Različne raziskave nakazujejo, da so osebe z invalidnostjo pogosteje žrtve čustvenih in fizičnih zlorab kot drugi ljudje.Zaradi svoje invalidnosti so ekonomsko, fizično in čustveno pogosto odvisni od drugih ljudi in zato še bolj ranljivi, obenem pa je njihova zloraba pogosto prezrta.
Čeprav je družba čedalje bolj ozaveščena, so nekateri predsodki tako močno zakoreninjeni, da jih je težko izruvati iz splošnega mišljenja. Mednje še vedno spadajo prepričanja, kot so, da osebe z invalidnostmi niso tako ranljive, da spolna zloraba osebe z invalidnostjo ni tako škodljiva kot zloraba drugih ljudi, da je spolne ali fizične zlorabe oseb z invalidnostjo nemogoče preprečiti ali da je od oseb z invalidnostjo težko dobiti prave ali celo resnične izjave o zlorabi. Vse to so zmotni predsodki. Ljudje z invalidnostjo so ljudje kot vsi drugi in zloraba je enako škodljiva zanje kot za vse druge. Tako kot vseh oseb brez t. i. invalidnosti ne moremo metati v isti koš, tudi oseb z invalidnostjo ne moremo med seboj enačiti. Zavedati pa se moramo, da so osebe z invalidnostmi pogosto bolj odvisne od drugih oseb, zato so lahko tudi pogosteje izpostavljene razmeram, v katerih se lahko dogajajo zlorabe. Ugotovitve različnih raziskav se glede pogostosti zlorab razlikujejo, nakazujejo pa, da je pri invalidnih osebah od dva- do desetkrat večja verjetnost, da bodo zlorabljene, kot med preostalo populacijo.
Oblike in vrste zlorab oseb z invalidnostmi
Osebe z invalidnostmi so tako kot vsi drugi lahko žrtve fizičnih, čustvenih in psihičnih, ekonomskih in spolnih zlorab ter zanemarjanja. Poleg tega pa so izpostavljeni tudi zlorabam, ki so v neposredni povezavi z njihovo invalidnostjo. K zadnjim prištevamo na primer preveliko zaščitenost, pomanjkanje stimulacije, nadzora in skrbi, nepravilno ali nezadostno dajanje zdravil, zlorabo zdravil, prisilno hranjenje, omejevanje stikov z okolico in drugimi ljudmi, prisluškovanje telefonu, pa tudi ignoriranje prošenj za pomoč, zavrnitev pomoči, nenehno kritiziranje ter nespoštovanje invalidove zasebnosti in intimnosti. Po svoje spadajo med zlorabe oseb z invalidnostjo tudi segregacija in izolacija, nezadostno število ali nedostopnost storitev in služb, ki zagotavljajo pomoč, pa tudi diskriminacija pri zaposlovanju. Zlorabe niso zgolj posilstvo, pretepanje in zanemarjanje. Obstaja še veliko prikritih oblik zlorabljanja, o katerih pa se navadno ne govori.
Okolja, v katerih se zlorabe najpogosteje dogajajo, so institucije in družinsko okolje.
Zlorabe v institucijah
O zlorabi v institucijah govorimo v dveh pomenih: osebo z invalidnostjo lahko zlorabi osebje ali drugi uporabniki ali pa gre za sistemsko zlorabo. V prvem primeru lahko pride do zlorab zaradi preobremenjenosti negovalnega kadra (en negovalec mora v časovni stiski poskrbeti za večje število oskrbovancev), pa tudi zaradi slabe usposobljenosti za tako delo. Kljub skrbni kadrovski izbiri se v takih službah še vedno najdejo ljudje, ki za to delo niso primerni.
Vinstitucijahse pojavljajo tudi drugačne vrste zlorab. Mednje prištevamo zlorabe diagnoz, torej etiketiranje oskrbovancev. Tu gre predvsem za klicanje po imenu diagnoze ali pripomočkih, ki jih oseba uporablja, na primer vozičkar, cerebralec, distrofik in podobno. Kot zlorabo lahko jemljemo tudi brezčutno medicinsko obravnavo in nego. Pri tem gre za to, da te osebe večkrat fotografirajo, te fotografije pa so (pogosto celo brez dovoljenja) objavljene v člankih in revijah.
Zasistemsko zloraboštejemo zlorabe, ki jih ne zagreši posameznik, temveč velikanski in zapleten sistem skrbi za ljudi z invalidnostmi, ki je včasih nesposoben zagotoviti varnost vsem, ki so v oskrbi. Pogosti primeri tovrstnih zlorab so pretiravanje z medikamentozno terapijo, saj je posameznika najlaže umiriti z zdravili. Bistvo institucionalizacije je, da ena skupina ljudi odloča v imenu druge skupine ljudi, v takem okolju pa se pogosteje lahko pojavi zloraba moči. Odločanje namreč pomeni, kam bo oseba šla, kaj bo imela oblečeno, kdo jo bo obiskal, kaj bo jedla ter kdo in kako ji bo pomagal pri osebni higieni.
Rezultati nekaterih raziskav so zastrašujoči, saj kažejo, da je skoraj vsak otrok s posebnimi potrebami, še posebno če je živel v institucijah, doživel kakšno vrsto zlorabe.
Zlorabe v družinskem okolju
Vsaka družina se po svoje prilagodi življenju z invalidnim članom. A skrbi, ki so povezane s skrbjo za invalidnega člana, lahko od časa do časa vsakogar pripeljejo do obdobij hujšega stresa. Vsak družinski član lahko postane izčrpan od nenehne skrbi za invalidnega člana. In kadar se skrbnik čuti preobremenjenega, se lahko hitro zgodi fizična, čustvena ali celo spolna zloraba. Pogosta oblika zlorabljanja v družini jezanemarjanje, ki nastane, kadar starši oziroma skrbniki ne skrbijo dovolj za potrebe invalidnega člana družine. Otroka ali pa tudi odraslo osebo z invalidnostjo lahko zebe, je lačen ali žejen, ni dovolj poskrbljeno za njegovo osebno higieno. Predvsem pri invalidnih otrocih pa se pogosto zgodi, da imajo starši preveč zaščitniški odnos do njih. Hiperprotektivnostpogosto pripelje do tega, da starši otroku na primer onemogočajo eksperimentiranje z okolico in ga tako v resnici omejujejo v razvoju številnih spretnosti in sposobnosti, ki bi jih lahko v drugačnih okoliščinah privedel do veliko širšega razpona, ne glede na svojo invalidnost. Če drugi brez resnične potrebe prevzemajo njegove naloge, če ga vedno znova potiskajo v vlogo nemočnega in nebogljenega, ga s tem bolj prikrajšajo, kot mu pomagajo.
Še vedno pa se pogosto zgodi, da se celotna družinaizolira pred svetom, najsi bo to iz strahu pred odzivi drugih, občutka sramu ali zato, da bi se zavarovali bolečine ob primerjanju z družinami brez podobnih težav.
Prepoznavanje zlorab
Prepoznavanje in identifikacijo zlorabe pogosto otežujejo komunikacijske ovire, omejene socialne in življenjske izkušnje zlorabljenih oseb ter njihova odvisnost od skrbi drugih ljudi. Posebno težko je zlorabo prepoznati pri ljudeh, ki so težko duševno prizadeti, saj zlorabe ne znajo izraziti, morda se je celo ne zavedajo. Vendar posameznik neprimerno ravnanje sporoča tudi drugače in treba je biti pozoren na znake zlorab.Fizični znaki zlorabeso: nepojasnjene poškodbe, bolečine in modrice; prevelika apatičnost, poškodovana ali umazana oblačila, spremembe v spolnem vedenju, ne nazadnje tudi nepojasnjena nosečnost.Vedenjski znaki zlorabljanjaso: nihanje razpoloženja, tudi hiperaktivnost, vedenjski odkloni, nenavaden strah pred neko osebo, izogibanje nekaterim krajem, odpor do telesnega stika, depresija, motnje spanja, motnje prehranjevanja, nizko samospoštovanje, agresivnost in še kaj, kar odstopa od običajnega. Medsituacijske znake, na katere je treba biti pozoren, spadata zloraba alkohola ali drog pri skrbniku ter seveda poniževalni odnos skrbnika ali negovalca do osebe z invalidnostjo.
Preventiva pred zlorabami
Najboljši ukrep za preprečevanje zlorab oseb z invalidnostjo je ustvarjanje razmer, ki bi vsem invalidom omogočili, da postanejo enakopravni in sprejeti člani družbe. Prav tako je treba razmišljati o tem, da se, kot kažejo raziskave, nevarnost zlorab zmanjša, če je osebam z invalidnostjo omogočeno bivanje zunaj institucij. Osebam z invalidnostjo je treba omogočiti neodvisnost pri sprejemanju odločitev glede bivanja, osebnega spremstva, financ in organizacije vsakdanjika. Pomembna je seveda tudi finančna neodvisnost.
Pri preprečevanju zlorab v institucijah je treba vlagati v izobraževanje profesionalnih delavcev, nujno je tudi prepoznavanje znakov zlorabe. V zvezi z zlorabami pa je nujno izobraževati tudi osebe z invalidnostmi, da se bodo zavedale ranljivosti glede zlorab in oblik zlorab. Ogrožene osebe pa je nujno informirati o možnih oblikah pomoči ob morebitni zlorabi in zagotoviti dostopnost teh služb invalidom. Da bi čim bolj preprečili zlorabe v družini, je družinam treba ponuditi strokovno pomoč in jih razbremeniti v okoliščinah, v katerih starši potrebujejo podporo.
Iskanjepomoči
Če opazimo znake zlorabe, se na pomoč lahko obrnemo predvsem na policijo, center za socialno delo in seveda tudi k zdravniku. Pomoč pa zagotavljajo tudi razne varne hiše in krizni centri ter nevladne organizacije.
Članek je povzet po članku univ. dipl. psihologinje Helene KosIdealne žrtve, Zlorabe oseb z invalidnostmi, ki je bil objavljen v reviji PET, št. 78/ XVII, oktober 2005.x
V. R.