Mnogi ljudje z okvaro vida so zadovoljni s tradicionalnimi orodji za navigacijo, kot so bele palice, nekateri pa zaradi dejavnikov, kot so alergije, stroški ali velikost hiše, ne morejo uporabljati psa vodnika.
Anthony Camu, direktor podjetja Theia, je navdih za napravo Theia dobil pri opazovanju oseb z okvaro vida in igralnih konzol za virtualno resničnost. Naprava Theia posnema lastnosti psa vodnika in osebo z okvaro vida vodi po notranjih in zunanjih okoljih. Z njim smo se pogovarjali o začetkih snovanja naprave, napredku pri razvoju in končnih korakih, ki so še potrebni, preden bo naprava našla mesto med uporabniki z okvaro vida.
Kje ste dobili navdih za napravo Theia in kakšni so bili prvi koraki pri njenem nastajanju?
Navdih za Theio sem dobil z opazovanjem vsakdanjega življenja. Nisem slepa ali slabovidna oseba in preden sem se lotil tega projekta niti nisem poznal veliko oseb z okvaro vida. Iskra navdiha je prišla med čakanjem na vlak na postaji Waterloo. Medtem ko sem čakal na postaji, sem med množico opazil slepo osebo, ki je hodila z belo palico, pri tem pa ji je pomagal uslužbenec z železniške postaje. Njuna hoja naravnost skozi živahno postajo je množico čakajočih razdelila na dva dela, oseba z okvaro vida pa se je uslužbenca močno držala za komolec. Bela palica je bila dvignjena nekaj centimetrov nad tlemi in v nasprotju s tem, kako sem si predstavljal, da se uporabljajo bele palice, je oseba ni premikala v eno in drugo stran. Pri tem se mi je pojavilo ogromno vprašanj: denimo zakaj oseba potrebuje belo palico, če jo mora voditi videča oseba? Jasno je bilo, da je bila palica tam zato, da se oseba z okvaro vida ne bi spotaknila ob oviro. Manj očitno pa je bilo, da uporabe bele palice predstavlja ozko grlo pri prenosu informacij med uslužbencem, okoljem in osebo z okvaro vida. Zaradi manjših razpok na pločniku se lahko oseba z okvaro vida spotakne, uslužbenec pa se temu lahko avtomatsko izogne in tega ne sporoči dalje. Majhne ovire, kot so razpoke na pločnikih, so povsod. Psi vodniki kot tudi človeški vodniki o njih ne morejo obvestiti osebe z okvaro vida v realnem času: poskusite slepemu človeku povedati, kje je razpoka na pločniku, preden jo prestopite. Zato ravno strah pred spotikanjem ali pomanjkanje zaupanja v vodnike osebe z okvaro vida upočasnjuje pri gibanju. Bela palica pa zagotavlja fizično povezavo s tlemi, kar omogoča uporabniku, da začuti pločnik, po katerem hodi: in to je razlog, zakaj bele palice v zgodovini niso doživljale večjih sprememb in jih uporabljajo še danes. Naše poslanstvo pa je to spremeniti.
Za ustvarjanje nove tehnologije, ki bo zamenjala belo palico, je pomembno razumeti, kako ljudje pravzaprav uporabljajo belo palico: bela palica prenaša informacije o okolju in je v bistvu podaljšek roke, ki zapolnjuje vrzeli v čutni zaznavi. Uporabniki bele palice premikajo palico z ene strani na drugo in usklajujejo svoje korake z ovirami, ki jih zaznajo na poti. Poleg pomoči pri ozaveščanju o situaciji, v kateri se je znašel uporabnik, pa je bela palica uporabljena tudi znotraj orientacijskega procesa, ki sestoji iz preizkušanja in sondiranja posebnih označevalcev ob poti, denimo drogov javne razsvetljave ali električnih omaric. Sliši se precej zapleteno in tudi res je tako: videl sem mnogo ljudi z okvaro vida, ki uporabljajo bele palice. To zahteva lasersko natančen fokus in ogromno mero mentalnih sposobnosti. Orientacija in premikanje vključujeta nenehno ugotavljanje lastnega položaja v razmerju z objekti v okolju in sklicevanje na svojstven kognitivni 3D-zemljevid. Osebe z okvaro vida imajo določen nabor poti, običajno omejenih na bližino svojih domov ali delovnih mest. Digitalna navigacija lahko seveda slepim uporabnikom pomaga, vendar temelji na podatkih, ki so bili zbrani za videče pešce: ne upošteva torej razpok v pločniku ali ovir na poti, ki so tako zelo pomembne za osebo z okvaro vida.
Številni doslej ustvarjeni navigacijski sistemi za pešce so bili reaktivni; to pomeni, da uporabnikom sporočijo, da so zavili s poti šele tedaj, ko so se že znašli nekje drugje, kot so želeli biti. Osebe z okvaro vida pogosto povezujejo bele palice s pametnimi navigacijskimi aplikacijami ali 3D-zvočnimi sistemi: navigacija je običajno v zvočni obliki ali s pomočjo vibracij, pri čemer uporablja uporabnikov sluh in/ali dotik. Ena od stvari, ki smo jih pri snovanju projekta Theia odkrili, je, da ne glede na to, kako napredna je navigacija, denimo popolnoma avtonomna navigacija, je vse odvisno od vmesnika med uporabnikom in napravo. Za razliko od avtonomnih vozil ali robotov, ki lahko neposredno nadzorujejo in spremljajo krmiljenje, so osebe z okvaro vida ločene od senzorjev: imajo svoje lastne možgane in noge. Kljub temu obstajajo načini komuniciranja in napovedovanja gibanja: nekateri bolj intuitivni kot drugi. Če na primer pogledate jezdece, lahko ti natančno nadzorujejo hitrost in smer gibanja konj s potegom uzd in premikanjem svojih teles. Pravzaprav sem slišal, da lahko jezdeci jašejo tudi slepe konje, ko jim vlijejo dovolj zaupanja. Zelo podobna je verjetno tudi situacija z osebami z okvaro vida.
Izvedli smo raziskavo, kateri od sedmih človeških čutov je najbolj uporabljen pri hoji. Od najbolj do najmanj uporabljenih gre seznam takole: propriocepcija (položaj telesa), gibanje, vid, sluh, dotik, vonj, okus. Vid ni najpomembnejši čut, prav tako ne sluh ali dotik: najbolj pomembna sta propriocepcija, ki nam pove, kje točno so naši udi v prostoru in kako jih nadzorujemo brez gledanja, in vestibularni čut, ki možganom sporoča položaj glave, smer in premikanje. Podobno kot jezdec in konj lahko tudi človek ali pes intuitivno vodita osebo z okvaro vida z upravljanjem njegovih proprioceptivnih in vestibularnih čutov: preprosto tako, da jih potegnejo v tisto smer, ki vodi proti cilju. Da torej odgovorim na vaše vprašanje: prvi koraki pri nastanku naprave Theia so se osredotočali na razvoj nove veje raziskav o haptičnih vmesnikih za namene sodelovanja ljudi in robotov.
Kako natančno deluje naprava Theia in kako jo oseba z okvaro vida lahko uporablja?
Theia je ročna naprava, ki jo uporabniki držijo usmerjeno naprej, podobno kot držimo daljinski upravljalnik televizorja ali optični skener v trgovini. Uporabniki vnesejo cilj svoje poti z glasovnim ukazom, naprava pa samodejno ustvari pot brez ovir od njihovega trenutnega položaja do cilja v realnem času. Od zagona do možnosti uporabe naprave traja približno 25 sekund: ko je pripravljena za uporabo, naprava uporabnika usmeri v pravo smer s pomočjo vmesnika, ki deluje na principu povratne sile. S tem sporoči tudi kdaj in kako hitro naj uporabnik hodi. Kot pretežno proaktiven sistem naprava Theia ‘povleče’ uporabnike po začrtani poti kot psi vodniki s pomočjo usmerjevalnih sil. To odpira področje številnih možnosti za uporabnike, saj tako kot psi vodniki tudi naša naprava omogoča vodenje uporabnikov s pomočjo različnih manevrov: od ravnih in zavitih poti do prečkanja križišč ali hoje po stopnicah. Z inženirskega vidika smo se trudili razviti sistem povratne zanke, ki bi ustvaril sile oz. učinek vlečenja, podoben obstoječim sistemom, ki za odriv uporabljajo tla in ne le zraka, kot je to v primeru naše naprave. Vendar smo potem izumili sistem povratnih sil v 3D prostoru, ki je drugačen od na vibracijah temelječega feedbacka v tem, da posnema občutek vlečenja, ki ga običajno ustvarijo psi vodniki: eden od naših prototipov lahko ustvari ekvivalent do 50 kilogramov usmerjene sile v uporabnikove roke, kar je več kot 50-kratna teža naprave.
Želja, da bi bila Theia avtonomna, ‘ne-palična’ in ročna, je nedvomno otežila razvoj. Pravzaprav se je tisto, kar smo želeli na začetku, zdelo tehnično nemogoče. S stališča strojne in programske opreme popolnoma avtonomni sistemi zahtevajo računalnike v velikosti aktovk, porabijo veliko energije in so še vedno v procesu razvoja in raziskav. Da ne omenjamo ogromnih številk, ki jih velika tehnološka podjetja vlagajo v razvoj avtonomnih vozil. Nadalje je res tudi to, da naš sistem temelji na pločnikih: pešci so trenutno manj predvidljivi od drugih vozil, pločniki pa so topografsko precej bolj zapleteni. To pomeni, da obstaja večje tveganje pri zanašanju na avtonomne sisteme brez človeškega nadzora; tudi ko stroji zberejo podatke, se učijo in izboljšujejo, morajo ljudje zgraditi zaupanje, tako kot med jezdecem in slepim konjem, še bolj pomembno pa je to, da uporabniki razumejo omejitve tehnologije, ki jo uporabljajo, da s tem ohranijo pridobljeno zaupanje.
Glede na povedano smo se osredotočili na razvoj transparentnega avtonomnega sistema, kjer uporabnik z okvaro vida sodeluje pri sprejemanju odločitev. Navdušujoče je, kar lahko storimo z našo trenutno tehnologijo: praktično lahko avtomatiziramo celoten proces orientacije v prostoru, ki predstavlja dobršen del nalog psa vodnika. S tem preprečimo uporabnikom, da se izgubijo v odprtem prostoru in natančno sledijo zarisani poti. Naš avtonomni način uporablja združevanje tipal in vlečne sile, da dobesedno ‘povleče’ uporabnika skozi ustvarjen 3D-zemljevid, najsi bo znotraj ali zunaj, z izjemno natančnostjo. Poleg avtomatizacije orientacije naprava Theia pomaga uporabnikom, da se v realnem času izognejo drugim pešcem, z vgrajeno zaščito, ki uporabnikom preprečuje soočanje z nevarnimi situacijami, kot sta na primer trčenje v oviro ali hoja po cesti.
Katere so najpomembnejše funkcije pri tehnologijah za ljudi z okvaro vida in kako ste te vključili v svojo napravo?
Naš cilj je bil zgraditi napravo od samega začetka. Ponuditi samostojno avtonomno napravo, ki ni dodatek beli palici. Lahko bi rekli tudi, da gre za bolj inkluzivni ‘ne-palični’ sistem, ki se ne dotika tal. Ne da bi s tem želeli diskreditirati tradicionalno belo palico, orodje, ki je omogočilo uporabnikom hojo in mobilnost, je ključno vodilo njene zamenjave z manjšo napravo tudi odprava stigme, povezane z njo. Tako kot si ljudje ne želijo, da jih označijo za drugačne, tudi osebe z okvaro vida ne želijo biti označene kot drugačne od videčih oseb. Anksioznost in tesnoba, povezana s takšnimi oznakami drugačnosti, sta precej pogosti in predstavljata glavni vzrok za družbeno izločitev posameznikov z okvaro vida. Bela palica je jasen znak, da ima njen uporabnik okvaro vida, in kljub temu, da ima to tudi funkcionalne koristi, ko predstavniki javnosti pomagajo ljudem z belo palico, obstajajo teorije, da prirojeni strahovi in predsodki onemogočajo ljudem z oviranostjo vključitev v širšo družbo.
International Journal of Orientation and Mobility je leta 2012 objavil študijo na to temo in v njej zapisal, da izguba vida vpliva celo na človekove osnovne manire. Ljudje se na primer naučijo deliti pločnik z drugimi in se premikati s preostalimi pešci, pri tem pa je bela palica signal, da se uporabniku ‘umaknejo s poti’: ljudje se res umaknejo s poti, pogosto tako daleč, da se uporabniki z okvaro vida počutijo izrinjene. Z napravo Theia želimo to spremeniti tako, da uporabnikom omogočimo diskretno, a elegantno napravo s podporno tehnologijo z minimalnim prostorskim odtisom, ki uporabnikom omogoči, da postanejo del družbe in se počutijo vključene. In da v trenutku, ko videče osebe opazijo napravo, vzbudijo zanimanje in ne sočutja. Naše mnenje je, da mora biti tehnologija dostopnosti diskretna, vendar mora predstavljati moč nad šibkostjo z izzivanjem predsodkov in stigme z izjemnim inženirstvom, s ciljem, da postanejo osebe z oviranostjo še bolje opremljene za življenje kot ljudje brez oviranosti. Tako kot bionična proteza omogoča tekačem z umetnimi nogami hitrejši tek v primerjavi z običajnimi tekači, želimo tudi ljudem z okvaro vida pomagati hoditi hitreje brez prevelikega kognitivnega napora.
Kakšen je bil odziv oseb z okvaro vida?
Vse naše prototipe so preizkusili ljudje z okvaro vida, tako tisti, ki uporabljajo pse vodiče, kot tisti, ki uporabljajo belo palico. Pomembno je omeniti, da med tema dvema skupina obstaja razlika. Na splošno so uporabniki psov vodnikov navajeni biti v vlogi kopilotov: psi jih vodijo, vendar uporabniki še vedno preverjajo vsak korak psa vodnika. V resnici je bil eden od naših osnovnih raziskovalnih projektov vzvratno inženirstvo psa vodnika. Z neposrednim sodelovanjem z inštruktorji gibanja in osebami z okvaro vida smo odkrili neverjetna partnerstva, ki so se spletla med psi vodniki in njihovimi lastniki. Prav soodvisnost obeh je skupaj z združevanjem funkcij psa, ki ne zna govoriti, in osebe, ki ne vidi, spodbudila razvoj nekaterih tehničnih inovacij naprave Theia. To je tudi razlog, da so uporabniki psov vodnikov v nasprotju z uporabniki bele palice vsaj na začetku hitreje sprejeli in razumeli, kako naprava deluje. Kljub temu je bilo jasno, da smo izumili nekaj povsem novega, kar od uporabnika zahteva povsem nove veščine. Po približno 20 minutah uporabe naprave so testni uporabniki postali dovolj spretni, da so hodili dvakrat hitreje od tradicionalnih uporabnikov bele palice. Kar je po svoje izredno razburljivo! Vendar izboljšave pri hitrosti hoje niso naša edina prednost, poleg tega so tu še stroški in funkcionalnost: mnogo več oseb z okvaro vida si bo lahko privoščilo tovrstno pomoč in povečalo svojo mobilnost, ki jo običajno povezujemo s psi vodniki, in vse to brez dolgih čakalnih vrst in dodatnih stroškov.
Ali bo naprava že kmalu na voljo za javnost?
Načrtujemo, da bomo v naslednjih dveh letih začeli s prodajo naprave na tržišču. Sicer je zelo težko povedati, kdaj bo prva različica naprave Theia pripravljena, saj je pred nami še obilica testiranj in oblikovalskih podrobnosti. Hitrost razvoja je odvisna tudi od tega, kako hitro lahko zagotovimo finančna sredstva: trenutno povečujemo drugi krog SEIS in EIS naložb, s čimer bomo razširili ekipo in se preselili v večjo pisarno.
Kaj je za vas kot oblikovalca univerzalno oblikovanje? Je univerzalno oblikovanje nekaj, k čemur bi morali stremeti na vseh področjih življenja?
Kot sam razumem univerzalno oblikovanje, gre za izdelke, zgradbe in okolja, ki so dostopni in vključujoči za vse ljudi, ne glede na starost ali oviranost. Mislim, da univerzalno oblikovanje ne bo nikoli povsem vključujoče, spremenljivk je preveč in vsi ljudje smo edinstveni. Brez dvoma je univerzalno oblikovanje pomembno, vendar je po mojem mnenju pristop "ena velikost ustreza vsem" včasih neutemeljen. Osnovno vodilo razvoja pri Theii je oblikovati strojno in programsko opremo po meri oseb z okvaro vida. Seveda to prinese s seboj več stroškov in kadrovskih potreb kot razvoj aplikacij, vendar doda veliko večjo vrednost v smislu obravnave oseb z okvaro vida. Theia je posebna podporna tehnologija, ki pa vseeno deluje v okviru že obstoječe infrastrukture, kot so javni prostori, in tehnoloških ekosistemov, kot so pametni telefoni ali brezžični internet. Menim, da gresta v resnici univerzalno oblikovanje in posebne podporne tehnologije z roko v roki, zato bi se morali osredotočiti na oboje!