnika IPC). Vendar po našem mnenju vse več sodobnih raziskav v znanosti in medicini nedvoumno kaže na to, da so športniki s Parkinsonovo boleznijo ob igranju namiznega tenisa ovirani zaradi okvare mišične moči in vsaj dve neodvisni raziskovalni študiji kažeta, da je hipertonija klinična manifestacija Parkinsonove bolezni, in je izpostavljena kot "kardinalno značilnost", in "glavni simptom" bolezni. Žal pogovori s sogovorniki tako na svetovni kot državni ravni potekajo počasi, vendar je naš cilj, da bi se lahko bolniki s Parkinsonovo boleznijo, vsaj zaradi ataksije in atetoze uvrstili na kvalifikacije za udeležbo na paralimpijskih igrah v Parizu 2026, saj ni potrebno ničesar spreminjati, razen razširitve razumevanja trajne oviranosti ataksije in atetoze še na bolnike invalide zaradi Parkinsonove bolezni.
Oba simptoma sta že med 10 upravičenimi okvarami, zaradi katerih so invalidi zaradi bolezni cerebralne paralize, poškodbe možganov ali multiple skleroze upravičeni do razporeditve v kategorijo L6 (ang. ataxia) oz. L7 (ang. athetosis) in dobijo s tem pravico do tekmovanja na kvalifikacijah, posledično na paralimpijskih igrah.
Svetovna skupnost namiznoteniških igralcev s Parkinsonovo boleznijo je zelo aktivna na tem področju, zato smo si za cilj zastavili, da se vsaj eden invalid s Parkinsonovo boleznijo v disciplini paranamizni tenis uspe prebiti preko kvalifikacij in uvrsti na paralimpijske igre v Parizu 2026. Tudi v Sloveniji smo se aktivno lotili tega problema. Pridobili smo podporo Olimpijskega komiteja Republike Slovenije in opravili tudi dva razgovora s predsednikom Paralimpijskega komiteja Slovenije in glavnim državnim klasifikatorjem. Čeprav sta naklonjena rešitvi, bomo vendarle morali počakati na odločitev, ki jo bo sprejel Mednarodni paralimpijski komite.