S Kamničanko, ki z družino živi v Buochsu v Švici, sva imeli intervju konec februarja, ko je bila na azijskem pokalu v Bangkoku, in to prav na dan, ko se je kot edina tekmovalka z invalidnostjo v disciplini ukrivljeni lok (na razdalji 70 metrov) uvrstila na odlično 17. mesto med 61 tekmovalkami in je le nekaj dni prej med kvalifikacijami postavila osebni rekord. V Bangkoku sta jo spremljala življenjski sopotnik Manfred in njun leto in pol star sin Noah Matija, ki je s prikupnim čebljanjem popestril najin pogovor.
Čestitke za odličen dosežek! Katera tekmovanja vas še čakajo letos?
Konec maja bo evropsko prvenstvo v Rimu, želela bi se udeležiti tudi tekem za točke svetovne paralestvice v Mehiki, kar sicer še ni potrjeno, in na Češkem, septembra me čaka še svetovno prvenstvo v Južni Koreji.
Življenje se vam je spremenilo pred šestimi leti, ko ste se poškodovali v nesreči med gorskim kolesarjenjem v Švici. Takrat ste si zlomili dve vratni vretenci in izgubili zmožnost hoje. Večkrat ste poudarili, da ne morete reči, da je življenje zaradi invalidnosti postalo slabše, le drugačno.
Na vse skupaj gledam, kot da sem imela res veliko srečo, glede na to, kaj bi lahko bilo. V rehabilitacijskem centru v Švici, kjer sem bila na rehabilitaciji, so bili vsi, ki so imeli nesrečo s kolesom, poškodovani od vratu navzdol, moje roke pa so na srečo ostale popolnoma gibljive. Zaradi zamaknjenega torakalnega vretenca pa sem za zdaj še na vozičku.
S tem merite na razvoj novih tehnologij, ki jih razvijajo na tem področju in naj bi paraplegikom omogočila ponovno hojo?
Mislim, da človeštvo danes ne ve marsičesa, kar bo jutri mogoče že vedelo. Meni je kristalno jasno, da se v sedečem položaju hrbtenjačne poškodbe ne morejo zdraviti. Hrbet me nenehno boli. Zdravniki menijo, da gre za fantomsko bolečino, toda jaz se z njimi ne strinjam. Pravijo, da imam stabilizacijo v hrbtu, ampak prav ta stabilizacija po mojem mnenju preprečuje dotok hranilnih snovi v ta del telesa. To je tako, kot ko imaš na zlomljeni roki mavec. Kost se bo sicer zacelila, a roka bo postala veliko bolj šibka, in prava rehabilitacija se začne šele takrat, ko snameš mavec in je na vrsti fizioterapija. Zato verjamem, da moje telo potrebuje hranilne snovi v tistem delu, ampak to je tema, o kateri lahko drugič napiševa knjigo.
Pred časom sem spoznala nevrotrenerja Primoža Kirna, ki mi je predstavil nevroplastičnost – sposobnost nevronskih mrež v možganih, da se z rastjo in reorganizacijo spreminjajo. Povedal mi je, da z nevrotreniranjem lahko naši možgani najdejo nove poti do gibov, ko ustaljene poti zaradi poškodbe niso več funkcionalne. Ste tudi vi poskusili kaj podobnega?
Za Primoža Kirna mi je povedal prijatelj Gal Jakič in verjamem, da so naši možgani sposobni veliko več, kot si mislimo. Verjamem v moč misli. Po končanem študiju na fakulteti za šport sem tri leta živela v Avstraliji in takrat sem začela doživljati nenavadne stvari, ki so mi dale misliti. Nekoč sem svojemu prijatelju, ko sva sedela na plaži, dejala: "Predstavljaj si utrinek na točno tem delu neba." In v tistem trenutku se je na natanko tistem delu neba pojavil utrinek. Po vrnitvi iz Avstralije sem eno poletje delala pri trampolinih poleg prijetnega lokala in nekaj teniških igrišč. Ko se je pooblačilo in je bilo videti, da bo začelo deževati, sem otroke vprašala: "Se imate luštno? Bi radi še skakali? Glejte v najsvetlejšo točko na nebu in preprosto uživajte!" in dejansko nevihte ni bilo. Verjamem v moč misli, ampak me je tega tudi malce strah, saj se je kar nekaj mojih želja uresničilo prav prek invalidskega vozička.
Kako to mislite?
Pred nesrečo sem napisala, da če je v tem življenju res vse mogoče, se veselim dne, ko se bom še pred 30. letom v miru usedla in premislila, kaj naj počnem s svojim življenjem. Takrat sem bila stara 24 let in nesreča se mi je zgodila kmalu po 29. rojstnem dnevu. Tudi želja, da bi se upokojila mlada, se, kot kaže, kaj hitro lahko uresniči, in sicer z invalidsko upokojitvijo, če bi si tega še vedno želela. Prijatelji mi rečejo: "To deluje samo pri tebi." Ja, pri meni deluje, ker resnično verjamem v neko stvar. Tudi pri maturi so me vprašali točno tista vprašanja, na katera sem znala odgovoriti. Nekateri temu pravijo sreča, jaz pa verjamem, da za tem stoji nekaj večjega.
Vam ta vera v moč misli pomaga tudi na tekmovanjih?
Na današnjem tekmovanju bi mi to zanesljivo pomagalo, ker sem bila izjemno živčna, ko smo stopili skozi vrata, in te živčnosti se nisem in nisem mogla otresti. Na paraolimpijskih igrah v Parizu pa sem na dan tekme sama sebi dejala: "Meni bo puščice veter pomagal nesti naravnost v sredino tarče." In res, kljub dežju in vetru sem v treh odločilnih "shoot-off" strelih zadela tri desetice. To mi dotlej ni uspelo še nikoli, niti na treningu. (smeh)
Kaj je tisto, kar vas žene pri športu?
Prav ta povezava misli, občutkov in telesa. Kako takrat, ko ne gre, kakor recimo danes, ko je bila v meni živčnost, najti pot iz tega, kako se umiriti, kako se osredotočiti na tisto, kar je res pomembno v danem trenutku. Biti tukaj in zdaj.
Od nekdaj ste bili športnica. Pred nesrečo ste se ukvarjali z jadranjem na deski, rolkanjem in hoji po napetem traku pol metra nad tlemi. Vse to ste počeli v Avstraliji, kjer ste se vpisali tudi na študij marketinga. Zakaj ste se vrnili v Slovenijo in kako ste pristali v Švici?
Res je, vse to sem počela v Avstraliji, kjer se mi je zaradi sosledja različnih dogodkov, ki so kakor domine padali drug za drugim, nekako sesul svet, ko se je pri 29 letih smrtno ponesrečil res dober prijatelj. Po treh letih življenja v Avstraliji sem se vrnila v Slovenijo, ker sem želela ugotoviti, kdo sploh sem in kaj sploh želim v življenju. Obenem sem želela znanje o moči misli, ki sem ga tam pridobila, deliti tudi tukaj. A žal sem naletela na zid, saj otroka, ki ne zna hoditi, ne moreš učiti poskokov. Tudi očiju sem želela pomagati s svojim na novo pridobljenim znanjem, da bi popolnoma ozdravil, a ... Na žalost sem ga le razburila, češ, zdravniki že vedo, kaj govorijo. Takrat sem dojela, da ne moremo pomagati drugim, vsak lahko pomaga samo sebi. Po očijevi smrti sem na povabilo prijateljice odšla v Švico, kjer sem poleti delala kot animatorka za otroke v hotelu in pozimi vodila ljudi po smučišču.
In potem se je zgodila grozna nesreča?
Jaz je niti ne bi poimenovala grozna nesreča. Pravzaprav ne vem, ali je bila to sreča ali nesreča, pač dogodek, ki mi je res močno spremenil življenje. V nekaterih pogledih tudi na boljše.
Niste edini, ki ste mi to dejali. Tudi Nina Wabra Jakič mi je rekla, da živi veliko bolj polno življenje, odkar je imela nesrečo, zaradi katere uporablja invalidski voziček.
Lahko samo rečem, da se je meni prek vozička izpolnilo res veliko želja. Ko sem bila še v Avstraliji, sem pisala svoj sanjski zvezek, ki sem ga potem po nesreči našla in prebirala. V njem je poleg zapisov, da se želim pred 30. letom usesti in razmisliti o svojem življenju in mlada upokojiti, tudi slika mojega sanjskega stanovanja, ki je nastala tako, da sem iz revij lepila fotografije posameznih elementov. Po rehabilitaciji, ki sem jo imela v Švici, sem se preselila v točno takšno stanovanje. Edina razlika je bila, da sem skozi okno namesto oceana imela pogled na jezero in gore. Po nesreči sem začela voziti tudi parabob, kar je bila tudi moja želja še pred nesrečo. In če se ne bi to zgodilo, ne bi spoznala Manfreda, čeprav se on ne strinja s tem.
Kako sta se spoznala?
Ljubiteljsko sem igrala tenis v nekem klubu kakšno uro stran od Lozane, kjer sem takrat živela, in povabili so me na mednarodni turnir, na katerem je bil Manfred sodnik.
Je imel kdaj kakšne pomisleke, ker ste na vozičku?
Živa moje vprašanje prenese Manfredu, ki med najinim pogovorom sedi ob njej.
Manfred: Skrbelo me je, kako bova na letalo spravila ogromno medicinskih pripomočkov, ki jih potrebuje Živa. Pa tudi ni vedno lahko dobiti pijače, če je tvoje dekle na vozičku. (smeh)
Živa: To se nanaša na neljubi dogodek izpred let, ko sva bila v San Diegu v ZDA ravno ob dnevu zahvalnosti. Bila sva lačna in sva se odpravila v restavracijo, tam pa so nama povedali, da rezervacij ne sprejemajo, in če nimava ameriške mobilne številke, morava počakati. Zato sva šla do točilnega pulta in Manfred me je dvignil na barski stol ter se usedel zraven mene. A ko sva želela naročiti pijačo, mi je natakarica zabrusila, da me ne more postreči, ker še stati ne zmorem sama. Bila sva zgrožena in sva zahtevala, da pokliče menedžerja, a je rekla, da je ona menedžerka. Potem nama je zagrozila s policijo in sem se odzvala: "Ja, prosim, pokličite policijo, ker to je pa višek diskriminacije." Seveda sva odšla v drugo restavracijo in danes se na ta račun smejeva.
Z vama se velikokrat smeje tudi Noah Matija, ki je star leto in pol. Sta otroka načrtovala ali se je kar prišel v vajino življenje?
Ko sva se spoznala, sva se veliko pogovarjala o smislu življenja, viziji prihodnosti, mišljenju o družini in podobno. V vseh pogledih sva si bila zelo podobnega mnenja. Tudi o tem, da se je bolje najprej med seboj dobro spoznati in šele nato v življenje privabiti novo bitje. To pomeni imeti tudi skupen dom in živeti pod isto streho. Je pa res, da se Noah ni kaj dolgo obotavljal, potem ko sva se strinjala, da sva pripravljena.
Sta imela kakšne pomisleke pred odločitvijo za otroka, vas je kaj skrbelo?
Niti malo.
Kateri so največji izzivi materinstva za vas?
To, da ga ne morem pobrati vsak trenutek, ko bi to hotela. Na primer, ko se udari, jaz pa ne morem do njega, ker se z vozičkom ne morem prebiti do tja. In potem mora sam zlesti do mene in po navadi med hojo že pozabi, zakaj je jokal (smeh).
Kako pa je vašo odločitev za materinstvo sprejela okolica?
Zelo pozitivno! Doma so bili sploh veseli, saj je vendarle prvi vnuk, tako po moji kot po Manfredovi strani. Tudi drugi, še celo takratna trenerka Brina je kar zajokala od sreče, čeprav se je bližala paraolimpijska sezona in s tem lovljenje kvot. Nikoli nisem bila deležna kakšnih obsojajočih pogledov ali čutila neodobravanja. Ravno nasprotno, čutim, da me večina ljudi gleda z nekim občudovanjem. Morda opazim kak pogled, če Noaha zagrabim kot vrečo krompirja, da ga položim v naročje, ampak se ljudje kaj kmalu nasmehnejo, ko ugotovijo, da drugače pač ne gre. Če bi ga namreč hotela dvigniti z obema rokama, bi se prekucnila z vozička.
Kako pa se je v vašem življenju pojavilo lokostrelstvo?
Po nesreči sem se v Lozani vpisala v šolo za management in tehnologijo, ki jo je ustanovil olimpijski komite. Zaradi epidemije koronavirusne bolezni je bil takrat prestavljen svetovni pokal v lokostrelstvu in nihče iz Šanghaja ni smel priti v Lozano. Ker je primanjkovalo prostovoljcev, so povabili nas. Le pomagala sem izpeljati dogodek, tako da sem sedela za informacijskim pultom in usmerjala tekmovalce, kot sta Brady in Toja Ellison. Opazil me je takratni direktor centra Juan Carlos Holgada in me povabil na trening, ko bo dogodek mimo. Po naključju je tamkajšnji trener poznal takratno selektorico slovenske parareprezentance in ji povedal, da ima neko Slovenko z velikim potencialom. To je bilo tik pred olimpijskimi igrami v Tokiu. "Za Tokio smo prepozni, saj je le še ena izbirna tekma in prijave za to so že zaprte. Je pa Pariz pred vrati, bomo šli skupaj tja," je rekla Brina, takratna selektorica parareprezentance, po najinem prvem telefonskem pogovoru.
In po zgolj treh letih treniranja ste se odrezali vrhunsko in skupaj z Dejanom Fabčičem prinesli domov bronasto olimpijsko kolajno. Zdi se, da za vas ni ovire, ki je ne bi mogli premagati.
Ne gre toliko za to, da jaz ne bi mogla česa premagati, ampak da ni ovire, ki je človeštvo ne bi moglo premagati. V vsakem izmed nas je moč, da premaga marsikaj.
Od kod črpate energijo za premagovanj vseh ovir?
Pred vse nas se postavljajo ovire, vsi pridemo v položaj, ko nam je težko. Jaz sem se v svojih najbolj črnih trenutkih zelo osredotočila na to, kaj je ljubezen. Na to temo sem napisala kup spisov na Instagramu. Verjamem, da za ljubezen ni meja. Zelo mi je všeč verz, ki ga je napisala moja babica: "Nekje v tej krožnici boš vstopil in rezilo tanko prebode te. Tvoj čas je v sanjskem času in v njem je vse." Meni se zdi, da večnost obstaja, čeprav sem bila vzgojena v popolnoma ateistični družini, daleč stran od kakršne koli vere. Ampak z izkušnjami v življenju sem ugotovila, da vendarle ne more biti vse tako preprosto, da je vse, kar vidimo, resnično in da je to vse, kar je. Tako kot takrat, ko je zažarel utrinek na koščku neba, prav tam, kjer sem prijatelju rekla, naj si ga predstavlja. Poskušam tiho, ampak vseeno na glas širiti te ideje o mislih in občutkih, da bi vsak začel pri sebi ozaveščati, kakšne misli in kakšne občutke pripenja tem mislim. Kakšna čustva oziroma energija spremlja naše, predvsem nezavedne misli. Teh je res ogromno ... Večina naših misli ni o sedanjem trenutku, temveč so bodisi skrbi za prihodnost bodisi spomini na preteklost. In če bi se znali, tako kot to obvladajo majhni otroci, pripraviti do tega, da smo tukaj in zdaj, da smo vsak trenutek najboljša različica sebe, verjamem, da tudi vesolje deluje v smeri uresničitve naših želja. Če smo trmasti in nekaj zahtevamo, potem tega ne bomo dobili – ne deluje tako. Ne dobiš tistega, kar hočeš, ampak tisto, k čemur stremiš in za kar se obenem v vsakem danem trenutku trudiš po svojih najboljših močeh. Verjamem, da je v ozadju vsega gonilna sila in da se ji reče brezpogojna ljubezen.
Kaj bi ob mednarodnem dnevu žena sporočili vsem ženskam, kaj ženskam z invalidnostmi?
Sanjajte, ker že zjutraj te sanje lahko postanejo resničnost!
