Prejšnji teden so podelili že 56. Bloudkova priznanja. V uvodnem poročilu je Viki Grošelj, predsednik Odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj, zapisal: "Leto 2020 je bilo posebno tudi na področju športa. Prestavljene so bile olimpijske igre, kar se je zgodilo prvič po drugi svetovni vojni. Odpovedana ali prestavljena so bila tudi številna druga tekmovanja. A kljub oteženim pogojem delovanja se športni duh in zanos nista ustavila. Tudi zato je do razpisnega roka, 18. decembra 2020, na odbor za podelitev letošnjih nagrad in priznanj prispelo kar 88 vlog za 71 nominirancev. Za nagrade je bilo podanih 46 predlogov, za plakete pa 27. To je največ v zadnjih letih in skoraj še enkrat več kot na primer leta 2014."
Poleg treh osrednjih nagrad, namenjenih Tadeju Pogačarju, Marjeti Kovač in moški rokometni reprezentanci leta 2004, je nagrado za življenjsko delo na področju športa dobila tudi trenerka in selektorica parastrelske ekipe Polona Sladič.
Polona Sladič je bila rojena leta 1969, že več kot 40 let pa je povezana s strelstvom. Kot 11-letnica je začela v šolskem strelskem krožku. Med letoma 1980 in 1995 je trenirala strelstvo, takrat pa je zaradi težav s hrbtenico končala tekmovalno kariero, vendar se je z enako strastjo in odgovornostjo posvetila trenerskemu in organizacijskemu delu.
Kot so še zapisali v obrazložitvi, je Polona Sladič največ sledi pustila na področju parastrelstva: "V zadnjih 25 letih so parastrelci pod njenim trenerskim vodstvom osvojili 32 medalj na uradnih tekmovanjih, od tega kar 7 paralimpijskih. V okviru Strelske zveze Slovenije trenira tudi odlični reprezentantki Živo Dvoršak in Klavdijo Jerovšek. S svojim požrtvovalnim delom in neprecenljivim znanjem je zagotovo zgled večini trenerjev, športnikom, predvsem pa daje neizbrisen pečat slovenskemu športu."
Že več kot 40 let se ukvarjate s strelstvom. Kako ste kot 11-letnica začeli s tem športom?
V osnovni šoli sem se ukvarjala z vsemi možnimi športi. V popoldanskem varstvu smo s sošolci igrali nogomet, košarko in nekega dne so mi rekli, naj grem z njimi še na strelski krožek. In sem šla. Leta 1980. Vse ostalo je zgodovina. (smeh)
Kako je prišlo do tega, da ste se kot trenerka začeli ukvajati s parastrelstvom?
Sama sem torej od leta 1980 pa do leta 1995 trenirala strelstvo. Še v bivši Jugoslaviji sem dobila dve medalji na državnem prvenstvu, v Sloveniji bila dvakrat državna prvakinja in po osamosvojitvi članica državne reprezentance. Žal pa so moje pogoste težave s hrbtenico pripeljale do odločitve, da sem leta 1995 zaključila tekmovalno pot.
Ravno tistega leta je parastrelska ekipa iskala pomočnika za na evropsko prvenstvo na Finskem. Tedanji reprezentant Ernest Jazbinšek me je povabil in jaz, ki sem kot absolventka imela čas, sem ponudbo sprejela. Jeseni istega leta so me reprezentanti prepričali, da postanem njihova trenerka in tako se je začelo.
Vaši varovanci in varovanke so dosegli odlične uspehe - kakšen je vaš recept za dobre uvrstitve na največjih tekmovanjih?
Recept je tak, kot v vseh športih: trening, trening in še enkrat trening. Na največjih tekmovanjih pa je ključna tudi dobra psihološka priprava tekmovalca, občutek trenerja, da zazna kdaj in kaj strelec potrebuje. Strelstvo je psihološko izredno zahteven šport. Ne dopušča polne glave na strelski črti, zato je zelo pomembno, da športnik sprazni glavo, tudi s pomočjo trenerja. In zato je nujno, da trener zelo dobro pozna športnika, saj včasih niti športnik sam ne zazna količine stresa, ki jo ima v sebi. Športniku se zdi vse v najlepšem redu, v resnici pa je zelo napet. In trener mora to zaznati in primerno reagirati.
Kateri uspeh se vam je najbolj ohranil v spominu kot trenerki oz. selektorici parastrelske ekipe?
Seveda so paralimpijske medalje nekaj posebnega. In tako za tisto prvo leta 1996, kot zadnji dve leta 2016 se zelo natančno spomnim vseh okoliščin in občutkov. Seveda ne morem mimo dvojnega uspeha v Riu 2016. To, da je mala Slovenija z vsega štirimi mednarodnimi strelci osvojila zlato in srebrno medaljo v isti disciplini; to se težko pozabi.
Že več kot 25 let se ukvarjate s parastrelstvom - kako se je razvilo parastrelstvo v Sloveniji v tem času?
Moram povedati, da smo imeli strelci, verjetno tudi zaradi rezultatov, na paralimpijskemu komiteju Slovenije vedno podporo. Pogoje za treninge in opremo smo imeli vedno dobre. Je pa zagotovo ogromen napredek v odnosu do parašporta na splošno. Včasih se je o nas govorilo samo vsaka 4 leta v času paralimpijskih iger. Zdaj je parašport del medijev. Nekateri parašportniki so zelo prepoznavni. Seveda je še vedno preveč diskriminacije, a zadeve so se zelo popravile. Konec koncev je tudi moja Bloudkova nagrada priznanje parašportu. V zadnjih letih pa je tudi država naredila velike zakonodajne premike pri parašportu.
Kar se tiče parastrelstva pa smo pri Strelski zvezi Slovenije, kjer sem podpredsednica, že leta 2015 izvedli integracijo parastrelstva. Naš najboljši strelec na vozičku Franc Pinter je že vse od takrat redni udeleženec prve državne lige, kjer nastopa skupaj z najboljšimi slovenskimi strelci. S to potezo smo pridobili vsi: tako strelci kot parastrelci. O tem sem prepričana.
Bi lahko bilo na področju parastrelstva še bolje? Kako bi lahko sistemsko še izboljšali status parastrelstva?
Moram reči, da sem kar zadovoljna s položajem parastrelstva v Sloveniji. Ima podporo v matični organizacji - paralimpijskemu komiteju, ima podporo v Strelski zvezi Slovenije. Tudi krovna športna organizacija - OKS-ZŠZ in pa država imata čedalje več posluha za parašport.
Bolj me skrbi položaj v svetu, kjer organizacija, ki je odgovorna za parastrelstvo - World Shooting Para Sport, želi na račun tega, da se bo na paralimpijske igre vključilo nove discipline, združevati moško in žensko konkurenco, tako, da ženske ne bodo imele več svojih disciplin. To pa se mi zdi katastrofa za parastrelstvo, saj sem prepričana, da bo večina tekmovalk v kategoriji SH1 obupala.
Kako vidite parastrelstvo v naslednjih letih? Se obetaje v športu večje spremembe? Kaj pa v Sloveniji? Česa se najbolj nadejate, ko se bo situacija z epidemijo koronavirusa dovolj sprostila, da bo mogoče trenirati in tekmovati kot poprej?
Zagotovo trenutno parastrelstvo nima ravno najbolj svetle prihodnosti. Kar nekaj obstoječih reprezentantov je že v letih, ko bodo počasi zaključili tekmovalno pot, nekateri počasi izgubljajo motivacijo. V ozadju pa nimamo mlajših strelcev, tako da mislim, da bo za nekaj časa zagotovo nastala luknja, ki jo bo glede na vse dosedanje uspehe težko zapolniti. Se mi zdi, da šport invalidov deli podobno zgodbo kot šport v celoti. Čedalje manj je tistih, ki so pripravljeni trdo garati za vrhunske uspehe. K meni dostikrat pošljejo kakšnega mlajšega ali pa malo manj mladega invalida, ki bi rad streljal. Ampak potem, ko povem pravila igre, ni več nikogar nazaj. Mene ne moti, če se želi nekdo s strelstvom ukvarjati samo rekreativno ali za hobi. Vendar moramo pravila igre določiti na začetku. Če se hočemo iti vrhunski šport, pa so vložki veliki.
Problem je tudi strokovni kader. Dostikrat je formalni pogoj za kakšne zaposlitve izključno diploma Fakultete za šport. A dosti je športov, ko ti Fakulteta za šport ne da specifičnega znanja - in strelstvo je takšen šport. Sama sem v teh več kot 25-ih letih dala več kot 550 dni lastnega dopusta za udeležbo na tekmah. Torej leto in pol dopusta. Da ne omenjam vseh vikendov. Ampak človek se utrudi. Dobiti danes človeka, ki bo tako kot jaz vse to delal ob redni službi, pa je skoraj nemogoče. Časi so drugačni, ljudje smo drugačni.
V okviru Strelske zveze imamo sicer tudi usposabljanje za parastrelstvo, ampak to so 4 ure na prvi stopnji in 4 ure na drugi stopnji, kar pa seveda ni dovolj. Je pa dovolj za to, da pozna trener v strelskem društvu vsaj osnovne stvari, če se pojavi kakšen invalid, ki bi rad streljal. Da ne prihaja več do tega, da se ga že na vratih odslovi.
Kaj pomeni Bloudkova nagrada za vas in za parastrelstvo v Sloveniji?
Bloudkova nagrada je najvišje priznanje, ki ga lahko dosežeš v slovenskem športu. Zato o njeni vrednosti ni potrebno izgubljati besed. Meni sicer največ pomeni priznanje tistih, s katerimi delaš, priznanje tistih, ki so vedno ob tebi in vedo, skozi kaj vse si v karieri šel. Ki vedo, da se žarometi tudi ugasnejo in takrat ostaneš sam. Nobeno priznanje ne more nadomestiti občutka, ko vidiš iskrice v očeh svojih športnikov ob igranju slovenske himne. Nobeno priznanje ne more nadomestiti tvojih lastnih solz ob uspehih. Konec koncev ti tudi neuspehi prinesejo neko osebnostno rast.
A vseeno je občutek, da je tvoje delo prepoznala in pripoznala tudi država oz. člani Odbora za podelitev Bloudkovih priznanj, ki so sama eminentna imena s področja športa, odličen. Zato sem neskončno hvaležna za to nagrado in jo znam ceniti.
Kar se pa tiče pomena nagrade za parastrelstvo: vsako priznanje v parašportu je tudi dokaz, da se družba odpira, da čedalje bolj sprejema tudi parašport. Izhajam iz kombinacije dveh segmentov športa, ki sta večinoma v ozadju. Parašporta in strelstva. Oba sta medijsko zapostavljena. Zato lahko še toliko bolj razumem količino čestitk, ki sem jih dobila od svojih kolegov tako iz parašporta kot iz strelskih krogov. Nekako smo skromni in držimo skupaj.