Slovenska reprezentanca se je pred kratkim vrnila s 24. poletne olimpijade gluhih. 15. maja se je zaključilo najpomembnejše tekmovanje za gluhe, po zaslugi dveh zlatih in dveh bronastih medalj pa je bila to za Slovenijo najuspešnejša olimpijada v zgodovini. Letošnja olimpijada je bila zaradi koronavirusa prestavljena za eno leto, kar pomeni, da bo naslednja na sporedu že čez tri leta in ne štiri. Leja Glojnarič je postala zmagovalka v skoku v višini, prav tako je zmagala v mnogoboju. Iris Breganski je bronasto medaljo osvojila v skoku v višino in v mnogoboju. Slovenska odprava se je domov vrnila s štirimi medaljami, Marino Kegl je teniški turnir sklenil na 4. mestu, Tadej Enci je v teku na 400m zasedel 11. mesto, v teku na 400m pa je zaradi padca v polfinalu ostal brez uvrstitve. Olimpijado so deloma zaznamovali težki vremenski pogoji: hudi nalivi in mraz. Z vsemi udeleženci smo govorili o njihovih vtisih in željah za naprej.
Iris Breganski z mislimi že na svetovnem prvenstvu na Poljskem
Iris Breganski je 21-letna športnica z Gorenjske, ki je že v otroških letih izgubila sluh, pri štirih letih pa so ji vsadili polžev vsadek. Nekaj let je tekmovala v mladinski kategoriji, leta 2019 pa je prvič sodelovala tudi na članskem tekmovanju gluhih v Talinu. Na olimpijadi gluhih je osvojila bronasto medaljo v mnogoboju in skoku v višino. Pravi, da bronaste medalje ni pričakovala in da je vesela, ker je domov prinesla kar dve. Izpostavila je slabo vreme: "Slabo vreme je bilo pri skoku v daljino in v višino, vendar sem zelo zadovoljna, v skoku v daljino sem osvojila 4. mesto. Sicer pa je tudi lansko leto na svetovnem prvenstvu za gluhe na Poljskem deževalo, tako da me v resnici ni zares motilo." Na olimpijadi gluhih se zberejo najboljši športniki z gluhoto, občutki pri prvi udeležbi pa so bili za Iris Breganski odlični: "Občutki so bili odlični, stadion mi je bil všeč, narava je bila lepa, na tekmovanju sem se potrudila, kolikor se da. Olimpijada gluhih je zahtevna, vendar sem še mlada, imam le 21 let." Pred seboj ima letos še nekaj tekem, vendar je v pogovoru izpostavila, da pred tem potrebuje počitek in počitnice: "Temu pa bodo sledili treningi za marec 2023, ko bo na Poljskem svetovno dvoransko prvenstvo za gluhe."
"Zelo bom vesel, če smo s svojimi rezultati pritegnili še kakšnega gluhega športnika."
Tadej Enci je velenjski tekač. Leta 2017 je debitiral na olimpijadi gluhih, v teku na 400 metrov je bil 12. V Braziliji je tekmoval v teku na 400 metrov in 400 metrov z ovirami, občutke pred odhodom v Brazilijo pa opisuje kot zelo dobre: "Udeležil sem se skupnih priprav paralimpijskega komiteja v Medulinu, opravil sem tudi nekaj odličnih treningov na domačem atletskem stadionu v Velenju, ki so pokazali dobro pripravljenost. Sem pa vseeno pogrešal uradna tekmovanja, saj se je prvič zgodilo, da je bilo največje tekmovanje na sporedu takoj na začetku sezone v začetku maja, ko še ni bilo nobenega drugega tekmovanja. V atletiki so tekmovanja namreč zelo pomembna za stopnjevanje forme." Izpostavil je tudi vremenske pogoje, ki po njegovem mnenju niso bili ravno idealni za atletska tekmovanja, saj je bilo v njihovem času jesen: "Polovico našega bivanja v Braziliji je deževalo in bilo povprečno samo 12 stopinj Celzija. Bili smo tudi na več kot 800 metrov nadmorske višine, kar sicer mislim, da ni igralo posebne vloge pri samem rezultatu. Pogoji so bili na koncu za vse nastopajoče enaki, sicer pa smo imeli zelo podobne vremenske pogoje že na lanskem svetovnem prvenstvu v Lublinu konec avgusta."
Enci je tekmoval v teku na 400 metrov, kjer je osvojil 11. mesto, in v teku na 400 metrov z ovirami, kjer tekme ni zaključil. Prepričan je, da je bilo finale teka na 400 metrov dosegljivo ob pravilni razporeditvi moči. Pojasnjuje: "Ker pa je šlo za prvo tekmo sezone, je bilo to veliko težje, ampak je bilo za večino nastopajočih enako. V letošnjem pripravljalnem obdobju sem imel tudi veliko težav s poškodbo ahilove tetive, zaradi katere je bilo treba veliko prilagajanja treningov, na koncu se je stanje stabiliziralo in sem lahko normalno treniral, ampak sem moral izpustiti veliko treningov z ovirami, kar je seveda vplivalo na končni rezultat. Obenem pa mislim, da imam v teku na 400 metrov z ovirami še veliko rezerve in lahko drugo leto pričakujem dober rezultat tudi v tej disciplini. Seveda si želim, da bo zdravje služilo in ne bo poškodb. Nastop na olimpijadi gluhih mi pomeni ogromno, v velik ponos mi je zastopati slovenske barve na tako velikem tekmovanju in želim si, da bi nekoč stal na stopničkah." Za Encija se je sezona pravzaprav šele začela: "Čaka me še veliko atletskih tekmovanj v Sloveniji, kjer si želim prikazati dobro pripravljenost, za kar sem trdo delal vso sezono. Nato bo sledilo nekaj počitka in potem s polno paro naprej v novo sezono, v kateri me čaka nastop na svetovnem dvoranskem prvenstvu gluhih, ki ga bo gostil Torun. Na to dvorano in mesto imam posebne spomine, saj sem leta 2016 postal evropski dvoranski prvak gluhih. V poletni sezoni prihodnjega leta bo na sporedu še EP na prostem, zato tekmovanj ne bo manjkalo, prav tako ne motivacije." Poudarja, da je bilo na področju športa gluhih že veliko storjenega in dodaja, da lahko z ostalimi slovenskimi gluhimi športniki še veliko postorijo. Dodaja pa: "Tukaj je seveda veliko odvisno tudi od podpore slovenskih medijev. Jaz bom zelo vesel, če smo s svojimi rezultati pritegnili še kakšnega gluhega športnika."
"Želim si, da se tudi v klubih zavedajo uspehov svojih gluhih športnikov."
Leja Glojnarič je doma iz Brežic. Za njo je zelo uspešna mladinska kariera, je tudi nosilka državnega rekorda v skoku v višino pri deklicah U12 in kasneje tudi U14. V državni reprezentanci je začela tekmovati s trinajstimi leti v ekipi do šestnajst let. Kot mladinska reprezentantka je osvojila mednarodno medaljo. Najboljše uspehe je do sedaj dosegala v skoku v višino, tekmuje pa tudi v metu kopja in mnogoboju. Prav v mnogoboju in v skoku v višino je osvojila zlato medaljo. Kljub dobrim rezultatom pravi, da občutki pred odhodom v Brazilijo niso bili najboljši, saj je tja odšla s poškodovanim kolenom: "Imela sem malce treme, a sem bila navdušena in sem komaj čakala, da bom začela tekmovati." Pravi, da je na njene nastope vreme slabo vplivalo: "V Braziliji je bilo kar večina dni deževno in hladno. Prvo tekmovanje je bil mnogoboj. Tam me je presenetilo predvsem zelo hladno vreme, saj sem tekla čez ovire pri 10 stopinjah, pa tudi skok v višino se je odvijal pri hladnih 12 stopinjah. Predvsem zaradi mraza sem staknila tudi poškodbo. V torek, ko sem imela met kopja, je bilo spet hladno in vetrovno, zraven pa je še deževalo. Zaradi slabih razmer smo vse metale slabše. Pri skoku v višino je bilo zelo slabo, saj je zares močno lilo in je bilo na tartanu polno luž. Iz takšnega tartana se je bilo težko odriniti, prav tako je pa bilo zelo neprijetno pristati na blazini, ki je bila popolnoma premočena. Vse smo bile premočene do kože in nas je zelo zeblo."
Leja Glojnarič je kljub poškodbi zdržala do konca tekmovanja. Pravi: "Situacija je bila kar slaba, saj me je zelo bolelo, vendar sem uspela priti do konca, ker so me podpirali snemalna ekipa, ekipa ter družina in fizioterapevt Dorian Hojnik. Imela sem skoraj vsak dan terapijo in med tekmovanje pri skoku v višino mi je masiral nogo, da sem lahko nekako odskakala do konca." Tako so njeni načrti za letošnje leto predvsem v tem, da bo odpravila poškodbo kolena in sprednje stegenske mišice, a je kljub temu z mislimi že na svetovnem dvoranskem prvenstvu na Poljskem in naslednji olimpijadi v Tokiu, kjer si želi v mnogoboju doseči več kot 5000 točk.
Čeprav je njene tekmovalni dni zaznamovala poškodba, je vendarle navdušena, da se je lahko udeležila olimpijade in zastopala Slovenijo. Dodala je: "Nastop na olimpijadi mi veliko pomeni sploh, ker sem osvojila dve zlati medalji in to mi bo večno ostalo v spominu." Pri obravnavi športa gluhih pa si želi predvsem enakovredne obravnave: "Šport gluhih in tudi te olimpijske igre so enakovredne slišečim športom. Res so rezultati sicer slabši, a vsi se ne zavedajo, da je gluhota invalidnost in da ima večina gluhih probleme z ravnotežjem, tudi s komunikacijo pri trenerjih in še bi lahko naštevala. Posledično so zato tudi rezultati slabši. Želim si, da se tudi v klubih zavedajo uspehov svojih gluhih športnikov in da jim nudijo pomoč in jih podpirajo pri športnih udejstvovanjih!"
Za Marina Kegla se je letošnja sezona šele začela
Marino Kegl je najboljši slovenski gluhi tenisač. Rodil se je s 100 odstotno okvaro sluha, tekmuje tudi v konkurenci slišečih tenisačev. Za Brazilijo pravi, da pravzaprav niti ni vedel, kam odhaja: "S trenerjem sva vadila način igre, ki je sploh ne igram in mi ne odgovarja. To me je precej begalo. Razlagal mi je o visoki nadmorski višini in redkem zraku. Na začetku sem se temu upiral, potem pa sodeloval po najboljših močeh, ker mu popolnoma zaupam. Imel je prav."
Po prihodu v Caxias do Sul je s trenerjem Darkom Keglom takoj odšel na igrišče: "Ko so žogice frčale nekontrolirano po zraku in se odbijale visoko kot skokice pa še visoka vlaga je bila, mi je postalo jasno, zakaj sem toliko poslušal o visoki nadmorski višini. Vsako spremembo moram začutiti, da lahko reagiram, kolikor zmorem in dojamem. Pa še tale dež ... Deževalo je tri dni, potem dva dni suho, nato spet dež. Tam ne dežuje, tam se vliva kot iz škafa." Ko je deževalo, so trenirali in igrali v hali, kjer je bila žogica počasnejša: "V hali sem odigral dve težki tekmi. Tam so me poleg podlage motile tudi rumene luči in ker nosim kontaktne leče, sem žogici komaj sledil. V hali sem moral odigrati tudi prvi polfinalni dvoboj, ki sem ga po dobrem začetku na koncu izgubil. V drugem nizu sem iz točke v točko izgubljal fokus, nasprotnik je uvidel, da imam zaradi neugodne svetlobe težave s percepcijo in mi je začel igrati neposredno v telo, pod noge in mi porušil cel koordinacijski sistem. Zunaj bi bilo boljše. Tisti dan sem bil še posebej motiviran in igriv."
Konkurenca je v tenisu izredno močna: "V vrhu tenisa gluhih imamo izkušene profesionalce, z osvojenimi ATP točkami, igralce močnih lig po Evropi in svetu, skratka vrhunske naglušne teniške igralce in mene, popolnoma gluhega, ki se moram še toliko bolj boriti, da jim lahko pariram. V prihodnje mi bo ta izkušnja prišla prav, če bodo zopet kje enaki pogoji. Igrali smo na 835 metrih nadmorske višine pa še veter je občasno naredil svoje. Znašel se bom vsekakor boljše kot tukaj." Olimpijada pa je zanj največje tekmovanje, ki si ga lahko zamisli: "Psihološki pritisk je zelo velik. Stresno je. Izgubiš dvoboj in lahko greš domov. Popravnega izpita ni! In tukaj se res, vsaj v nekaterih športih, zbere smetana, ki kroji svetovni vrh. V tenisu, ki je ena najtežjih in najkvalitetnejših disciplin v športu gluhih, se do medalje brez maksimalno vloženega truda in napora na treningih, ne moreš sprehoditi, kot smo to imeli priložnost videti v kakšnih športnih disciplinah." Kegl izpostavlja, da se je z olimpijado letošnja sezona šele začela: "Čaka me kar nekaj nastopov med slišečimi: igram ligo v Avstriji, potem bom z matičnim klubom, ŽTK Maribor, igral v 1. slovenski teniški ligi, čaka me nekaj slovenskih OP turnirjev, rad bi se pa udeležil še turnirjev gluhih na Slovaškem, Madžarskem, Češkem in v Nemčiji. V glavnem pa je glavni fokus svetovno prvenstvo, ki bo drugo leto ali v Franciji ali v Grčiji. Tam bom četrti nosilec, saj sem na svetovni lestvici eno mesto izgubil. A tam bomo igrali v bolj prijaznem okolju, na normalni nadmorski višini."
Marino Kegl pravi, da bi s svojim trudom, zgledom in dosežki srčno rad pripomogel h boljši motivaciji gluhih športnikov, da bi redno trenirali in se trudili doseči nivo, ko bi bili zanimivi in sposobni za velika tekmovanja športa gluhih. Dodaja: "Možnosti je veliko, ne vem pa, ali ni dovolj volje, motiva, financ ali pa se jim enostavno ne da. Nekateri tudi mislijo, da se da kaj narediti čez noč. Nekoč je morda bilo tako, danes se invalidski šport v svetu profesionalizira, konkurenca je vse močnejša. V svetu so že zdavnaj vsi športniki vrhunskega nivoja izenačeni ... invalidi in neinvalidi. Sam bi si seveda srčno želel v Sloveniji vsaj še enega dobrega gluhega teniškega igralca in vsaj eno dobro teniško igralko. Tako bi lahko na velikih tekmah konkurirali tudi v konkurenci dvojic in mešanih dvojic. Želim si tudi tega, da vrhunski športniki invalidi v očeh medijev nismo nekakšni, komajda omembe vredni priveski športa, saj sem nekje prebral, da nas uvrščajo v rubriko ‘drugi’ športi. Želim, da vedo, da tudi mi, vrhunski športniki invalidi, ki v svetovnem merilu nekaj pomenimo, enako kot neinvalidi, profesionalno treniramo in garamo vse dneve v tednu, in da si naše uspehe tudi mi zaslužimo s krvavimi žulji!"