Decembra se je zaključil natečaj za najboljšo kratko zgodbo v lahkem branju 2020. Razpis je nastal v okviru projekta Jezik pride naproti, ki ga izvajajo pri Zavodu Risa, financira pa ga Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Predsednica komisije natečaja je bila dr. Aksinja Kermauner, v komisiji pa so bili še dr. Dragica Haramija, strokovnjakinja za lahko branje z Univerze v Mariboru, Nejko Perko, Nevenka Kos, Mojca Šmon, bralci in svetovalci za lahko branje, Mateja Turk, strokovnjakinja za lahko branje z Zveze Sožitje, in Drago Brumen, strokovnjak za lahko branje z Zavoda Risa.
Komisija je prebrala več kot 50 zgodb in izbrala 10 najboljših. Prvo mesto je dobila zgodba Vesela cvetka – Marica avtoric Marjetke Levar in Katje Pinter. Celotno zgodbo bo mogoče prebrati v zborniku, ki bo izšel v letošnjem letu, naslednji odlomek pa bo objavljen v prvi številki časopisa 20 MINUT v letu 2021.
O pisanju kratke zgodbe v lahkem branju smo se pogovarjali z Marjetko Levar, eno od avtoric nagrajene zgodbe. Živi v Nazarjah v Savinjski dolini in bo kmalu dopolnila 40 let.
Kdaj ste se prvič srečali z lahkim branjem?
Z lahkim branjem sem se srečala pred dvema letoma, ko me je gospa Sonja Bercko Eisenreich, direktorica inštituta Integra, povabila k sodelovanju v Društvo Labra. Tam sem z drugimi sodelavci naredila usposabljanje za lahko branje. Udeležila sem se tudi mednarodnega srečanja za lahko branje v Mariboru in Pragi.
Kaj vam pomeni lahko branje? Ga dosti uporabljate?
Lahko branje mi je všeč, saj ne zahteva veliko koncentracije, podaja bistvo sporočila in je dostopno vsem. Zelo sem hvaležna Tatjani Knapp, gospe Sonji in drugim strokovnjakom za lahko branje, ki se tako trudijo na tem področju.
Kako je nastala zgodba v lahkem branju, ki je zmagala na natečaju?
Meseca novembra smo imeli video srečanje z Labro in Tatjana nas je povabila k sodelovanju , da bi napisali kratko zgodbo v lahkem branju. Takoj sem se navdušila in prosila prijateljico Katjo, da bi mi pomagala. Skupaj sva preštudirali pravila in se lotili dela.
Napisali ste jo skupaj s Katjo Pinter, kako sta sodelovali?
Izbrali sva življenjsko zgodbo gospe Marice Albreht. Po težki bolezni je umrla 1. novembra 2020 in smo takrat veliko govorili o njej, saj je bila naša profesorica klekljanja. Imeli smo jo zelo radi in smo jo zelo spoštovali, saj je bila izredna ženska. Zelo lepe spomine imava na tečaje klekljanja, ki smo jih preživeli skupaj. Na Facebooku sem poiskala besedila in slike, veliko sva napisali po spominu in tako je hitro nastala luštna zgodba.
Kaj vam je najbolj pomembno pri zgodbi?
Pri zgodbi je najbolj pomembno to, da bi bralec spoznal plemenito življenje gospe Marice in jo v njenih dobrih delih posnemal.
Boste s pisanjem še nadaljevali?
Pisanje zgodbe v lahkem branju je bila zanimiva izkušnja, vendar s tem delom ne bova nadaljevali zaradi pomanjkanja časa in drugih dejavnosti.
*
Odlomek iz zgodbe Vesela cvetka - Marica
Zgodbo sta napisali Marjetka Levar in Katja Pinter. Govori o življenju in delu gospe Marice Albreht iz Žirov, učiteljice klekljanja. Celotno zgodbo bo mogoče prebrati v zborniku, ki bo izšel v letošnjem letu, naslednji odlomek pa bo objavljen v prvi številki časopisa 20 MINUT v letu 2021. Žirija zgodb oziroma odlomka ni popravljala ali spreminjala, objavljen je tak, kot je prispel na razpis.
(odlomek)
Marica pripoveduje:
Zmeraj sem govorila, da bom učiteljica.
Mama se ji je nasmehnila in rekla,
da bo še veliko morala naklekljati, da bo to res.
Uspešno je končala osnovno šolo
in se vpisala na Srednjo oblikovno šolo v Ljubljani.
/…/
Za diplomo je morala narisati prt.
Prt je bil velik 1 meter in pol.
Prt je naklekljala.
Na prtu je bila narisana baročna Ljubljana z otroškim igriščem na sredi.
Za ta prt je dobila prvo nagrado na tekmovanju na Bledu.
Naredila je najlepšo čipko.
/…/
Končno je začela učiti klekljanje.
V čipkarski šoli je bilo le malo učencev.
Župan je menil, da je klekljanje brez pomena,
zato je Marici dodelil le eno učilnico.
Marica je navdušeno začela z učenjem.
Kmalu je imela 145 učencev.
Primanjkovalo je prostora.
Druge učilnice pa ni dobila.
Učila je v treh izmenah.
Župan ji je dal vedeti,
da ko bo šla Marica v pokoj,
bodo šolo klekljanja zaprli.
Klekljanje naj bi bilo le za stare babice.
Tako so mislili takratni oblastniki.
Po osamosvojitvi Slovenije se je veliko spremenilo.
Učiteljica Marica je dobila več učilnic.
Veliko otrok je obiskovalo klekljarsko šolo.