Slovenija se končno pridružuje državam, ki se lahko pohvalijo z rugbijem na vozičkih. Štirje nadebudneži Aleš Kramolc, Rok Bratovž, Luka Plavčak in Nino Batagelj so se namreč odločili, da ta šport pripeljejo tudi v našo državo. Trenutno trenirajo v Gradcu z avstrijsko ekipo, saj pogojev za treninge zdaj v Sloveniji nimajo. Upajo pa, da jim bodo tisti, ki skrbijo za šport invalidov v Sloveniji in razpolagajo tudi s sredstvi za to, omogočili, da začnejo trenirati doma.
Nino, Aleš, Rok in Luka so zaradi poškodbe hrbtenjače na višini vratnih vretenc na invalidskem vozičku. Nino in Luka sta postala invalida zaradi ponesrečenega skoka v vodo, Aleš in Rok pa po prometni nesreči. Vsi štirje so športni navdušenci in si ne predstavljajo življenja brez športa. Njihova velika strast je rugbi na vozičkih. “Žer odkar sem se poškodoval je rugbi na vozičkih zame neka dodatna strast. Začeli smo že pred štirimi leti, vozili smo se na treninge v Avstrijo, vendar so bili to bolj posamezni izleti. Zdaj pa redno treniramo v Gradcu, treniramo z avstrijsko ekipo, ki nas je zelo lepo sprejela innekateri med nami bodooktobra igrali že na njihovem državnem prvenstvu,” je povedal Nino ter dodal, da so resno začeli pripravljati temelje za rugbi na vozičkih v Sloveniji šele pred kratkim.
Ustanavljajo društvo
“Kupili smo rabljene voze, nekaj jih še iščemo po Evropi, ustanavljamo društvo in želimo si, da bi oktobra lahko šedrugi fantje začeli igrati. Veliko je interesentov, vendar moramo najprej zagotoviti pogoje, da bodo sploh lahko igrali. Gre za posebne voze, ki so zelo ojačani. Cena za novega je zelo visoka, od tri tisoč evrov dalje se giblje. Mi pa si lahko za zdaj privoščimo plačati le okoli 300, 400 evrov za voz.” Nino še pove, da gre za najbolj gledan šport paraolimpijskih iger in nadaljuje: “Gre za full contact šport, kar se tiče dotikov vozička, vsak dotik telesa pa je kaznovan. Tako, da ne gre za tako zelo nasilen šport, kot je videti na prvi pogled, temveč je potrebnega veliko taktiziranja.” V rugbi na vozičkih se lahko vključijo invalidi, ki imajo trajno okvarjene najmanj tri okončine.
Zgodovina rugbija na vozičkih
Vse se je začelo leta 1977, ko so kanadski športniki invalidi želeli poiskati alternativo košarki na vozičkih, ki bi bila primerna tudi za ljudi z omejeno funkcijo rok – tetraplegike. Danes ga igrajo v 27 državah po svetu. “Gre za atraktiven šport, kjer je dovoljen skoraj kakršenkoli stik med posebej za ragbi izdelanimi invalidskimi vozički. Združili so pravila košarke in hokeja na ledu, cilj igre je doseči čim več golov, gol pa je dosežen, ko z žogo v posesti igralec prečka golovo črto z najmanj dvemi kolesi. Igralni čas sestavljajo štiri četrtine po osem minut, v primeru neodločenega izida ekipi čakajo triminutni podaljški. Ekipi s po štirimi igralci ragbi igrata na standardnem košarkarskem igrišču z žogo za odbojko. Ker je ragbi namenjen tetraplegikom in ljudem z omejitvami v rokah, pri igranju uporabljamo gumijaste rokavice, premazane s smolo ali lepilom, ki omogočajo lažje poganjanje vozička in oprijem žoge, ki se pravzaprav zalepi na dlan, tako je mogoč normalen met žoge kljub nedelujočimi mišicam v rokah in dlaneh,” pojasni Nino.
Posebni vozički
Vozički pri ragbiju so podobni košarkarskim, le nižji so, bolj vpeti, imajo več zaščite in okrepljene odbijače, saj je ragbi kontakten šport, kjer nasprotnega igralca ustaviš s trkom. “Poznamo dve vrsti vozičkov – napadalne in obrambne. Napadalni imajo zaščito, da jih ni mogoče zapeti, ter so predvsem namenjeni razvijanju hitrosti in okretnosti, medtem ko imajo obrambni na odbijaču posebne kljuke za zadrževanje nasprotnikovih igralcev. Fizični kontakt je dovoljen samo med vozički, medtem ko med igralci do fizičnega stika ne sme priti, drugače se to kaznuje z minutno izključitvijo,” še doda Nino, ki s svojimi soigralci upa, da bodo kmalu dobili ustrezne pogoje za treniranje tega zanimivega športa tudi doma.
Vesna Pfeiffer