Miha Srebrnjak je star 23 let in je slep od otroštva. Do informacij dostopa večinoma prek svetovnega spleta s pomočjo brajeve vrstice in računalniškega programa NVDA, ki prebere, kar piše na zaslonu. "Vse, kar je na zaslonu, nam program pretvori ali v zvok ali brajico ali pa v oboje. Videči vidite ves zaslon naenkrat, mi pa moramo brati vrstico za vrstico. Če si predstavljate napisan tekst v 10 vrsticah, jaz lahko vidim le eno po eno, ne pa vseh deset hkrati. Ker se moram k vsaki posebej premakniti, da bi jo lahko prebral. Videči lahko skočite z 10. na 8. vrstico, jaz tega ne morem," pojasnjuje Srebrnjak. Da bi bralnik zaslona, kakor strokovno imenujemo programe, ki tekste pretvarjajo v zvok ali brajevo pisavo, lahko pravilno vodil slepega ali slabovidnega človeka čez spletno stran, mora biti ta pravilno postavljena.
"Če denimo brskalnik ni pravilno označen, ga slepa oseba ne bo videla, podobno je s povezavami na spletni strani. Mi vidimo, da gre za povezavo, ko se nanjo postavimo z miško, slepi pa ne. Naslovi na strani morajo biti pripravljeni tako, kot naslovi v knjigi, morajo si slediti: naslov 1, naslov 2, naslov 3," nekaj osnovnih pravil za dostopnost spletnih strani našteje Tilen Škraba iz Zavoda A11Y.si, ki se z dostopnostjo spletnih strani ukvarja že več kot desetletje. "Najpogostejše neskladje, ki ga opažamo, je odsotnost opisa slik in grafik," še dodaja Škraba.
Kako velik problem je zanj, če grafike in slike niso opisane, ponazori Srebrnjak: "Bralnik ti pove, da je na sliki voda, ne moreš pa vedeti, ali je to reka, jezero ali morje. In si potem predstavljaš po svoje. To nam ne pomaga kaj dosti. Nam zelo veliko pomeni, če vemo, kaj je na sliki, kaj je na grafiki. Zato potrebujemo zelo natančne opise, ti opisi, ki jih omogočajo trenutno, pa so precej posplošeni." Še ena velika ovira za slepe in slabovidne je vnos kode prek varnostnega sistema "captcha". "Te kode, ki jo je treba vnesti tudi na spletnem portalu e-davki, tudi bralnik zaslona ne more prebrati, ker so črke zamegljene in krive. In takrat potrebuješ nekoga, da ti prebere. Zato kot samostojni podjetnik ne morem sam oddajati prispevkov in akontacije dohodnine," razlaga Srebrnjak.
Za koga vse je treba prilagoditi spletne strani in mobilne aplikacije?
To je velik problem tudi za slabovidne, "pa tudi tiste sličice, ki jih moraš izbrati in odkljukati, da dokažeš, da nisi robot. To je katastrofa, jaz tega ne vidim in večina slabovidnih se zato ne more registrirati na določene spletne strani. Razumem, da gre za varnostne ukrepe, a sem prepričan, da se da narediti kaj, da bi bile te strani dostopne tudi nam slabovidnim in slepim," je kritičen Atos Agatič, ki je slaboviden, ima 9,6 odstotka ostanka vida. Kot pravi, je za slabovidne zelo pomemben tudi pravilen kontrast med podlago in besedilom. "Težava je, če je recimo bel tekst na rožnati podlagi – nekaterih barvnih kombinacij preprosto ne vidimo. Mi potrebujemo kontrast. Slabovidni najpogosteje vidijo belo-moder kontrast. In to možnost bi morale imeti vse spletne aplikacije," je jasen Agatič.
Poleg tega je za slabovidne osebe pomembno, da besedilo in slike lahko povečajo. "Gre za t. i. odzivno oblikovanje. Ko stran povečamo, se vse na njej prilagodi v nov format. Ko se zaslon oži, se morajo ožiti tudi razporeditve," pojasnjuje Škraba, ki opozarja tudi, da pri prilagajanju spletnih strani ne smemo pozabiti na gluhe in naglušne, osebe s kognitivnimi težavami, kot so demenca, ADHD, disleksija, in na osebe z gibalnimi ovirami, ki imajo zmanjšano gibljivost udov, mišično distrofijo, tremor ipd.
"Spletne strani so za gluhe in naglušne osebe sicer dostopne, vendar bi morale biti tekstovne vsebine gluhim predstavljene v znakovnem jeziku, da bi jih lahko popolnoma razumeli. Malokdo se zaveda, da je materni jezik gluhih oseb znakovni jezik. Nekateri zelo dobro usvojijo tudi slovenski jezik in jim branje, pisanje ter pregledovanje spletnih strani ne povzroča težav. Še vedno pa je slovenski jezik za številne gluhe osebe ovira, saj je to zanje tuji jezik, in razumevanje vsebin je lahko pri njih nezanesljivo," pojasnjuje Anton Petrič iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZGDNS). Gluhi se pri spremljanju avdiovizualnih medijskih vsebin srečujejo s številnimi težavami, saj po Petričevih besedah večina ustanov ne uporablja podnapisov.
Dostopnih le pet odstotkov spletnih strani
Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (ZDSMA) je stopil v veljavo maja 2018. V 19. členu določa, da se začne uporabljati 23. septembra 2020 za prilagoditev spletišč, objavljenih pred 23. septembrom 2018; 23. septembra 2019 za druga spletišča in 23. junija 2021 za mobilne aplikacije.
"Zakon se nanaša na vse spletne strani, spletne aplikacije in mobilne aplikacije zavezancev, to pa so državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in osebe javnega prava po zakonu, ki ureja javno naročanje," pojasnjuje Škraba. V zakonu so določene tudi nekatere izjeme, kot so osnovne šole, z izjemo upravnih informacij, RTV Slovenija in arhivska spletišča.
"A tu je še zakon o javnem naročanju (ZJN), ki v svojem 68. členu določa, da morajo biti pri pripravi tehničnih specifikacij pri vseh predmetih, ki jih bodo uporabljale fizične osebe (bodisi zaposleni pri naročniku ali splošna javnost), upoštevana merila dostopnosti za invalide ali zahteve za oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom. Torej bi morale biti dostopne vse strani in vse aplikacije (ne glede na platformo), ki so bile izdelane ali kupljene skladno z ZJN-jem. Ta določba je v ZJN-ju od 1. aprila 2016. Dvomim, da jo kdo upošteva," opozarja Škraba.
Po ocenah Tilna Škrabe in delovne skupine za dostopnost komunikacij, informacij in fizične dostopnosti, ki deluje pri Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), je kljub veljavni zakonodaji še vedno nedostopnih kar 95 odstotkov spletnih strani. "Žalostno je, da slepe ali slabovidne osebe ne morejo oddajati vlog na Furs ali vpogledovati v podatke na Ajpesovi spletni strani, ker jim to preprečuje popolnoma nedostopen sistem 'captcha'," so zapisali pri NSIOS-u. Škraba pa meni, da je nesprejemljivo, da so nedostopne strani, ki zagotavljajo nujne storitve. Med njimi je posebej omenil spletne strani Ajpesa, e-davkov, zdravstvenih domov, varuha človekovih pravic in predsednice države.
Premalo strokovnjakov – preštejemo jih lahko na prste ene roke
Smernice za prilagoditev spletnih strani so jasne in nedvoumne, pravijo tako na NSIOS-u kot Zavodu A11Y. "Določa jih delovna skupina za spletno dostopnost (WAI) v okviru konzorcija za svetovni splet (W3C) in se uporabljajo v vseh zakonodajah, ne le v slovenski oziroma evropski. Prve smernice so nastale leta 1999, trenutne pa večinoma leta 2008, a se sproti nadgrajujejo. WCAG 2.1, ki ga zahteva zakonodaja, je bil potrjen leta 2018," pojasnjujejo na NSIOS-u.
"Vsi standardi so pregledno objavljeni na spletu, na strani Web Content Accessibility Guidelines (WCAG) 2.1 (w3.org). Širše informacije pa najdete na strani iniciative za dostopen splet: Web Accessibility Initiative (WAI) | W3C," pravi Škraba, ki bistveno težavo vidi v pomanjkanju strokovnega znanja na tem področju. "In tu govorim že za osnovne, ne za kompleksne rešitve. Druga težava je, da se organizacije ne obračajo na strokovnjake. Ustreznost dostopnosti spletnih strani tako pogosto preverjajo osebe, ki nimajo ustreznega strokovnega znanja s področja digitalne dostopnosti in lahko morda podajo le svojo uporabniško izkušnjo. A to ni isto," opozarja.
Vzrok za to na NSIOS-u vidijo v pomanjkanju strokovnjakov na tem področju. "V Sloveniji imamo strokovnjake s področja spletne dostopnosti, ki področje res dobro poznajo. A jih je malo, premalo – preštejemo jih lahko na prste ene roke." Tako je, kot trdi Škraba, nastal položaj, v katerem je na spletu že več kot polovica spletnih strani videti, kot da so prilagojene, v resnici so pa še vedno nedostopne. "Naročniki tako plačujejo za ohranjanje nedostopnih spletnih strani, misleč, da so poskrbeli za dostopnost." "Agencije, oblikovalci, razvijalci področja še ne poznajo dovolj. Pogosto tudi povsem spregledajo zahteve iz pozivov ali razpisov. Na drugi strani pa je težava tudi manko kompetenc s tega področja tudi pri naročnikih, institucijah. Ti mislijo, da so dobili dostopno rešitev, saj na strani vidijo gumbe, vtičnike, stran je pa lahko enako ali celo še bolj nedostopna kot pred prenovo," opažajo na NSIOS.
"Strokovnosti nihče ne preverja"
Kritične razmere bi lahko zajezil nadzor nad izvajalci, ki pa ga trenutno ni. "Strokovnjaki s tega področja so redki. V Sloveniji nas je občutno premalo. Oziroma bi nas bilo, če bi se organizacije res obračale na stroko. Obstaja sicer mednarodni certifikat, ki deloma jamči za strokovnost, a spet – v Sloveniji imetnikov še ni. In jih na hitro tudi ne bo, saj se zahteva od tri do pet let dokazljivih izkušenj dela na tem področju. Tako štejejo le reference in priporočila," pojasnjuje Škraba, ki rešitev podobno kot NSIOS vidi v zaostritvi inšpekcijskih glob. "Verjetno bo kmalu čas, ko bo treba začeti zaračunavati tudi zakonsko določene kazni in ne le minimalnih," so zapisali v NSIOS-u.
Nadzor nad izvajanjem Zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih informacij je v domeni Ministrstva za digitalno preobrazbo, ki je v ta namen ustanovilo Inšpektorat za informacijsko družbo. Nedavno so ga kadrovsko okrepili in namesto enega zdaj tam delajo trije inšpektorji. Od leta 2021 do danes so prejeli zgolj dve prijavi. "Prijavi sta bili utemeljeni. Nepravilnosti sta bili odpravljeni," so sporočili z Ministrstva za digitalno preobrazbo. Kot so pojasnili, je bil prvi inšpekcijski pregled opravljen 3. 5. 2021, do konca leta 2024 pa predvidevajo, da bodo izpolnili vse zahteve po obsegu nadzora, ki jih od Republike Slovenije zahteva Evropska komisija. "Po pregledu področja dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij je mogoče ugotoviti, da je v Republiki Sloveniji 3143 zavezancev po ZDSMA-ju. Evropska komisija od Republike Slovenije zahteva, da na letni ravni izvede 138 pregledov spletišč s poenostavljeno metodo, 17 pregledov spletišč s poglobljeno metodo in osem pregledov mobilnih aplikacij s poglobljeno metodo preverjanja."
Globe zgolj za tiste, ki zavestno kršijo zakon
V. d. glavnega inšpektorja na inšpektoratu za informacijsko družbo Dragan Petrović pravi, da na podlagi opravljenih pregledov spletišč na inšpektoratu ocenjujejo, da se je število odprav napak v zadnjem času občutno povečalo. Leta 2021 jih je bilo odpravljenih 63 odstotkov, leto kasneje pa že 92 odstotkov. Prav tako pa se je v tem obdobju povečalo število zavezancev, ki napak niso imeli. V letu 2023 inšpektorat na področju dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij načrtuje, da bo rešil 163 sistemskih inšpekcijskih zadev in 51 zadev iz preteklega leta.
"Da bi preverili vseh 3143 zavezancev, bi potrebovali 20 let," je ponazoril Petrović in opozoril, da imajo pri nadzoru največ težav, ker Evropska komisija ni določila referenčnega orodja za poenostavljeno pregledovanje dostopnosti spletišč. Vsako orodje namreč zazna različne napake in različno število napak, zato je treba vse rezultate posebej preveriti in biti pri opredeljevanju najdenih napak previden.
"Mi uporabljamo troje različnih orodij za preverjanje, zavezanci pa potem z nekimi drugimi orodji dokazujejo dostopnost. Zato upamo, da bo Evropska komisija določila isto orodje za vse," je dejal Petrović. In kdaj bodo začeli kršiteljem zakona izrekati globe? "Inšpekcija ima vse možnosti in pristojnosti, da izreka globe. Ali je to prava smer? V tem si še nismo edini. Sam zagovarjam, da se izobrazi širši krog uslužbencev, ki pripravljajo vsebine za objavo, urednike in podjetja, ki izvajajo računalniške storitve. Velikokrat se namreč zgodi, da zavezanci v dobri veri, da so zadostili zakonskim zahtevam, kupijo storitve podjetja, ki jim zatrjuje, da jim bo prilagodilo spletne strani, na koncu pa se izkaže, da so kupili mačka v žaklju. Takim, ki eklatantno kršijo zakon, pa bomo seveda začeli izrekati globe," zagotavlja Petrović. Zakonska globa za kršitev zakonodaje sicer znaša od 200 do 2000 evrov. Da bi se zadeve premaknile, so po njegovih besedah pred kratkim vse zavezance pozvali, naj prilagodijo spletišča.
"Delno dostopno je žal še vedno nedostopno"
Strokovnjaki so izpostavili tudi nekaj svetlih izjem. "Nekaj strani resnično izstopa: gov.si, e-uprava, ljubljana.si, nova-gorica.si. Vse druge pa so zelo daleč od dostopnosti. Najslabši primeri dostopnosti so spletne strani Narodne univerzitetne knjižnice (NUK) in Cankarjevega doma, potem so tu še primeri spletnih strani, kjer se vidi, da je nekdo vanje investiral, ampak je precej pomanjkljivosti: CSD-ji, Občina MB, Policija. Toda delno dostopno je žal še vedno nedostopno," poudarja Škraba.
Kot primer nedostopne aplikacije so na NSIOS-u navedli aplikacijo, ki jo morajo uporabljati ponudniki osebne asistence. "Zavedati se moramo, da so zaposleni, ki imajo neke oviranosti, recimo slabovidnost, in morajo to aplikacijo na zahtevo ministrstva za delo uporabljati v zelo slabem položaju. Naravnost lahko rečemo, da so diskriminirani. Njihovo delo je precej težje, kot če bi bila aplikacija ustrezno dostopna," opozarjajo na NSIOS-u in dodajajo, da imajo občutek, da organizacije na dostopnost gledajo kot na dodatno, popolnoma nepotrebno obvezo in nepotreben strošek.
Na Ministrstvo za digitalno preobrazbo smo poslali konkretna vprašanja. Med drugim smo jih vprašali, kdaj bodo poskrbeli, da se bo Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij začel izvajati, kdaj bodo odpravili sistem "capcha" na portalih javne uprave ter kako preverjajo strokovnjake, ki ponujajo urejanje dostopnosti spletnih strani, a konkretnih odgovorov nismo prejeli. Zgovoren pa je podatek, da je Ministrstvo za javno upravo, ki je po zakonu zadolženo za izobraževanje na tem področju, od leta 2018 do danes za to namenilo zgolj 12.540 evrov.