Raziskava, ki so jo opravili v Veliki Britaniji v organizaciji dveh univerz (Queens University Belfast in Glasgow Caledonian University), je pokazala, da so bili ljudje v času splošnega zaprtja v prvem valu epidemije v Veliki Britaniji zelo osamljeni. Še več, raziskava je pokazala, da je osamljenost v večji meri občutila prav skupina ljudi z invalidnostjo.
Kako pa je pri nas in kakšne težave je razgrnila epidemija koronavirusa v življenju invalidov?
V drugem delu krajše serialke smo se pogovarjali z Iztokom Mrakom, univerzitetnim diplomiranim socialnim delavcem. Društvu distrofikov Slovenije se je pridružil septembra 2010 kot strokovni vodja posebnih socialnih programov. Je človek s polno željami in vizijami: je preprost, odkrit, poln energije ter živi življenje v pravem pomenu besede. V prostem času rad potuje, spoznava nove ljudi in se druži s svojimi prijatelji, ki mu ogromno pomenijo.
Mnogo stvari, ki ste jih v krajši biografiji zapisali o sebi, je v času epidemije postalo skoraj nemogočih. Ni mogoče več potovati, kot smo to počeli včasih, spoznavati in družiti se s prijatelji v fizičnem prostoru je v zadnjem času postalo celo prepovedano. Angleška raziskava, ki jo omenjam zgoraj, govori o osamljenosti oseb z invalidnostjo. Zakaj mislite, da so invalidi bolj osamljeni, mogoče tudi vi občutite podobno?
Po mojem skromnem mnenju temu zagotovo botruje več razlogov in ne samo eden. Invalidi s(m)o po večini – in to kažejo tudi raziskave – bolj introvertirane oziroma vase zaprte osebnosti. Obstaja ogromno število invalidov, ki se niso sprijaznili s svojo invalidnostjo. Teh je v povprečju zagotovo več kot tistih, ki so se s svojo invalidnostjo sprijaznili in jo ponotranjili kot del svoje identitete. Enostavno se ne sprejemajo takšne, kot so. Morda je tukaj vzrok, da je odstotek osamljenih med invalidi večji kot med neinvalidi. Pri osamljenosti gre za notranji občutek praznine in zapuščenosti, ki pa se pri invalidih – kot sem omenil zgoraj – zaradi tega še bolj poglablja in na ta način pride tudi bolj do izraza. Vendar tega ne gre toliko pripisovati družbi kot takšni in njihovemu dojemanju invalidnosti, ampak invalidom samim. Zakaj ves čas govorim v tretji osebi množine? Predvsem zato, ker sam nisem takšna oseba in osamljenosti v času koronavirusa ne občutim. Seveda pogrešam več stikov, običajno družbeno življenje, kot smo ga poznali pred zdravstveno krizo, ampak zaradi tega nisem osamljen. Danes smo lahko hvaležni, da imamo sodobno računalniško tehnologijo, ki nam praktično omogoča z nekaj kliki vzpostaviti kontakt s človekom celo na drugem koncu sveta.
Kako pa je na vas vplival koronavirus?
Na mene je koronavirus vplival na enak način kot na vse ostale. Omejil in prikrajšal me je za marsikaj. A ne samo mene, ampak vse ljudi na tem svetu. Dejstvo pa je, da nas je veliko gibalno oviranih invalidov tudi kroničnih bolnikov. To pomeni, da smo lahko veliko bolj dovzetni za nevaren potek bolezni covid-19, ki jo povzroča virus SARS-CoV -2. Posledično to pomeni, da moramo biti zelo previdni in resnično izolirani od zunanjih stikov. Je pa to zelo težko, saj smo hkrati odvisni od pomoči drugega človeka, da lahko sploh živimo. Nekdo ti mora pomagati npr. pri opravljanju oziroma zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb. Tako da se vsakodnevne rutine niso v ničemer spremenile. Spremenil se je edino način nudenja pomoči. Osebni asistent mora sedaj pri nudenju pomoči npr. uporabljati vizir, masko in rokavice. Ni priporočljivo, da gremo v trgovino, v lekarno, po opravkih, v službo itd. Še bolj sem vezan na dom, na družinske člane in na osebnega asistenta. Delam od doma. V smislu gibanja sem bolj omejen kot pred razglašeno epidemijo.
Mislite, da je občutenje v času epidemije pogojeno tudi z razliko med generacijami? Zdi se, da se mlajši ljudje lažje znajdejo in imajo manj težav pri vključevanju v družbo.
Zagotovo je do neke mere to pogojeno tudi z razliko med generacijami. Osamljenost je v večjem odstotku prisotna pri starejših ljudeh. In tako je tudi pri invalidih. Zagotovo so starejši invalidi bolj osamljeni, kot mlajši. Tukaj sama invalidnost oziroma gibalna oviranost ne igra bistvene vloge.
Se vam zdi, da je soočanje z epidemijo pri ljudeh prineslo več tesnobe in napetosti?
Zagotovo je čas koronavirusa prinesel več tesnobe in napetosti. Na ljudeh pušča posledice, ki se kažejo tudi v težavah v duševnem zdravju. Osamljenosti se lahko ubranimo predvsem s pozitivnim razmišljanjem o sebi: da se torej sprejemamo takšne, kot smo, in se vidimo kot koristne ter vredne člane te družbe. Pomembno se mi zdi, da najdemo svojo vizijo in si zastavljamo majhne, a jasne cilje.
Ste tudi univerzitetni diplomirani socialni delavec – kako vidite današnjo situacijo v širšem družbenem smislu? Kako vpliva trenutna situacija na skupino oseb z invalidnostmi?
Zagotovo je celotna družba v tem trenutku na nekem razpotju. V takšni situaciji svet ni bil že vse od 2. svetovne vojne. Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin se nam je zdelo nekaj popolno samoumevnega. Človekove pravice se nam nikoli niso omejevale na takšen način, kot se nam sedaj. Vendar to ni kritika vladnih odločevalcev, saj je bilo sprejetje tovrstnih ukrepov seveda nujno, da poskušamo tega nevidnega sovražnika čim bolj zajeziti in mu onemogočiti, da nam povzroča škodo. Celo smrtne žrtve. Želim si, da bi v teh kriznih časih znali stopiti skupaj, da bi imeli pred seboj isti cilj: to pa je vrnitev v običajno življenje.
Vsaka skupina invalidov, torej gibalno ovirani, gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, gluhoslepi, osebe z motnjami v duševnem razvoju, se glede na vrsto invalidnosti na svoj način sooča s trenutno situacijo. Tukaj smo v veliko pomoč reprezentativne invalidske organizacije, ki s svojimi specializiranimi znanji za posamezno skupino invalidov nudimo pomoč, podporo, informiranje in zagovorništvo v okviru svojih posebnih socialnih programov. Velika težava je zagotovo revščina med invalidi, tveganju so izpostavljeni v veliko večji meri, stopnja nezaposlenosti je v povprečju znatno višja. Več kot 3.000 invalidov, ki prejemajo invalidsko pokojnino, pa prejema celo manj kot 300 evrov mesečno.
Trenutna situacija je pokazala, da se je povečala diskriminacija invalidov na mnogih področjih, invalidi pa se v tem času soočamo z večjimi težavami kot ostali. Zlasti imam tukaj v mislih ovire pri dostopanju do informacij in komunikacij, ki jih je še dodatno poudarila pandemija.
Omenjate dostop do informacij – so informacije v času epidemije dovolj dostopne, da ni prihajalo do težav v vsakodnevnem življenju?
Vedeti moramo, da smo invalidi heterogena družbena skupina. Med seboj smo si zelo različni, zlasti glede na vrsto invalidnosti. Naše potrebe so zelo različne in tudi njihovo zadovoljevanje poteka na različne načine. Izpostavil bi le (ne)ažurnost informacij za gluhe prebivalce Slovenije, kjer so tolmači igrali in še igrajo ključno vlogo pri njihovi dostopnosti in pri komunikaciji. Gluhi se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku. Edine prave, verodostojne in dovolj hitre informacije so po mojem mnenju gluhi državljani dobili preko javne RTV. Ostale medijske hiše žal še vedno ne zagotavljajo ustreznega dostopa do informacij v znakovnem jeziku. Zagotovo manjkajo tudi oddaje, ki bi osebam z motnjami v duševnem razvoju omogočile razumevanje informacij na njim razumljiv način. To se je v teh časih še posebej pokazalo za velik manko. Na ta način nismo vsi državljani enakovredno in enakopravno vključeni v vse storitvene servise, ki nam jih je država po Ustavi in zakonih dolžna zagotavljati. Nihče ne sme biti diskriminiran na podlagi invalidnosti, saj smo, kakor nas uči 14. člen Ustave RS, pred zakonom vsi enaki.