V Sloveniji se kar 26 občin lahko pohvali z nazivom Občina po meri invalidov. Prva je listino, ki jo od leta 2003 podeljuje Zveza delovnih invalidov Slovenije, prejela Ajdovščina, zadnja pa oktobra lani občina Majšperk. Največ listin so podelili leta 2015, ko je naziv Občina po meri invalidov dobilo kar šest slovenskih občin. Rajko Žagar, predsednik Projektnega sveta ZDIS za projekt Občina po meri invalidov pravi, da je projekt svojevrsten izziv za lokalno okolje in istočasno pobuda za urejanje vsega, karoblikuje socialno okolje za bolj kvalitetno življenje vseh občanov, ne le invalidov.
Za začetek bi vas vprašala, kakšna mora biti občina, da je po meri invalidov?
Listina ''Občina po meri invalidov'' je priznanje občini, ki v svojem delovanju upošteva različnost potreb vseh svojih občanov. To pomeni, da načrtno razvija, spodbuja povezano delovanje različnih družbenih dejavnikov in realizira dejavnosti in ukrepe, ki bistveno prispevajo tudi k večji kvaliteti osebnega življenja vseh invalidov in njihovih družin. Občina po meri invalidov je tista, ki ustvarja možnosti za njihovo socialno vključenost in aktivno udeležbo v družbenem življenju. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati občina, so določeni v 3. členu Pravilnika Zveze delovnih invalidov Slovenije (ZDIS ) o pridobitvi listine. Občina se mora odzivati z akcijskim načrtom ter pri tem upoštevati mednarodne dokumente, utemeljene potrebe ter svoje možnosti in specifičnosti. Akcijski načrt je temeljni dokument, ki mora odražati dejanske potrebe in tudi različnost občine, kar se kaže v izboru nalog, prioritetah, rokih in dejanskih možnostih za njihovo realizacijo. Projektni svet nato ugotavlja v kolikšni meri se je dejansko okrepila vloga občine kot samoupravne lokalne skupnosti in socialnega omrežja, ki se odziva na različne posebne potrebe občanov in občank ter kako povezuje in aktivira vse dejavnike v občini, tudi javne službe in gospodarske subjekte, za doseganje večje kakovosti skupnega življenja ter za večjo socialno povezanost in vključenost invalidov v življenje občine. Projektni svet tudi preveri, kako so se na projekt odzivale posamezne invalidske organizacije oziroma društva. Projekt invalidske organizacije skupaj z lokalno skupnostjo oblikujejo tako, da se okrepi tudi njihova vloga, zlasti je pomembno aktiviranje članstva, pa tudi večje sodelovanje z drugimi nevladnimi organizacijami in institucijami, da bi lahko skupaj imele tudi vlogo ''skupine pritiska''. Projektni svet tudi preveri, ali je ustvarjena družbena klima, ki bo tudi v času številnih socialnih stisk naklonjena, ne le reševanju aktualnih problemov, temveč iskanju in uresničevanju dolgoročnih rešitev, ki bodo obogatile skupno življenje vseh občanov in občank, tako invalidov, kot tudi starejših, mladih, otrok, moških in žensk. Glede na to, da je za ustvarjanje pozitivne družbene klime za uresničevanje projekta izjemno pomembna tudi vloga sredstev javnega obveščanja in osveščanja, projektni svet spremlja tudi njihovo delovanje, saj naj bi tudi mediji prispevali h krepitvi odgovornosti in vključenosti vseh občanov v skupno življenje.
Doslej je listino prejelo 26 občin, torej jih je še veliko, ki pa tega naziva še nimajo. Kakšen je postopek, da se občina vključi v ta projekt?
Pogoji in postopki za vključitev in sodelovanje v projektu ter za pridobitev naziva so zelo jasno opredeljeni v Pravilniku ZDIS o pridobitvi listine ''Občina po meri invalidov'', ki je tudi javno objavljen na spletni strani zveze http://www.zdis.si. Pogoji so objavljeni tudi v razpisu, ki ga vsako leto sprejme upravni odbor, predvidoma oktobra za prihodnje leto in ga pošlje na društva invalidov, ki so vključena v zvezo, teh je 69. Sestavni del razpisa je tudi rok za oddajo prijav, praviloma je to 31. januar prihodnjega leta. Predlagatelj oziroma prijavitelj občine na razpis je društvo invalidov, ki je član zveze. Nato mora društvo invalidov predložiti vso dokumentacijo, ki jo zahteva razpis.
Kakšno vlogo ima pri tem župan občine?
Župan je ključna oseba, saj sprejme odgovornost za izvedbo projekta. Najprej imenuje posebno delovno skupino, ki pripravi analizo o položaju invalidov v občini, župan pa občinskemu svetu nato predlaga, da analizo in konkreten akcijski načrt z jasno opredeljenimi cilji in nalogami, roki in odgovornimi nosilci, obravnava in sprejme. Župan tudi imenuje Svet za invalide, ki stalno spremlja izvajanje akcijskega načrta in obravnavo posameznih vprašanj oziroma problemov v občinskem svetu, službah občine ter pri drugih dejavnikih ter zagotovi, da bodo v vseh razpravah in pri odločitvah upoštevana in razvidna mnenja invalidov oziroma njihovih organizacij. Župan tudi obvešča javnost o pravicah, potrebah in možnostih invalidov ter tako vpliva na ustvarjanje invalidom naklonjene družbene klime, dejavno podpira invalidske organizacije pri izvajanju njihovega poslanstva ter promovira projekt ''Občina po meri invalidov''.
Katere ovire, ki bistveno vplivajo na kvaliteto življenja invalidov in jim onemogočajo udejanjanje njihovih pravic in socialno vključevanje, pa so v lokalnem okolju najbolj pogoste? So to fizične ali katere druge?
Brezposelnost, težave na delovnem mestu, strokovno šibke podporne storitve, nedostopnost, premalo obveščanja in osveščanja o pravicah, to je nekaj ključnih zadev, ki lahko bistveno vplivajo na kvalitetno življenje na lokalni ravni. Fizične ovire občine uspešno odpravljajo. Veliko več truda je potrebnega pri odpravi ovir v glavah, v nas samih, v dojemanju realnosti skupnega življenja, v katerem naj ne bo nihče prezrt, nerazumljen, socialno izključen ali celo diskriminiran, da bo spoštovan kot osebnost.
Kakšna je po vašem mnenju odgovornost lokalne skupnosti pri uresničevanju človekovih pravic invalidov?
Odgovornost lokalne skupnost pri tem je, da pri svojem delovanju upošteva mednarodne dokumente kot so Standardna pravila OZN za izenačevanje možnosti invalidov, Agendo 22 in Konvencijo OZN o pravicah invalidov ter Akcijski program Vlade za invalide 2014 – 2021 ter predloge invalidov in invalidskih organizacij in tako prepozna, da je pomembna kakovost življenja vseh občanov, tudi invalidov.
Novembra lani ste objavili razpis za pridobitev listine za letošnje leto. Koliko občin pa se je prijavilo?
Na razpis so do roka prispele štiri prijave in sicer Medobčinskega društva invalidov Idrija-Cerkno za Občino Idrija, Medobčinskega društva invalidov Goriške za Občino Miren-Kostanjevica , Društva invalidov Mežiške doline za Občino Prevalje in Medobčinskega društva invalidov Žalec za Občino Žalec. Vse štiri prijavljene občine so na podlagi Pravilnika ZDIS postale kandidatke za pridobitev listine ''Občina po meri invalidov' za leto 2017. Projektni svet z obiski in pisnimi poročili spremlja uresničevanje akcijskih načrtov v občinah kandidatkah, predvidoma v mesecu oktobru pa bo upravni odbor ZDIS na predlog projektnega sveta sprejel odločitev o prejemnicah listine.
Prva prejemnica je bila Ajdovščina, zadnja Majšperk. So kakšne razlike med občinami glede prijaznosti do invalidov in same dostopnosti? Morda katera od občin še posebej izstopa po tem, da je bolj po meri invalidov kot druge? Katero bi izpostavili kot primer dobre prakse?
Seveda so razlike. Občin nikoli ne primerjamo med seboj, saj ima vsaka občina svoje potrebe glede na svoje specifičnosti. Vseh 26 občin dobitnic listine je še danes zelo aktivnih, kar je razvidno iz njihovih poročil o izvajanju akcijskih načrtov, nadgrajujejo doseženo in se odzivajo na čas, ki terja tudi nove aktivnosti. Ne moremo reči, da katera posebej izstopa. Ugotavljamo namreč, da v vseh občinah, ki so prejele listino, ustvarjeno socialno omrežje deluje, invalidi pa imajo možnosti in enakopravno sodelujejo v življenju občine. Župan so zelo angažirani, odpravljene so mnoge ovire v okolju, bistveno je povečana dostopnost do javnih objektov in služb, kar služi vsem občanom, javno mnenje pa je vedno bolj naklonjeno ukrepom v dobro invalidom in se uveljavlja solidarnost in nova kultura odnosov med ljudmi. Opažamo tudi, da so mnogi ukrepi in realizacija akcijskih nalog prispevali ne le h kvaliteti življenja invalidov, temveč vseh občanov.
Menite, da je Slovenija dovolj prijazna do invalidov?
Odvisno od tega, kaj razumemo pod prijazna. Nesporno je, da se zavest ljudi na splošno dviga, da so predsodki in stereotipi sicer še vedno prisotni, tako kot tudi pri drugih manjšinah, da pa je napredek vendarle očiten in stalen in da se lahko samoocenimo kot strpna in vključujoča družba. Glede Slovenije kot države je očitno, da si vsaj nekateri v državni upravi, predvsem mlajša generacija operativcev, iskreno prizadevajo za invalide, hkrati pa je res tudi, da na ravni najvišjih odločevalcev ni jasne vizije in strategije razvoja invalidskega varstva, ukrepi niso sistemski, temveč ad hoc, reaktivni namesto proaktivni. Ob tem je treba povedati, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča velikim konceptualnim spremembam, iz socialne države skrbi smo prešli v aktivacijsko državo, dogaja se oz. bi se morala dogajati vrsta procesov, dezinstitucionalizacija denimo, ki terjajo veliko miselne preskoke in vsi jih seveda niso sposobni ali pripravljeni storiti. Če poenostavim, lahko rečem, da je v primerjavi z drugimi državami naša država prijazna, v smislu odpravljanja ovir v fizičnem okolju. Zaostajajo pa druga področja dostopnosti, predvsem elektronska, internet in televizija, ter druge zaveze iz Konvencije o pravicah invalidov. Izrazito neprijazna pa je država do velike večine invalidov pri socialnih transferih. Nekateri se ne usklajujejo niti z inflacijo in so realno torej vedno nižji, kaj šele, da bi se, kot denimo socialna pomoč, v zadnjih letih občutno dvignili. Nič ne marginalizira in izključuje tako zelo kot revščina, stopnja revščine, tudi ekstremne, pa je med slovenskimi invalidi daleč nad povprečjem. Kot že rečeno, se lahko z razvitimi državami primerjamo po stopnji odpravljanja arhitekturnih ovir, tudi po inkluzivnosti izobraževalnih procesov, pri tehnologijah in drugih, čeprav obetajo največji napredek v kakovosti življenja invalidov kadarkoli v zgodovini, pa smo vse prej kot napredni. Že pri relativno preprosti stvari, kot je denimo dostopnost televizije in interneta, se zaplete. Sistem ni naklonjen samoiniciativi, nobeno ministrstvo nima samo dovolj interdisciplinarnega znanja in izkušenj niti za oceno stanja, kaj šele rešitve, medresorsko sodelovanje pa zavira dejstvo, da ministrstva druga drugo dojemajo kot konkurenta, predvsem za denar, ne pa kot partnerja.
Če se primerjamo s tujino, katero državo bi izpostavili kot najbolj po meri invalidov?
Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, socialne politike so kompleksna tema, stvari niso vedno merljive ali primerljive, toda na praktični in tudi finančni ravni se zdijo to Avstralija, Kanada in skandinavske države, vsaj do zadnje recesije, celovito sistemsko pa verjetno ZDA. Iz zgodovinskih razlogov Američani niso sicer nikoli pristopili h Konvenciji o pravicah invalidov, vendar je njihov Americans with Disabilities Act zlati standard, kako se dobra zakonodaja pripravlja, napiše in izvaja.
Vesna Pfeiffer