Vojni invalidi so žrtve vojne. Za poškodbe in okvaro zdravja v vojni, ki imajo za posledico trajno invalidnost, je odgovorna država. Zaščita vojnih invalidov ni socialna pomoč, temveč odškodnina za izgubljeno zdravje in narodno priznanje.
O posebnem odnosu do vojnih invalidov v zahodnoevropski civilizaciji govorijo že zapisi iz obdobja antike. Stari Grki so od 600 do 500 let pred našim štetjem zapisali: »Za vse, ki so v vojni postali invalidi, bo poskrbela država.« V paragrafu pete marmorne plošče iz Pergamona iz leta 261 pr. n. št. pa je zapisano, da »tisti, ki so postali nemočni in neuporabni za delo, lahko vzamejo slovo od čet in nadaljujejo svoje življenje v drugih krajih, ne da bi za dohodke, ki jih ustvarjajo, morali plačevati davke«. V času grških vojn so v Atenah za tiste, ki so se z vojnih pohodov vračali ranjeni, in tiste, ki so jim rane pustile trajne invalidne posledice, poskrbeli z državnimi sredstvi. Filip Makedonski in Aleksander Veliki pa sta prva v zgodovini ustanovila posebne ustanove, ki so morale skrbeti za vojne invalide. Aleksander Veliki jim je celo podelil zemljiško posest in jih naselil v različnih krajih, kjer je zanje na novo ustanavljal prava samostojna mesta. Aleksander Veliki je svojim ranjenim in invalidnim vojakom namenil t. i. kapitalno vsoto, s katero je po letu 324 pr. n. št. kar 10.000 veteranom, ki niso bili več pri močeh, izplačal denarno odpravnino. V rimskem imperiju jim je država poleg odlikovanj, priznanj in podobnih časti zagotavljala tudi vsaj minimalno eksistenco. Ob upokojitvi so veteranom, vojnih invalidov namreč niso posebej opredeljevali, navadno dodeljevali kmetijska posestva na novo osvojenih ozemljih.
Po propadu rimskega imperija pričevanj o negi vojnih invalidov ali odsluženih vojakov ni prav veliko. Vojne invalide oz. poškodovance so v srednjem in novem veku sprejemali v t. i. vojaške ubožne hiše. Ob koncu 13. stoletja so v Evropi gradili ubožnice, sirotišnice in podobne ustanove, katerih namen je bil vojnim invalidom oz. poškodovanim vojakom priskrbeti prenočišče, preživnino in nego. Te ustanove so večinoma gradile cerkve. Ob koncu srednjega veka so te dejavnosti prevzeli razni samostani. V posameznih delih Evrope so vojnim invalidom podelili tudi posebne nazive, npr. oblati oz. laični menihi, ki so v samostanih prebivali in imeli ponekod tudi svojo posebno obleko. Redovi, ki so v srednjem veku izjemno dobro skrbeli za vojne invalide, so bili cistercijanci, benediktinci in avguštinci. Da bi bilo življenje vojnih invalidov v samostanih lažje, je v 16. in 17. stoletju prior oz. opat odločil, da morajo v samostanu prebivati tudi kirurgi, se pravi zdravniki, v nekaterih pa tudi lekarnarji.
Z začetkom nove dobe so začeli pospešeno uporabljati različno strelno orožje. Izstrelki so bili tako uničujoči, da se je skokovito povečalo število poškodovancev in hirajočih v primerjavi s preteklostjo. Za takšno povečanje vojnih invalidov in poškodovancev dotedanja struktura ni več zadostovala. Prisiljeni so bili poiskati nove poti, da bi tovrstne ustanove razširili in jih glede na število sprejetih oskrbovancev močno povečali. Konec 17. stoletja so za nego vojnih invalidov še vedno skrbeli samostani, vojake, ki se niso bili sposobni bojevati ali so bili pohabljeni, pa so začeli naseljevati tudi v posebne hiše za invalide. Te so nastale po vzoru hiš invalidov v Franciji, ki je prva pokazala sistematično skrb za vojne invalide. Leta 1671 je francoski kralj Ludvik XIV. ustanovil Hôtel des Invalides, v katerem so bivali invalidi in vojni veterani. V 18. stoletju se je nega vojnih invalidov začela dodatno razvijati, že od konca 16. stoletja pa so izplačevali tudi pokojnine za odslužene vojake. Med drugim so vojnim invalidom dodelili nekakšne prednosti oz. olajšave pri opravljanju obrti in trgovanju. V 19. stoletju se je zaradi splošnega obveznega vojaškega služenja znatno izboljšala nega vojnih invalidov in nastali so tudi prvi zakoni, ki so urejevali državno skrb za invalide, sistematično pa se je uveljavilo tudi izplačevanje odpravnin. Pojavijo se tudi prve ocene invalidnosti in predvidena odškodnina zanje. Tako je bila za popolno izgubo vida določena odškodnina v višini 1,9 enote, eno izgubljeno oko pa je vojaku invalidu prineslo odškodnino v višini 0,9 enote. Izguba ene roke je bila ocenjena na 1,6 enote, poškodba dela roke pa samo 0,1 enote; poškodba ene noge nad gležnjem je bila vredna 1 enoto, poškodba stopala pa je vojaku prinesla odpravnino v vrednosti 0,9 enote.
Prelomnica v skrbi za vojne invalide je bila nedvomno vélika vojna, to je prva svetovna vojna. Po njej so se veterani za zaščito svojih pravic in zaradi poudarjanja svojih zaslug za domovino začeli organizirati v veteranskih društvih. Organizirana skrb v veteranskih in invalidskih organizacijah po prvi svetovni vojni je bila pomembna predvsem za to, da je invalidom olajševala osebno travmo, jim pomagala pri poklicnih prekvalifikacijah in nasploh pri vključevanju v povojno družbo. To je bilo zelo pomembno, saj so nove generacije kazale vse manj razumevanja za njihove težave. Po drugi svetovni vojni je število vojnih veteranov in invalidov v vseh državah močno naraslo; s tem je naraslo tudi število organizacij, ki so jih združevale, njihov status pa je bil po državah zelo različen.
Zgodovinski pregled skrbi za vojne invalide na ozemlju Slovenije
Na slovenskem ozemlju so že med križarskimi vojnami začeli delovati posamezni samostani, ki so prevzemali skrb za vojne invalide. Med njimi so bili kartuzijani v Žičah, dominikanci v Studenicah in cistercijani v Kostanjevici na Krki in Stični. Pozneje so to dejavnost prevzele razne humanitarne organizacije, predvsem meščanski špitali, ki so ljudem ponujali možnost povrnitve izgubljenega zdravja in v katerih so si varovanci lahko opomogli ali si zagotovili nadaljnje normalno življenje. Na slovenskem prostoru so špitali nastali npr. na Ptuju leta 1315, v Mariboru 1348. leta, v Slovenj Gradcu 1419., v Ormožu 1420., v Laškem 1440., v Celju 1459. in v Šoštanju konec 15. stoletja, pa tudi po številnih drugih slovenskih krajih. Pravno utemeljene aktivnosti skrbi za vojne invalide v naših krajih lahko spremljamo od časa Karla VI., predvsem pa od časa cesarice Marije Terezije, ki je ukazala sprejeti prvi uradni zakon o vojnih invalidih. V Avstro-Ogrski je bil leta 1750 sprejet predpis o invalidskih ustanovah, toda ker predpis ni zaživel, je cesarica Marija Terezija leta 1772 izdala uradni predpis »Militaire Invaliden Normale 1772«, na kratko »normalije«, ki so določale pravice vojnih invalidov. V Avstriji in tako tudi na naših tleh je leta 1783 izšel poseben predpis, ki je obvezoval vse lastnike hiš, da so morali za hišnike vzeti izključno vojne invalide. Prav tako je znano, da so v Avstriji vse prodajalne s tobakom zaprli in namesto njih določili, da so tobak lahko prodajali izključno invalidi. Tudi na našem ozemlju je prelomnica v skrbi za vojne invalide prva svetovna vojna, ki je za seboj pustila na tisoče pohabljenih vojakov. V času Kraljevine SHS in nato Kraljevine Jugoslavije so vojni invalidi postali pomemben dejavnik nacionalnega pomena. V prvi svetovni vojni je bilo v celoti okrog 21 milijonov ljudi ranjenih in pohabljenih, v Jugoslaviji je bilo okrog 90.000 vojnih invalidov, 180.000 vojnih vdov in 200.000 vojnih sirot. Tako veliko število vojnih invalidov je zahtevalo posebno in učinkovitejšo skrb zanje, ker to ni postalo samo materialni problem naroda in države, temveč tudi moralni in politični problem. Novejša invalidska zakonodaja je znatno izboljšala njihov materialni in socialni položaj ter v marsičem razširila pravice vojnih invalidov. Njihovega problema niso več reševali samo z raznimi ugodnostmi in materialnimi podporami, marveč s čedalje večjim uvajanjem rehabilitacije, to je s ponovnim usposabljanjem invalidov za delo in z njihovim vključevanjem v proizvodnjo.
Med drugo svetovno vojno je invalidska zaščita delovala v omejenem obsegu. Na nemškem okupacijskem območju so uveljavili nacistični sistem invalidske organizacije, delovanje jugoslovanskega združenja vojnih invalidov pa prepovedali in organizacije razpustili. V ljubljanski pokrajini so bile razpuščene vse krajevne invalidske organizacije in pokrajinski odbor združenja vojnih invalidov v Ljubljani. Tudi druga svetovna vojna je za seboj pustila veliko vojnih veteranov in invalidov, ustanovljenih pa je bilo tudi veliko organizacij, ki so branile njihove pravice in skrbele za njihovo uveljavljanje v družbi.
V Jugoslaviji je organizacija vojaških invalidov nastala na oktobrskem kongresu leta 1945 in se poimenovala Zveza vojaških vojnih invalidov Jugoslavije, vključevala pa je udeležence narodnoosvobodilnega boja in prejšnjih vojn. Združevala je vojaške vojne invalide, družine padlih borcev, družine umrlih vojaških vojnih invalidov in mirnodobne vojaške invalide. Do leta 1961 je bila posebna, tudi precej vplivna družbenopolitična organizacija s skoraj 300.000 člani (od tega 63.248 vojaških vojnih invalidov iz narodnoosvobodilnega boja in 23.245 vojaških vojnih invalidov iz prejšnjih vojn). Leta 1945 je država združenju vojnih invalidov dala v upravljanje številne trgovine, trafike, loterije, gostinska in obrtna podjetja ter tudi manjše tovarne in kmetijska posestva, na katerih so se zaposlovali invalidi. Teh je bilo več kot 200. Vse to je po letu 1951 morala izročiti delovnim organizacijam, ki so zaradi zaposlovanja invalidov dobile poseben status in razne olajšave.
Zaščita vojnih invalidov ni bila mišljena kot socialna pomoč, ampak kot odškodnina za izgubljeno zdravje in narodno priznanje, kot je zapisano v vidovdanski ustavi Kraljevine Jugoslavije (SHS) iz leta 1921. V Kraljevini Jugoslaviji so zakoni o vojnih invalidih vsebovali določilo, da so vojni invalidi pokopani z vojaškimi častmi. Tudi Ustava Republike Slovenije v 50. členu določa, da je »vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom«.
Položaj vojnih invalidov v samostojni Sloveniji določa zakon iz leta 1995
Slovenski zakon o vojnih invalidih opredeljuje, da je vojni invalid oseba, ki je brez svoje krivde dobila najmanj 20-odstotno okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej. Vojni invalid je vojaški vojni invalid, vojaški mirnodobni invalid in civilni invalid vojne. Vojaški vojni invalid je oseba, ki je dobila okvaro zdravja pri obrambi Republike Slovenije, to je v bojih za obrambo slovenske severne meje (1918 in 1919), kot udeleženec narodnoosvobodilne vojne Slovenije (1941–1945) ali ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (1991). Vojaški mirnodobni invalid je državljan Republike Slovenije, ki je v miru pri opravljanju vojaške dolžnosti, v vojaški šoli, kjer se je šolal, dobil okvaro zdravja, in oseba, ki je dobila okvaro zdravja v miru pri opravljanju nadomestne civilne službe. Vojaški mirnodobni invalid je tudi oseba, državljan Republike Slovenije, ki je kot vojaška oseba dobila okvaro zdravja pri opravljanju vojaške dolžnosti zunaj Republike Slovenije v okviru mednarodnih obveznosti, ki jih je prevzela Republika Slovenija, pa tudi oseba, pri kateri je nastala okvara zdravja pri opravljanju določenih nalog pripadnika civilne zaščite. Civilni invalid vojne pa je državljan Republike Slovenije, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba v naslednjih okoliščinah:zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na ozemlju Republike Slovenije; zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščen vojaški material na ozemlju Republike Slovenije; v terorističnem napadu na Republiko Slovenijo na njenem ozemlju ali v tujini. Civilni invalid vojne je tudi slovenski državljan, ki je bil zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v zaporu, internaciji, konfinaciji, deportaciji, prisilni izselitvi, na prisilnem delu ali na begu.
V Sloveniji je 831 vojaških vojnih invalidov iz druge svetovne vojne, 99 iz agresije na Republiko Slovenijo, 960 vojaških mirnodobnih invalidov, 932 civilnih invalidov vojn in 1198 družinskih članov vojnih invalidov (osebe, ki so dobile status družinskih članov po smrti vojnega invalida ali padlega borca).
Mačehovska skrb države do vojnih invalidov
Najpomembnejše pravice, ki izhajajo iz statusa vojnega invalida, so invalidnina, dodatek za posebno invalidnost in dodatek za pomoč in postrežbo ter plačilo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Vojni invalidi imajo tudi pravice, kot so poklicna rehabilitacija in prilagoditev delovnega mesta. Vojni invalidi iz agresije na Slovenijo imajo poleg pravic po zakonu o vojnih invalidih še posebne pravice po posebnem zakonu, po katerem so upravičeni do prejemanja dosmrtne mesečne rente v odstotku od osnove, ki je enak odstotku priznane invalidnosti. Osnova je določena po zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Od sprejetja zakona leta 1995 se pravice vojnih invalidov nenehno zmanjšujejo. Najbolj drastično so se zmanjšale leta 2012 po sprejetju Zakona o uravnoteženju javnih financ. Zakon je vojnim invalidom odvzel pravico do izplačila invalidnine za naprej in zdraviliško klimatsko zdravljenje.
Vojni invalid je postala oseba v obrambi ali pri usposabljanju na obrambo domovine ter zaradi opuščenega eksplozivnega materiala. Ker je invalidnost nastala pri obrambi domovine, je država dolžna poskrbeti za vojne invalide. Invalidnina je tako priznanje države in renta za izgubljeno zdravje. Država bi vojne invalide morala zaščititi tako, da jim povečuje pravice, še posebno s starostjo in povečano invalidnost, ne pa da jih zmanjšuje.
Višina invalidnine v Sloveniji ni sorazmerno odvisna od odstotka invalidnosti, kot je to v nekaterih drugih državah. Nekatere druge države imajo za najtežje vojne invalide tudi dodatek, za stare invalide pa starostno povišanje osnovne rente, priznavajo jim tudi dodatek za dietno prehrano, dodatek za obleko in spodnje perilo ter dodatek za širši obseg zdravstvenih storitev in pomoč pri normalnem vodenju gospodinjstva.
Za pravice in izboljšanje statusa vojnih invalidov si prizadeva Zveza društev vojnih invalidov Slovenije
Vojni invalidi so pri nas sprva delovali v Zvezi združenj borcev NOB Slovenije. Združenje vojaških vojnih invalidov Slovenije je bilo sicer ustanovljeno 30. septembra 1945, a se je leta 1962 združilo z ZZB NOB Slovenije. 19. decembra 1994 pa so ga znova ustanovili, in sicer kot Zvezo društev vojnih invalidov Slovenije (ZDVIS) z namenom, da ugotavlja, predstavlja in zagovarja interese in potrebe vojnih (vojaških) invalidov ter svojcev padlih v vojnah in svojcev umrlih vojaških invalidov, da jim pomaga pri uveljavljanju zagotovljenih pravic, pri premagovanju življenjskih težav, ki jih povzroča invalidnost, in pri usposabljanju za čim bolj neodvisno življenje. Potrebe in interese vojnih invalidov uresničuje s posebnimi socialnimi programi in drugimi dejavnostmi, ki jih sofinancirata državni proračun in Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji.
Zveza društev vojnih invalidov Slovenije in 15 društev vojnih invalidov izvaja posebne socialne programe za vojne invalide in družinske člane, ki imajo status po zakonu o vojnih invalidih. To so predvsem programi na socialno-zdravstvenem področju, za ohranjanje zdravja v zdraviliščih, informiranje vojnih invalidov, usposabljanje prostovoljcev za delo z vojnimi invalidi ter rekreacija in šport za vojne invalide, programi za ohranjanje socialnih stikov vojnih invalidov ter integracijo vojnih invalidov v kulturno in družbeno življenje.
ZDVIS je od leta 1997 članica Svetovne federacije veteranov, ki danes združuje 181 veteranskih organizacij iz 96 držav in skoraj 30 milijonov veteranov z vsega sveta. ZDVIS je tudi članica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, v katerem aktivno sodeluje, tesno pa sodeluje tudi z Zvezo društev civilnih invalidov vojn Slovenije, saj obe zvezi ščiti isti zakon. x
Veronika Rot
