Gledalke in gledalci oddaje Dobro jutro so izbrali zmagovalni par letošnje televizijske poroke. Pred kamerami naše televizije si bosta zvestobo obljubila 34-letna Nina in tri leta mlajši Primož Jeralič iz Ivančne Gorice, ki se bosta poročila v Postojnski jami. Njuna ljubezenska zgodba spominja na pravljico, v kateri je velika ljubezen premagala težko preizkušnjo, pred katero sta bila postavljena po Primoževi hudi poškodbi, ki ga je prikovala na invalidski voziček.
Nina in Primož sta se spoznala zelo nenavadno. Nekega dne je Nina na stadionu srečala Primoževega trenerja in z njim začela sproščeno kramljati. »Trener me je med drugim vprašal, kaj tako simpatična punca išče na stadionu, in sem mu v šali odgovorila, da iščem fanta,« se dogodka spominja Nina. Možakar je v roke vzel njen telefon, poklical Primoža in mu povedal, da številka pripada simpatični gospodični, ki čaka na njegov klic. Primož se ni prav dolgo obotavljal in kmalu sta se prvič srečala: »Že ko sem jo zagledal, je preskočila iskrica in rodila se je ljubezen,« danes priznava Primož. Mladi par iz Ivančne Gorice jo bo na pomlad okronal s televizijsko poroko, saj so gledalci med vsemi prijavljenimi pari v akciji oddaje Dobro jutro izbrali prav njiju. »Primoževe invalidnosti nisva hotela izpostavljati, čeprav se zavedava, da je ne moreš skriti. Želela sva si, da gledalci opazijo najino povezanost, spontanost, pozitivno energijo in konec koncev iskreno ljubezen.«
Primoževa poškodba – težka preizkušnja za njuno ljubezen
Par sta postala še pred Primoževo poškodbo leta 2008. »Takrat sem bil star 24 let, bil sem absolvent in sem prek študentskega servisa delal v šoli smučanja na Krvavcu. Spominjam se, da je bil moj zadnji delovni dan. Odsmučal sem proti dolini in tedaj se je zgodilo. Na najbolj ravnem delu me je zagrabil južni sneg. Padel sem in s hrbtom udaril ob deblo, ki je bilo ob progi postavljeno za drenažo, da sneg ni drsel v dolino. Od pasu navzdol nisem več čutil telesa.« Primoža so s helikopterjem odpeljali v ljubljanski Klinični center. Prepričan je bil, da gre zgolj za rutinski pregled, resnica pa je bila drugačna. »K zavesti sem prišel šele tretji dan, ležal sem v bolnišnici, priključen na vse možne aparate, s hudimi bolečinami in številnimi cevkami v telesu.«
Štirinajst dni po nesreči so mu povedali, da ne bo več hodil
»Bilo je takoj po viziti, ko je k meni stopil kirurg, ki me je operiral,« o trenutku, ko je izvedel kruto resnico, pripoveduje Primož. Zdravnik mu je pojasnil, da je doživel zelo hude poškodbe. Enajsto vretence na prsni višini je bilo zdrobljeno, četrto ledveno vretence pa počeno. Sedem reber je imel zlomljenih in predrti obe pljučni krili. »Ko sem izvedel, da ne bom več hodil, sem si zaželel, da bi se ta mora končala. Imel sem občutek, da sanjam. Da se vse to ne dogaja meni. Takrat sem spoznal, da potrebujem pomoč psihologa. In Nina je imela pri tem zelo pomembno vlogo.« Nina pravi, da ju je Primoževa nesreča še bolj povezala, še posebno ko je začel rehabilitacijo na URI Soča, kjer mu je popoldne pomagala pri vajah. »Nikoli nisva niti za hip pomislila, da bova ostala drug brez drugega. Začutila sva, da obstajava drug za drugega, da živiva drug za drugega, da si deliva dobre in slabe trenutke, rešujeva stvari tukaj in zdaj ter tako v nov dan stopava čistih misli.«
Gašper in Neža – njuna sončka
Nina in Primož imata dva otroka. Pred štirimi leti se jima je rodil sin Gašper, dve leti pozneje hčerka Neža. »Zaradi moje poškodbe Nina ni mogla zanositi po naravni poti. Zato sva zelo srečna, da sva lahko postala starša,« pojasnjuje Primož in dodaja, da svoja otroka vzgajata v duhu, da je pomembno, da sta zaveznika, da znata ljubiti in za svoja dejanja tudi odgovarjati, ob zavedanju, da je življenje lepo, a tudi polno pasti. Primož odkrito priznava, da odkar se je poškodoval, veliko bolj ceni trenutke, ki jih preživlja s svojimi najbližjimi in prijatelji. »Spoznal sem, da mi je vsak dan podarjen. Obenem pa želim ljudem pokazati, da je kljub invalidnosti mogoče narediti v življenju nekaj velikega in dobrega za svojega bližnjega.«
Zaljubljen v šport
Primož je že vse življenje strasten športnik. Zdaj vozi ročno kolo, in kot sam pravi, je to njegova nova športna ljubezen, ki traja že nekaj let. Za prihodnost ima jasno izoblikovane cilje. Rad bi sodeloval na paraolimpijskih igrah, zato pridno trenira in se pripravlja na tekme. »Pa še en cilj imam. Mladim bi rad povedal, da življenja ni konec, če se zgodi nesreča. Res je, da je potreben čas, da človek sprejme samega sebe v novi podobi. Ko se to zgodi, se je treba z okoliščinami, v katerih si se znašel po rehabilitaciji, čim prej sprijazniti in iz tega potegniti največ. Ne smeš se vdati v usodo, temveč moraš poiskati svetlo luč na koncu tunela. Težko je, a ko enkrat odkriješ lepote življenja, je spoznanje neprecenljivo.« x
Vesna Pfeiffer
