Julija je ekipa slovenskih študentov odpotovala v Zürich na predtekmovanje prvenstva Cybathlon, profesionalnega mednarodnega tekmovanja športnikov invalidov, ki za svoje gibanje uporabljajo pomoč robotskih naprav. V petnajstčlanski ekipi Team Avalanche je pomemben član Robi Bojanec, voznik njihovega vozila, izdelanega v Laboratoriju za robotiko Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Robi Bojanec prihaja iz Ždinje vasi pri Novem mestu. Kot odraščajoč fant se je rad družil s prijatelji, še posebno z bratrancem Mitjem, s katerim sta kdaj za hrbtom staršev ušpičila tudi kakšno neumnost. Po fantovsko sta se navduševala nad motorji in uživala v vožnji z mopedi. V nedeljo, 22. maja 2005, pa je med vožnjo do doma Robi z mopedom nesrečno padel. »Takoj po padcu nisem več čutil nog,« se trenutka po nesreči spominja Robi. Njegova naslednja misel, kot pravi, je bila: »Čaka me dolgo in naporno okrevanje.«
Terapevtski moto: »Mi ne poznamo 'ne morem' in 'nočem'.«
Robi Bojanec je bil star dvanajst let in pol, ko se mu je zgodila nesreča, obiskoval je sedmi razred osnovne šole. Osmi razred je moral obiskovati v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, saj je njegova rehabilitacija, ki je sledila dvema operacijama in mesecu dni v ljubljanskem kliničnem centru, trajala skoraj leto dni. Ves ta čas je bila ob njem mama in ob strani sta mu seveda stala tudi oče in sestra, ki pa sta morala hoditi v službo in šolo. Mamina navzočnost je bila gotovo velika podpora pri okrevanju, saj, kot pravi Robi, ko si tako mlad, le s težavo dojemaš, kaj se ti je resnično zgodilo. Svoje bivanje v Soči opisuje takole: »V tem letu sem se moral naučiti zelo veliko stvari, če sem hotel postati kar se da samostojen. Vsak dan sem se moral truditi po svojih najboljših močeh. Najbolj všeč mi je bil njihov terapevtski moto: mi ne poznamo 'ne morem' in 'nočem'. Vsako vajo, ki so mi jo naložili, sem moral opraviti. Seveda sem imel tudi slabe dni, a ti so hitro minili. Po enem letu rehabilitacije in mojem vidnem napredku sem se lahko vrnil domov in se spet vključil v svoje okolje.«
Šola, šport, študij
Robi je osnovno šolo končal med starimi sošolci v domačem kraju. Zatem se je vpisal na srednjo šolo za elektrotehniko in jo prav tako uspešno dokončal. Odkrito priznava, da ga na študij v Ljubljano ni pretirano vleklo, češ da je bolj »lene sorte«, a se je nazadnje le vpisal na fakulteto za elektrotehniko. Že v osnovni šoli je začel trenirati namizni tenis in se na pobudo profesorice športne vzgoje udeležil tudi državnega prvenstva ter na njem osvojil srebrno kolajno. Nato se je od namiznega tenisa preusmeril v košarko, ki jo še vedno igra v ekipi Društva paraplegikov Dolenjske, pred nekaj leti pa mu je Gal Jakič predstavil tudi smučanje. Kljub nesreči, zaradi katere je že več kot deset let na invalidskem vozičku, ga strast do motorjev ni nikoli minila. Kot pravi: »Za konec svojih začetnih hobijev sem si lani kupil štirikolesnik. Tega občutka, ko si po devetih letih spet na motorju in ga voziš čisto sam, sploh ne znam opisati. Enostavno se prepustim vožnji in uživam.«
Robi Bojanec pa je tudi voznik invalidskega vozička na elektromotorni pogon, ki ga je izdelala interdisciplinarna skupina študentov Univerze v Ljubljani pod okriljem Laboratorija za robotiko Fakultete za elektrotehniko. Pred kratkim so se člani Teama Avalanche vrnili s testnega preizkusa v Zürichu. Robi nam je še poln svežih vtisov odgovoril na nekaj vprašanj.
Kaj je prvenstvo Cybathlon in kakšen je njegov namen?
PrvenstvoCybathlonje prvo profesionalno mednarodno tekmovanje, namenjeno športnikom invalidom, ki za svoje gibanje uporabljajo pomoč robotskih naprav. Tekmovanje bo potekalo 8. oktobra 2016 v Zürichu v Švici. Sodelovati je mogoče v šestih disciplinah, ki temeljijo na disciplinah paraolimpijskih iger, ovire, ki jih morajo tekmovalci premagovati s pomočjovisokotehnoloških robotskih pripomočkov (proteze, eksoskeleti, elektromotorni invalidski vozički, možganski vmesniki), razvitih v vrhunskih svetovnih laboratorijih in podjetjih, pa izvirajo iz vsakdana gibalno oviranih oseb. Prvenstvo organizirašvicarski nacionalni kompetenčni center za raziskave v robotiki, katerega cilj je približati potrebe invalidnih oseb širši družbi ter s povezovanjem industrije z akademsko sfero postaviti temelje za razvoj robotskih naprav, ki lajšajo vsakdanje življenje invalidom.
Kako je nastal Team Avalanche in zakaj ste se odločili, da se mu pridružite? Kakšna je vaša naloga?
Lani med počitnicami se nas je zbralo petnajst študentov Fakultete za elektrotehniko, Fakultete za strojništvo in Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani ter štirje zaposleni iz laboratorija za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko, in tako je nastala ekipa Team Avalanche. Vse se je začelo, ko nas je prof. dr. Matjaž Mihelj s Fakultete za elektrotehniko povabil k sodelovanju na mednarodnem tekmovanju Cybathlon. Odziv je bil nepričakovano velik, saj je bilo naše zanimanje že na začetku veliko, zato tudi nismo imeli težav s sestavo ekipe. Sami študentje smo se prijavili, saj smo želeli pridobiti timske delovne izkušnje, seveda pa smo želeli sodelovati pri tako velikem projektu in na mednarodnem tekmovanju tudi zaradi referenc za zaposlitev ipd. Moja odločitev, da se pridružim Teamu Avalanche, je bila zelo lahka in hitra, saj takšne priložnosti, da lahko sodeluješ pri tako velikem projektu, ki ima namen pomagati meni podobnim ter izboljšati naš vsakdan, ne dobiš vsak dan. Moja prva naloga, ki so mi jo dodelili, je bila, da bom moral voziti naš invalidski robotski voziček, in seveda sem jo sprejel z velikim veseljem. Ko pa se je začelo resno delo (risanje, konstruiranje, sestavljanje), pa sem imel tudi dosti dela, saj imam nekaj izkušenj z navadnimi električnimi vozički in s tem, kako jih lahko izboljšamo. Tukaj sem dosti pripomogel in olajšal delo nekaterim konstruktorjem.
Kakšen cilj si je postavil Team Avalanche?
Cilj Teama Avalanche je, da izdelamo kar se da preprost invalidski robotski voziček. Po mojem mnenju pa ima tudi videz vozička odločilno vlogo, kajti dandanes mora vsak inženir gledati tudi na podobo svojega izdelka. Na tekmovanju Cybathlon pa je naš cilj, da pokažemo in dokažemo širšemu svetu, da znamo tudi mi iz manjših držav izdelati kakovosten, uporaben ter zmogljiv invalidski voziček za vsakdanjo uporabo.
V kateri kategoriji tekmuje vaša skupina, Team Avalanche, in kakšne so lastnosti invalidskega vozička, s katerim se boste udeležili tekmovanja?
Naša skupina tekmuje v kategoriji, ki nosi naziv Powered Wheelchair Race. Naš zdajšnji robotski voziček zmore premagati prav vse ovire razen stopnic. A tudi za premagovanje stopnic smo že prišli do rešitve: ugotovili smo, da jih bomo najlaže premagovali z gosenicami. Pri naši disciplini morata voziček in voznik premagati naslednje ovire: z vozičkom se moram zapeljati pod mizo, ki ima določeno višino ter širino, sledi slalom, ki šteje štiri količke, nato je treba premagati klančino navzgor, ki je nagnjena pod kotom 20°, in odpreti vrata, se zapeljati skoznje in jih zapreti ter se nato spustiti po klančini, nagnjeni pod kotom 15°. Nato se moram zapeljati čez pet cm visoke lesene hlode, ki so postavljeni poševno in vodoravno, jih je pa kakih 15. Proge še ni konec, sledita še dve klančini, a postavljeni postrani, njun kot meri 18°. Klančini sta postavljeni druga proti drugi, da se tam preizkusi, kako stabilen je voziček in ali lahko premaga oviro, saj sta v zraku dve kolesi. Čisto na koncu proge, ki meri kakih 80 metrov, pa moram premagati še tri stopnice navzgor in tri navzdol. Vsaka ovira je točkovana posebej. Na koncu zmagovalca odloči najvišje zbrano skupno število točk. Če pa se zgodi, da več tekmovalcev zbere enako število točk, pa zmagovalca določi čas, ki se meri od starta do cilja.
Kakšen je napredek pri napravah, ki bi invalidom lahko izboljšale kakovost življenja?
Naprave se iz dneva v dan izboljšujejo. Če se ozremo deset let v preteklost in stanje primerjamo z današnjim dnem, se že takoj vidi ogromen preskok v vsakdanjem življenju invalidov – najverjetneje v športu, saj danes malokdo preživi dan brez kakršne koli rekreacije. Pri invalidih je enako, iz dneva v dan je več športnikov invalidov, saj nam z novimi izumi in raznimi pripomočki omogočajo, da se tudi mi vključujemo v urbano okolje ter se tako počutimo, da nismo kaj dosti drugačni od »zdravih« ljudi.
Kaj vi osebno pričakujete oziroma si želite od napredka znanosti na tem področju?
Gledano z mojega vidika in znanja, ki sem ga pridobil v teh študijskih letih, je tako, da se tehnologija iz dneva v dan izboljšuje, kar je seveda dobro tudi za trg. Želje pa so vsekakor izboljšati in prilagoditi vsakdanje življenje invalidom, da nam bo, kolikor je mogoče, laže. Kajti še vedno obstajajo kakšne ustanove, ki imajo po najmanj tri stopnice, te pa so za nas invalide lahko nepremostljiv problem. S tem ko smo začeli izdelovati invalidski robotski voziček, ki bo premagoval stopnice in razne druge ovire, pa bomo lahko omogočili, da tudi stopnice ne bodo pomenile nobene ovire.
Pred Teamom Avalanche je še leto dni izboljšav vozička in priprav na tekmovanje Cybathlon prihodnje leto v Švici. Želimo jim čim bolj uspešno in ustvarjalno leto!x
Veronika Rot
