Sabina Dermota je psa vodnika za slepe dobila leta 2011. Skupaj sta doživela že marsikaj, predvsem pa zlatorumeni labradorec Baron Sabini omogoča večjo samostojnost. Z njo gre povsod: v službo, na sprehod, na tek, tudi v gledališče. Prav zato, ker je Baron tako pomemben v njenem življenju, je raziskala zgodovino sobivanja človeka in psa pa tudi šolanja psa vodnika za slepe ter o tej temi pripravila zanimiv in poučen prispevek.
Človek in pes
O posebnem odnosu med človekom in psom pripovedujejo zgodbe, besedne zveze, pregovori in reki. Poznamo jih kar nekaj: zvest kot pes; pes je človekov najboljši prijatelj; kakršen gospodar, takšen pes; pes, ki laja, ne grize; laže, kot pes teče, in še številne druge. Človek in pes se družita že od začetkov civilizacije. Najstarejši viri pričajo, da je človek najprej udomačil psa, druge domače živali, kot je govedo, pa šele več tisoč let pozneje. Pravzaprav bi lahko rekli, da je pes edina žival, ki se je udomačila sama, saj se je pridružila človeku, ko je ta za seboj puščal razne ostanke. Arheološke najdbe, ki dokazujejo sobivanje človeka in psa, segajo kar 140.000 let v zgodovino. Toliko časa že si človek in pes delita vse: hrano, bivališče in – bolhe. V vsem tem času so psi vdano pomagali človeku preživeti. Pomagali so mu pri lovu in varovanju živine. Opravljali so vlogo smetarjev, vojnih tovarišev, včasih pa so bili tudi vir hrane. Opravljali so vlogo vodnikov in čuvajev domov. Učinkovito so pomagali pri prevozu tovorov in v gospodinjstvih pri vrtenju ražnjev, pinjenju mleka in mletju zrnja. Od nekdaj so bili požrtvovalni prijatelji. Da so se ljudje lahko zabavali, so jih vzgajali za igralce in atlete. Danes se vsi dobro zavedamo, da igrajo tudi pomembno vlogo kot terapevti pri psihoterapiji. Gotovo bi se našlo še veliko razlogov in drugih dejstev, ki pričajo o nerazdružljivosti človeka in psa. Kljub vsej tej bogati zgodovini medsebojnega druženja pa ljudje nanje še vedno gledamo zelo različno. Nekateri jih imamo za privržene, razumne, zveste, skladne, pogumne in družabne živali, za druge pa so le umazani, nevarni in potuhnjeni prenašalci bolezni. V nekaterih kulturah je pes veljal za sveto žival: za božjega spremljevalca, vodnika duš in podobno. Druge kulture pa so videle v psih demone, napovedovalce smrti in utelešenje hudiča. Nekateri so verjeli, da se s pasjo slino prenaša bolezen, drugi pa so verjeli, da se v izlivu pasje naklonjenosti skriva čudežna moč. Tudi v današnjem svetu zavzemajo psi pomembno mesto v družbi in v življenju številnih posameznikov, pa vendar v povprečju še vedno zelo slabo poznamo pasjo bit. Tudi tisti, ki se vsak dan srečujemo s psi, z njimi delamo in se z njimi igramo, pasji duši ne pridemo do dna. Vedno nas kaj preseneti.
Razvoj različnih pasem
Pasji prednik je volk, ki spada v rod kanidov. V to skupino spadajo tudi lisice, šakali, dingi, parije in divji psi. Z naključnim križanjem genskega materiala, ki so ga v domačih psih pustili čisti predstavniki kanidov, so se v različnih obdobjih in različnih okoljih izoblikovale različne pasme domačih psov. Posamezne pasme imajo svoje značilnosti in posebnosti, ki smo jih, da jih lahko razlikujemo, različno poimenovali, na primer ovčarji, jazbečarji, hrti in drugi. Z nadaljnjim križanjem in načrtno vzgojo smo vzgojili na stotine različnih pasem. Pri tem smo upoštevali namembnost posamezne pasme in z izborom ohranjali izstopajoče sposobnosti posamezne pasme. Vzgojili smo pasme za opravljanje natanko določene naloge: ovčarje, pastirske pse, goniče in podobno. Danes je registriranih več kot 400 različnih pasem, vsaj toliko pa je še neregistriranih. Prav vsak pes je sposoben opravljati kakšno nalogo. Naravne razlike med pasmami se ne kažejo le v telesnih značilnostih, temveč tudi v inteligenci, značaju in pripravljenosti za delo.
Labradorci – najprimernejša pasma za pse vodnike
V dolgi zgodovini šolanja psov za pomoč slepim se je izkazalo, da je to ena od najprimernejših pasem za to delo. Njihov značaj je miren, imajo visok prag strpnosti, so hitro učljivi, prijazni in dobrodušni. Njihova zgodovina sega daleč v zgodovino Nove Fundlandije. Ribiči na polenovke, ki so se tam naselili, so si za pomoč pri ribolovu vzgojili pse z močnim prinašalskim nagonom in vzdržljivostjo. To so bili močni psi, ki so se znali pognati za polenovko, znali so vleči ribiške mreže in privleči na kopno veslo ali kaj drugega, kar je padlo s čolna. Učinkoviti so bili tudi pri delu na čolnih. Izkazali so se z velikim pogumom, dobrim spominom in mehkim prijemom. V Anglijo so jih prvič naselili v zgodnjem 19. stoletju, v Slovenijo pa sta bila dva labradorca prvič pripeljana leta 1971. Najprej so bili za labradorce priznani zgolj psi črne barve, pozneje pa tudi rumeni in nazadnje še čokoladno rjavi.
Zgodovina šolanja psov za vodnike slepih
Iz Aristotelovih poročil je razvidno, da so že v antiki uporabljali pse za vodenje slepih. Prvi pisni viri pa segajo na začetek 13. stoletja, kjer je omenjeno, da so pse v ta namen uporabljali tudi Arabci. Prvi evropski pisni dokument je iz leta 1755 in govori o uporabi psov vodnikov v Avstriji. Množično pa so jih začeli uporabljati po prvi svetovni vojni, saj je zaradi uporabe bojnih strupov veliko vojakov oslepelo. V Nemčiji je bila tako leta 1919 spisana prva knjiga o načinu šolanja psov vodnikov. Potrebe po tovrstnih pomočnikih pa so se pokazale tudi drugod po svetu. Tako so v tridesetih letih prejšnjega stoletja ustanavljali prve šole za usposabljanje psov vodnikov v Nemčiji, Angliji, Združenih državah in v Avstraliji.
Šolanje psov vodnikov za slepe v Sloveniji
V Sloveniji se je prvo šolanje psov vodnikov začelo leta 1953 v okviru šole službenih psov v vzrejnem centru v Klečah pri Ljubljani. Pse sta šolala miličnika inštruktorja, Jože Logonder, ki je bil priznan strokovnjak za šolanje lovskih psov, ter Jože Toplišek, ki je bil tudi prvi vodnik psa za odkrivanje prepovedanih drog na območju nekdanje Jugoslavije. Šola za pse vodnike v Klečah je delovala do leta 1956, ko so pristojni ugotovili, da slepi psov vodnikov ne potrebujejo, češ da naj bi bilo zanje drugače ustrezno poskrbljeno. Od takrat pa do leta 1977 se v Sloveniji ni nihče ukvarjal s šolanjem psov za pomoč slepim. Na pobudo dr. Vjekoslava Simčiča pa so pse vodnike za slepe znova začeli šolati v šoli za policijske pse v Podutiku. Šolo v Klečah je soustanovila in v njej bolj ali manj redno strokovno sodelovala dr. Aurejeva iz Švice. S šolo je tvorno sodeloval tudi naš član in odličen poznavalec psov, profesor Peter Confidenti. Čeprav je bil od rojstva slep, je z optakonom prebral obsežno zbirko tuje strokovne literature in svoje znanje nesebično razdajal drugim slepim uporabnikom psov vodnikov. Njegovo znanje bi nam tudi danes zelo koristilo, a se od njega v pisni obliki žal ni ohranilo nič. Na začetku so šolali nemške ovčarje, pozneje pa labradorce. Psi so bili dobro izšolani, zelo vodljivi, niso pa bili naučeni življenja v hiši ali v stanovanju s slepo osebo, kar je bila precejšnja pomanjkljivost. Vsako leto so izšolali od tri do pet psov in v osemdesetih letih 20. stoletja je bilo v Sloveniji nekaj manj kot 30 psov vodnikov. Število teh psov se je začelo povečevati po letu 1982, ko je plačilo psov vodnikov kot tehnični pripomoček za slepe prešlo na račun Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V devetdesetih letih 20. stoletja so v podutiški šoli prenehali šolati pse vodnike in njihovo število se je spet zmanjšalo. Leta 1994 pa so pri ZZZS ustanovili skupino izvedencev za dodeljevanje psov vodnikov. Pod njenim okriljem in po njeni presoji vsako leto v roke slepih predajo povprečno tri pse vodnike. Šolajo jih za ta namen usposobljeni vaditelji, ki so za to delo pogodbeno vezani z ZZZS. Ti psi so dobro socializirani, izšolani in vsako leto vsaj trikrat ponovno preizkušeni, prav tako njihovi uporabniki, saj mora biti delo psa in uporabnika varno in zanesljivo. Trenutno vlogo psov vodnikov v Sloveniji opravlja 28 psov. Trije od njih so nemški ovčarji, drugi pa labradorci ali mešanci med njimi in zlatimi prinašalci. Podatki iz tujine kažejo, da se v bogatih državah z dolgoletno tradicijo šolanja psov vodnikov za takšnega psa odloči od 3 do 5 odstotkov slepih. V Sloveniji je približno 4000 slepih in slabovidnih in po tej oceni bi potrebovali približno 130 do 200 psov vodnikov, vendar se pri nas za to vrsto pomoči odloči le malo uporabnikov.
Kakšna je vloga psa vodnika?
Mnogi mislijo, da je pes vodnik nekakšen navigator, ki slepega pelje, kamor si ta želi, a ni tako. Čeprav v znanem okolju morda res zadostuje le ena beseda, da pes človeka pripelje na želeni cilj, se mora v neznanem okolju pes vodnik strogo držati navodil, in skupaj dosežeta nov cilj in novo zmago. Psi vodniki so izšolani tako, da slepega vodijo varno po sredini pločnika, izbrati morajo najvarnejšo pot skozi ožine, pokazati morajo znati pločnik, zebro, semafor, stopnice, nakazati morajo višinske in globinske ovire, poiskati klopco, bankomat, vrata, pripeljati slepega v vrsto pred bančnim ali poštnim okencem ali v vrsto v trgovini. Pri tem morajo znati upoštevati naslednja navodila: naprej, desno, levo, stoj, počasi, tempo. Pes mora razumeti vse to in še več ter se ravnati po navodilih. Tukaj ni učenja na pamet, saj so okoliščine vedno drugačne. Potrebne je zelo veliko vaje, da se pes vsega tega nauči in razume.
Šolanje psa vodnika in navajanje na delo
Posebno izšolani vaditelji, pasji trenerji, psa vodnika usposobijo za njegove naloge. Vaditelji s pozitivno motivacijo in strokovnim znanjem o psih ter o slepoti in slepih pse pripravljajo na nalogo, ki jo bodo pozneje opravljali kot psi vodniki slepih. Preden se pes in njegov bodoči slepi uporabnik prvič srečata na terenu, mora vaditelj s psom opraviti izpit pred komisijo ZZZS. Ta izpit je zelo zahteven, saj mora biti izbrana proga primerno dolga, vključevati pa mora vse prej omenjene sestavine vodenja. Vaditelj mora vsaj polovico proge prehoditi s prevezanimi očmi. Ko je ta izpit uspešno opravljen, se začne uvajanje psa s slepim vodnikom. To je za vse zelo pomembno obdobje, ker se mora tako slepi kot pes precej hitro privaditi na nov način življenja. Pri tem ima zelo pomembno vlogo vaditelj psa, saj mora slepega naučiti pravilne uporabe psa vodnika za vodenje, ga naučiti nege psa, mu razložiti vse o prehrani in fizični aktivnosti. Slepi se mora zavedati svoje odgovornosti do psa, mora ga znati razumeti in skušati razumeti način njegovega razmišljanja. Posebno pomembni pri odnosu med psom vodnikom in njegovim slepim uporabnikom sta vodljivost in poslušnost psa. Pes mora od vsega začetka vedeti, kdo je šef in koga mora najbolj upoštevati. Temu se mora prilagoditi vsa družina slepega. Slepi pa se mora potruditi, da psa pri tem pravilno motivira. Ko je uvajalno obdobje končano in je novi par pripravljen za samostojno delo, spet sledi izpit pred komisijo ZZZS. Tokrat sta na preizkušnji pes vodnik, vaditelja pa nadomesti slepi kandidat. Izpit vključuje že omenjeno zahtevnost proge, ki jo mora par prehoditi brezhibno, obvezen del pa je tudi prikaz poslušnosti in odpoklica. Šele ko je ta resnično zahtevni del uspešno opravljen, se za slepega in psa začne novo, skupno življenjsko obdobje, ki je polno različnih doživetij.
Odnos slepih do psov vodnikov
Kaj pa mi – slepi? Ali znamo ceniti pasjo ljubezen in pomoč, ki nam jo naši pomočniki nesebično razdajajo? Naša dolžnost je, da zanje skrbimo tako, da so vse življenje zdravi, da so v delovni in fizični kondiciji, da se z nami dobro počutijo in so radi v naši družbi. Ker je psov vodnikov v Sloveniji razmeroma malo, je tudi naše védenje o njih skromno. Zato si moramo uporabniki nenehno prizadevati, da ljudi seznanjamo s pravilnim odnosom do psov vodnikov, še zlasti lastnike drugih psov, saj nam njihovi nevzgojeni ljubljenčki lahko povzročijo kar precej nevšečnosti.
Življenje s psom vodnikom
Barona, zlatorumenega labradorca s črno obrobljenimi rjavimi očmi ter gladko, mehko, svileno dlako, žametnimi uhlji, vlažnim smrčkom, zvestim srcem in diplomo izšolanega psa vodnika, sem dobila, ko sem mislila, da sem v življenju najpomembnejše reči že doživela. Vse življenje sem si želela imeti takega psa, pa nisem imela poguma, da bi se odločila za prvi korak. V podzavesti me je glodal strah, ali bom zmogla zanj skrbeti tako, kakor si tak pes zasluži. Pa mi je Baron kar nekako sam prišel naproti in prepričana sem, da me je on izbral za svojo življenjsko sopotnico. V teh letih najinega sobivanja sva skupaj doživela že veliko in Baron mi je pri marsičem v veliko oporo. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da s pomočjo psa vodnika hitreje in varneje prideš na želeni cilj, da ti pes vliva samozavest in zaupanje, da si s psom ob sebi pogumnejši pri doseganju novih ciljev, da ob njem hitreje navezuješ stike z okolico, navsezadnje se lahko psu tudi potožiš in veš, da te zato ne bo imel nič manj rad. Pes vodnik ni uporaben le na mestnih ulicah, temveč je odličen sopotnik po sprehajalnih poteh, poskrbi za rekreacijo, ki si je sicer ne bi privoščili, in je obenem tudi zvest družabnik.
Naj sklenem s spoznanjem, ki mi ga je prineslo sobivanje z Baronom:Ko te osvoji pasje srce, se nenehno trudiš, da bi bil tak, kakršen tvoj pes misli, da si.In dodam še misel Mauricea Maeterlincka:»Na tem planetu želja smo bili popolnoma sami in od vseh živih bitij, ki so živela v naši bližini, se je z nami spoprijateljil le pes.«
Članek Sabine Dermota Pomočniki, ki spreminjajo življenja je bil prvič objavljen leta 2012 v št. 4 revije Rikoss. Revija Rikoss je dosegljiva tudi na spletni povezavi://www.zveza-slepih.si/rikoss/. x
Zapisala: Sabina Dermota
Za www.dostopno.si uredila: Veronika Rot
