Raziskava, ki so jo opravili v Veliki Britaniji v organizaciji dveh univerz (Queens University Belfast in Glasgow Caledonian University), je pokazala, da so bili ljudje v času splošnega zaprtja v prvem valu epidemije v Veliki Britaniji zelo osamljeni. Še več, raziskava je pokazala, da je osamljenost v večji meri občutila prav skupina ljudi z različnimi oviranostmi.
Kako pa je pri nas in kakšne težave je razgrnila epidemija koronavirusa pri osebah z oviranostmi?
V tretjem delu krajše serialke smo se pogovarjali z Nevenko Kos. Bila je rojena v Nemčiji, nato se je s starši preselila v Slovenijo. Kasneje je začela delati v VDC-jih na Koroškem, sedaj živi v eni od bivalnih skupnosti CUDV Črna na Koroškem. Nevenka Kos rada bere in rada piše. Je ambasadorka lahkega branja.
Kakšna je situacija v okviru CUDV Črna na Koroškem v času epidemije?
Sama živim v bivalni enoti, kjer smo bolj samostojni kot v centralni stavbi. Ampak vseeno ne moremo ven, vse obroke nam pripeljejo, odnesejo perilo, prinesejo oprane stvari iz pralnice, ven lahko gremo samo poleti na teraso in pred vhod. Drugače smo pa bolj kot ne notri. Trenutno zaradi epidemije nimam službe, ker delam v VDC-ju.
S čim si pa krajšate čas?
Več časa preživim na spletu, gledam tudi televizijo. Jaz si čas zapolnim tudi z ročnimi deli. Pa tudi voščilnice smo ustvarjali. Včasih tudi pečemo. Ravno pred dnevi smo si med bivalnimi enotami izmenjali piškote. Tako se nekako zamotim. Sedaj dosti razmišljam o tem, da si želim iti k bratu. Ravno je dobil kužke in bi bila vesela, če bi jih lahko videla, ampak brata nisem videla že vse od konca februarja, ko se je začel prvi val.
Drugače pa mi dela tudi sedaj ne bo zmanjkalo. V CUDV Črna na Koroškem se začenja projekt Deinstitucionalizacija, ki je dobil finančna sredstva od države in Evropske Unije. Sama bom v okviru tega projekta sodelovala v delovni skupini za pripravo informacij v lahkem branju in obveščanja o poteku projekta. Sodelovala pa bom tudi v skupini za pripravo bivalnih standardov. Tako da imam za prihodnost še veliko osebnih in delovnih načrtov ...
Kakšna je pa razlika s prvim valom koronavirusa, ki je bil spomladi?
Takrat je bilo precej huje. Takrat smo bili res zaprti, niti nosa nismo smeli ven pomoliti, če se lahko tako izrazim. Ampak smo tudi sedaj že dolgo notri in človek bi šel seveda rad ven, ampak ne smemo. Se pa ves čas držimo higienskih ukrepov in res skrbimo za to, da bi še virus čim manj širil. Jaz sem sicer sedaj v beli coni, sem bila pa zaradi okužbe v rdeči coni.
Kakšna pa je bila situacija v rdeči coni?
Tam sem bila, dokler ni minil tisti čas. Notri sem bila kakšne tri tedne. Imela sem samo vročino, ampak sem po pozitivnem testu morala takoj oditi v rdečo cono. Ta je bila v centralni stavbi, tam nas je bilo čez 40. Ljudje so nosili skafandre. Naši zaposleni so bili res – ko so delali v takšnih razmerah – so bili pravi heroji. Tudi v rdeči coni. Prišli pa so nam pomagat tudi od drugod. Spomnim se gospe iz Bele Krajine in nekoga iz Vrhnike, prišli so od vsepovsod. Takrat je bila situacija zelo težka.
V rdeči coni je bilo malo prostora, tako da sem bila vesela, ko sem se vrnila nazaj v bivalno enoto. Tu imam več zasebnosti in svoj mir. Tu imam le 4 sostanovalce. Kar se tiče koronavirusa, sem jo kar dobro odnesla. Če bi morala sedaj oditi v rdečo cono, bi mi bilo zelo težko. Ko sem se vrnila, je bilo, kot bi prišla v pravi raj. Sedaj še bolj cenim to, kar imam.
Kakšna pa je sedaj razporeditev različnih con in kako skrbijo, da ne pride do širitve okužbe, če slučajno pride med stanovalce?
Sedaj imamo rdečo, sivo in belo cono. Jaz sem sedaj v beli coni. Kljub temu, da sem v beli coni, ne smemo iti v centralno stavbo, niti se ne družimo med seboj. Imamo ves čas enega in istega zaposlenega, ki nam pomaga, tako da nimamo veliko stikov.
Mi, ki smo v bivalnih enotah, smo bolj kot ne za sebe. Se mi zdi, da je vse skupaj 7 enot. Če si želimo kaj iz trgovine ali če moramo plačati položnice, moramo dati to vse varuhu. Rečemo mu tudi tovariš ali tovarišica. Tudi če potrebujemo kaj iz skladišča, nam vse to prinese varuh.
Kako pa občutite to zaprtost, ali ste zaradi tega bolj osamljeni?
Mislim, da je drugače, kot je bilo prej. Mi v bivalnih enotah smo zelo potrpežljivi. Nekateri stanovalci pa situacijo slabše razumejo in jim je zato verjetno težje. Najhuje je bilo spomladi, ko smo bili mesec in pol zaprti in se nismo mogli umakniti.
Ali kaj pogrešate, kar je bilo prej možno delati? Dosti stvari opravite preko spleta?
Ja, seveda, prej sem lahko šla sama v trgovino, lahko sem šla na kavo ali pa sem se v službi videla z drugimi, zdaj pa tega ni več. Imamo sicer spletna orodja za povezovanje, na primer Skype in Facebook, ampak to ni isto kot prej. Že dolgo časa nisem videla svojega brata in ko sem se konec februarja vrnila, so nam omejili gibanje. Na začetku sem imela res hude stiske zaradi tega. Sedaj več vemo o koronavirus, je pa včasih težko, ker bi si želela iti ven, pa ne morem. Ravno to, da ne moreš, človeka verjetno še bolj zamika, da bi se odpravil ven.
Kako je pa z informacijami? Se vam zdi, da ste dobili dovolj informacij o koronavirusu?
Včasih je bilo teh informacij ogromno, saj ti vsak pove po svoje. Tako je bilo spomladi. Sedaj pa vemo mnogo več. Zaposleni v CUDV Črna na Koroškem nas dobro obveščajo, seveda kolikor tudi sami vedo o stvareh.
Pa ste tudi sami pridobili kakšne informacije v zvezi z epidemijo?
Seveda, predvsem v tehniki lahkega branja. Tu nam je bila v veliko pomoč spletna stran Dostopno.si in rubrika Lahko branje, kjer smo dobili ogromno novic. Pa ne le o koronavirusu. Na RTV Slovenija zares lepo skrbite za te novice. Teh informacij je že zdaj zelo veliko, ampak bi si jih želela še več. Lahko branje je v resnici namenjeno vsem ljudem. Več informacij, kot dobiš, manj te je strah. Na začetku me je bilo zelo strah koronavirusa, ker nihče ni točno vedel, kaj se dogaja. Zdaj je že bolje. Vsi moramo spoštovati ukrepe in bo hitro konec.
Nekateri ukrepi so bili v zadnjem času kar strogi, kajne?
Ja, nekateri so zares strogi. Priznam, da komaj čakam, da se odprejo občine, saj zdaj ne morem v večjo trgovino, saj moram za večje nakupe v Ravne na Koroškem ali v Slovenj Gradec, tu v Črni na Koroškem imamo le pošto, dve trgovini, cvetličarno in bankomat, za kaj večjega pa moramo iti drugam. Trenutno sploh ne moremo. Včasih smo imeli ob petkih organizirane tudi prevoze domov za vse tiste, ki so to želeli. Vendar zaenkrat prevozov ni.
Da se za konec vrneva še k lahkemu branju: ste tudi sami kaj delali z lahkim branjem v času epidemije?
Ja, pa tudi že prej sem sodelovala pri delu na različnih tekstih o zakonodaji, na primer pri Zakonu o osebni asistenci, pri Vodniku po pravicah invalidov, pri Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, delala sem tudi pri projektu manjših zloženk. Med epidemijo sem pa spisala knjižico o koronavirusu. Ko je bila nekega dne na obisku direktorica Dajla Pečovnik, sem ji rekla, da bi bilo dobro, da bi vedeli, kaj nas čaka, ko pridemo v rdečo cono. In tako sem se lotila pisanja. S pomočjo Estere iz Zavoda Risa, s katerim tudi sicer veliko sodelujem, sem uredila različne informacije o tem, kaj je virus, čisto na enostaven način – seveda za odrasle in ne za otroke. Mislim si, da bi bila takšna knjiga lahko v vsakem zdravstvenem domu ali bolnišnici – ljudje bi tako res hitro in na enostaven način dobili nujne informacije o koronavirusu.