Valerija Škof je prva gluha novinarka v Sloveniji. Tisti, ki jo poznajo, pravijo, da njene radovedne narave ni mogoče utišati. In prav radovednost ji pomaga, da poklic novinarke za Spletno TV odlično opravlja. Z Valerijo, ki dela tudi kot napovedovalka v oddaji Prisluhnimo tišini, smo se pogovarjali o njenem delu, odraščanju in položaju gluhih v naši družbi.
Prvič ste nastopili na nacionalni televiziji kot napovedovalka oddaje Prisluhnimo tišini že pred dvajsetimi leti. Kako ste sploh zašli v medijske vode?
Že pred tem sem s prijateljico Lidijo Letonja nastopala na različnih dogodkih za gluhe, kjer sem odkretala pesmi in plesala. Opazil me je gluhi snemalec Marjan Paveu – njegovo pozornost so pritegnile predvsem moje mehke kretnje – in me povabil, da se preizkusim kot napovedovalka. Najprej za Video novice Zveze društev gluhih in naglušnih, nato pa še za oddajo Prisluhnimo tišini. Marjan Paveu in gluhi napovedovalec Fredi Pevcin sta mi pomagala pri tem, kako pravilno nastopati pred kamero, napovedovati, in to je bil moj začetek.
Ste tudi napovedovalka na Spletni televiziji in prva gluha novinarka v slovenskem medijskem prostoru. Kako pa se je začela vaša novinarska pot?
Po več kot desetletnem odmoru, ko sem se posvetila družini, me je Paveu znova poklical in vprašal, ali se želim preizkusiti kot napovedovalka na Spletni TV. Tisti čas je potekalo usposabljanje za nove kadre in sem se nanj takoj prijavila. Najprej sem bila nekaj časa napovedovalka, potem sem želela biti nekaj več, želela sem si delati tudi na terenu, in tako sem poskusila. Seveda se moram zahvaliti tudi urednici Tini Grošelj in takratnemu uredniku Aljoši Redžepoviću, da sem se lahko preizkusila v tem delu. Od njiju sem se veliko naučila, kaj mora novinar delati, kako napisati in sestaviti prispevek, skratka vse, kar mora novinar vedeti in znati. In tako se je začela moja novinarska pot.
Pri svojem delu prihajate v stik s številnimi ljudmi. Kako poteka komunikacija?
Dvojezično. Pri gluhih v znakovnem jeziku, pri slišečih pa v govornem jeziku. Včasih za večje prireditve, ki jih organizirajo slišeči, pokličem zraven tolmača slovenskega znakovnega jezika. Če delam kje v tujini ali sem v stiku z gluhimi iz tujine, pa uporabljam mednarodno kretnjo.
Katerih tem se lotevate kot novinarka?
Teme so različne. Do zdaj sem pokrivala vse, od športa, kulture in intervjujev do politike in prireditev. Na mednarodnem področju sem bila tudi poročevalka v živo s pomembne lige prvakov gluhih v dvoranskem nogometu v Gradcu in Huelvi. V vlogi novinarske sem odšla tudi na konferenco o večjezičnosti v evropski parlament v Bruslju, prav tako pa sem v živo poročala tudi z evropskega prvenstva gluhih v tenisu letos v Portorožu.
Intervjuvate zgolj neslišeče ali tudi slišeče sogovornike?
Oboje. Gluhe in slišeče, intervjuvala sem tudi gluhoslepe.
Priprava prispevka o gluhospelih je bila za vas posebna izkušnja. Kaj je bilo najtežje in kako se vam je uspelo sporazumeti? Znakovni jezik verjetno ni prišel v poštev, ker gluhoslepa oseba ne vidi.
Pomembno je znanje znakovnega jezika. Gluhoslepa oseba se s svojimi rokami dotakne roke sogovornika, in ko ta kreta, gluhoslepa oseba z rokami občuti kretnje in ga tako razume. Na začetku nisem vedela, kako stopiti v stik z njimi. Potem pa me je gnala želja, da bi sama poskusila komunicirati z njimi. Ko sem videla, da so razumeli moje kretnje, sem potem samostojno nadaljevala pogovor z njimi. To je bila zame posebna izkušnja. Pa tudi to, ko vidim, kako so ti ljudje kljub svoji gluhoti in slepoti srečni, pozitivni in veseli. Zaveš se, da je vsaka stvar dragocena, da smo lahko vsi srečni in veseli, če se ne bi ubadali s slabimi stvarmi in malenkostmi. Življenje je prekratko.
Preizkusili ste se še v eni vlogi. Priredbo pesmi Hello pevke Adele ste izvedli v slovenskem znakovnem jeziku. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
Leta 1996 sem z prijateljico Lidijo že nastopala v priredbi skupine Caught in the Act s pesmijo Love is everywhere. Pri tem sem samo »pela« v angleščini in besedilo dobesednoprevedla v slovenski znakovni jezik. Pri Hello pa sem morala pokazati več z mimiko in kretnjo. To je najtežje, ko moraš poslušati pesem v angleškem jeziku in kretati v slovenskem znakovnem jeziku. Najprej sem morala večkrat poslušati to pesem, da sem znala na pamet besedilo, pozneje pa sem lahko odkretala pesem v našem, slovenskem znakovnem jeziku. Je pa to moja največja izkušnja do zdaj, še posebno ker sem s to pesmijo samostojno nastopila na kulturnem večeru ob 85-letnici delovanja ZGNS.
Slovenski znakovni jezik omogoča gluhim osebam, da se sporazumevajo, omogoča mladim, da se izobražujejo, izrazijo svoje mišljenje, skratka, komunicirajo. Vendar ni bilo vedno tako. Kot otrok ste obiskovali Center za sluh in govor v Mariboru, kjer so gluhe otroke poučevali v govornem jeziku. Kako ste to doživljali?
Lahko bi rekla, da sem še zdaj jezna, da niso razumeli, da je pomembno gluhim otrokom omogočiti izobraževanje v slovenskem znakovnem jeziku. V šoli so nam večkrat prepovedali uporabo znakovnega jezika, ampak mi otroci smo radi kretali, ko smo bili skupaj. Med poukom pa smo žal, čeprav so mislili, da smo jih razumeli, besede samo ponavljali, in si jih zapisovali v zvezke. Nihče pa ni vprašal, kaj vse te besede pomenijo. Če bi vse to razlagali v znakovnem jeziku, verjamem, da bi zelo zelo napredovali. Gluhi smo vizualni tip človeka. Če razlagaš stvari v kretnji in mimiki, nam je že takoj jasno, za kaj gre, drugače kot če nam razlagajo v govoru ali pisni obliki.
Rodili ste se gluhim staršem. Kakšno je bilo vaše odraščanje? Kako ste komunicirali z zunanjim svetom? Kadar ste recimo šli k zdravniku, morali kaj opraviti na občini ali kje drugje.
Moje odraščanje je bilo zelo bogato, veliko sem se lahko pogovarjala s starši, skupaj smo hodili na športne in kulturne prireditve, skupaj z gluhimi smo hodili na izlete. Takrat se je res veliko dogajalo in smo bili vedno skupaj, nikjer se nisem počutila zapostavljene. Ko pa sem začela obiskovati srednjo šolo med slišečimi, je bil to zame čisto drug svet. V svetu, v katerem samo govorijo in v katerem sem tudi sama morala veliko govoriti, sem se izgubila. To ni bil moj svet. A sem se zavedala, da v takem svetu pač živim. In komunikacija je bila težka. V srednji šoli so me na primer profesorji spraševali, jaz pa nisem želela govoriti pred vsemi, a sem morala. Sčasoma sem se odprla in postajala pogumnejša. Tudi če sem šla k zdravniku ali na občino, je komunikacija potekala brez težav. Če pa se kje zatakne, če kakšne besede ne razumejo, jo napišem na papir, pa je. Res nikjer nisem naletela na kakšno oviro ali da mi pri komuniciranju ne bi šlo.
Ste mama dveh otrok, kako se sporazumevate z njima?
Že takoj na začetku sem se hčerkama sporazumevala z govorom, prav tako tudi moj partner. S partnerjem, ki je tudi gluh, pa se sporazumevam v slovenskem znakovnem jeziku. Otroka z drugimi gluhimi, na primer z mojimi starši, bratom ali svakom komunicirata v znakovnem jeziku.
Ste svojo gluhost kdaj občutili kot stigmo?
Morda kot otrok, zdaj pa ne. Odnos družbe do drugačnosti se je namreč spremenil. Bolj odprt je.
Gluhe osebe so težko zaposljive. Kaj je vzrok za to? Menite, da podjetja premalo zaupajo v sposobnosti gluhih in naglušnih oseb? Ali je glavni vzrok komunikacija?
Na prvem mestu sta prav gotovo komunikacija in nevednost, da so gluhi in naglušni lahko sposobni in pridni delavci. Edina ovira zanje je sluh, da ne slišijo. Delajo lahko tako kot vsi slišeči, eni manj, drugi bolj, nekateri pa lahko še bolje od slišečih. x
Vesna Pfeiffer