Slovenski glasbenik Rok Terkaj, bolj znan pod umetniškim imenom Trkaj, v sodelovanju z Zvezo za šport invalidov Slovenije-Paralimpijskim komitejem pred paraolimpijskimi igrami, ki bodo prihodnje leto v Tokiu, pripravlja himno o športnikih invalidih, njihovi motivaciji, moči in dosežkih, s katerimi premikajo meje.Trkaj se je za začetek projekta srečal sštirimi športniki invalidi, se preizkusil v košarki na vozičkih in z njimi spregovoril o njihovem dojemanju invalidnosti, motivaciji ter pomenu športa v njihovem življenju. O svoji novi izkušnji je spregovoril tudi za naš portal.
Ste raper, popotnik, novinar, univerzitetni diplomirani teolog, avtor knjig. Pred vami je zdaj nova izkušnja: pripravljate himno o športnikih invalidih. Kako je prišlo do sodelovanja?
Usoda. In zelo zanimiv začetek. V preteklem letu smo začeli z Misijo Samozavest. V tem projektu smo za osnovne šole in invalide posneli krajši dokumentarni film, v katerem se naši priznani športniki družijo z športniki invalidi. Te filme smo potem poslali na različne šole, otrokom invalidom in njihovim staršem. Tako smo premagali tri ovire na en mah. Prva je bila, da so otroci na šolah bolje spoznali izzive invalidov in njihovo izboljšanje ter višjo samozavest skozi šport, da lažje sprejmejo in razumejo. Drugič: otroci, ki so invalidni, so dobili posnetek, ki jih motivira, da naj se začnejo ukvarjati s športom. In tretjič: film smo poslali tudi staršem, da podpirajo in se odločijo za to, da se njihov otrok začne ukvarjati s športom. Himna pa bo sedaj še nadaljevanje te Misije, ter pobuda, sporočilo in motivacija v besedah za vse športnike invalide, ki gredo na olimpijske igre.
Navdih vam dajejo prav športniki invalidi. Na kakšen način spoznavate njihov svet, njihovo življenje, motivacijo, s katero dosegajo odlične rezultate?
Do sedaj smo se nekajkrat družili, se pogovarjali, skušam razumeti in jih začutiti v globini, da lahko njihove in svoje emocije in tudi doživljanje zlijem v pesem.
S katerimi športniki invalidi ste se že srečali in o čem vse ste se pogovarjali?
Z Darkom Đurićem , Robijem Bojancom, Leno Gaberšček ter Maticem Kržanom. Pogovarjali smo se o tem, kako je, ko se ti zgodi nesreča, kako se pobereš, kako se dvigneš in nadaljuješ. Najprej sem prišel do spoznanja, da so vsi zelo veliki borci. Potem pa, da se takšna nesreča lahko zgodi vsakemu in da so oni resda telesni invalidi, mi pa smo mentalni invalidi, ker ne sprejmemo, ker nas je strah in nimamo znanja, kako se odzvati, ko srečamo nekoga, ki je invaliden.
V nekaterih para športih ste se lahko tudi sami preizkusili. V katerih in do katerih spoznanj ste prišli?
Sam sem se preizkusil v košarki z Robijem in bilo je super. Zelo, zelo zanimiv način igranja košarke. Način, kako se pobira žoga, kako so favli, kako se igra obramba, vse to mi je odprlo nov aspekt košarke, ki je res zame najboljši šport na svetu. V sami igri pa je bilo tako: ker sem tekmovalen, sem hotel igrati. Sem mislil, da mi je šlo, potem pa sem rekel Robiju, daj zares igraj. No, potem pa me je stresel kot mačka, nisem mogel mimo, nič, počutil sem se kot čisti zelenec. Bravo. Potem pa še zanimiva anekdota, ki se je zgodila. Med najino borbo nama je žoga ušla z igrišča, pa sva se oba na vozičkih zagnala za žogo. A ob igrišču je bila visoka in debela plastična prepreka. Pa sem ga vprašal, ja kaj pa sedaj? Pa je rekel, vidiš, to pa gre težko. Takrat sem začutil omejitev, žalost, iz nje pa željo, da Slovenija postane invalidom prijazna država, da nismo tako sebični in da namenimo več miselnosti pri gradnji in dizajniranju mest, stavb, objektov, tudi njim. 15 odstotkov ljudi, torej okrog milijardo ljudi po svetu, ima kakšen handikep in verjamem, da bomo poleg tega, da smo najbolj čista, lahko tudi najbolj napredna država in vzor drugim.
V poletnem času se boste srečali še z nekaterimi športniki in spoznavali njihove zgodbe.
Načrt je tak, idejo za pesem sem dobil. Sedaj pa je čas, da grem realizirat idejo, ki je v meni. Hkrati pa se bom v naslednjem mesecu še bolj zbližal s svetom invalidom. Bral bom njihove zgodbe, se pogovarjal z njimi, jim pokazal pesem, bral knjige oseb, ki so jim pomagale, morda bom šel na voziček in preživel čas na njem. Rad bi, da je iskreno, da je dobro, da povežem njihov svet s širšo javnostjo.
Jeseni boste začeli ustvarjati besedilo in glasbo. Kaj bo glavno sporočilo pesmi?
Ko grem v pesem, grem v neznano, zaenkrat imam samo idejo, da bo motivacijski, da bom rapal hitrejše kot ponavadi in da bo sam tempo pesmi dal zagon srcu in miselnosti, da se vžge, tudi če ne moreš hoditi, da se vstane in gre naprej.
Se vam je pogled na življenje ob spoznavanju težkih zgodb športnikov invalidov spremenil?
Imam veliko manj izgovorov kot prej.
Mladi, zdravi ljudje, brez oviranosti, so velikokrat precej apatični do vsega, kar se dogaja okoli njih. Kaj bi jim sporočil, zdaj ko ste lahko s prve roke spoznali svet invalidov, njihove borbe, motivacijo, težko prigarane uspehe?
Verjamem, da bo pesem nekaj spremenila. Moja želja je, da bi ljudje sprejeli invalide kot enakovredne, da lahko sprejmejo nesrečo in drugačnost in da jo cenijo, ter tudi da kasneje navijajo za naše športnike in se znajo lepše in primerneje vesti do invalidov, ko jih srečajo.
Če se vrneva k himni, premierno bo predstavljena v decembru na prireditvi Invalid športnik leta 2019. Kako pomembna glasbena in tudi življenjska izkušnja bo za vas ta projekt?
Zaenkrat ostajam skromen, ker nočem tresti gore, pa da se rodi miš. Ne vem, kaj pride iz neznanega, verjamem pa, da bo dobro. Lahko da bo pesem čisto zanič in da je raje ne bom izdal. To je pač riziko potovanja v kraje poezije. Verjamem pa, da če se bom dovolj potrudil, streniral pesem, šel preko sebe in dal svoje skille na maksimum, da se zna roditi nekaj zanimivega, kar bo premaknilo srce in pospešilo srčni utrip.
Vesna Pfeiffer