Tekaška skupina Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Matevža Langusa v Radovljici je primer odlične prakse na področju športne rekreacije za osebe s posebnimi potrebami. Na začetku se je s tekom ukvarjalo šest uporabnikov centra, potem pa jih je bilo iz leta v leto več. Strokovni delavec v Centru Jure Vajs, ki je športni pedagog, pristojen za delo z odraslimi s posebnimi potrebami pravi, da je bil glavni namen projekta vključevanje oseb z motnjo v duševnem razvoju v športno rekreativne prireditve, ki so odprte širšemu krogu ljudi in na ta način doseči inkluzijo in normalizacijo življenja teh športnikov. Potem pa se je izkazalo, da so med njihovimi uporabniki tudi veliki športni talenti, kot je denimo Željko Najdek, ki se bo jeseni udeležil newyorškega maratona. In cilji so postali veliko večji.
Pred šestimi leti ste za varovance CUDV Radovljica začeli z organizirano in strokovno vodeno tekaško vadbo. Koliko varovancev ste takrat vključili, koliko jih je danes?
V začetku smo takrat lokalni projekt Klemena Dolenca in Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Radovljica poimenovali »5 tekov za 5 nasmehov«. Cilj je bil petim gibalno sposobnejših uporabnikom Centra s pomočjo redne tekaške vadbe in uspešnimi nastopi na tekaških prireditvah povečati kvaliteto življenja. Želeli smo jim ponuditi nekaj novega, nekaj izven okvirjev njihovega športnega udejstvovanja. Za rezervo smo k sodelovanju povabili še šestega uporabnika. V prvi sezoni se je šest tekačev udeležilo petih tekaških prireditev in na koncu uspešno nastopilo na ljubljanskem maratonu, kjer so tekli na 10 kilometrov. Idejo smo nato razširili še na ostale sorodne ustanove in v naslednjem letu se je število tekačev povečalo na 29. Od tega jih je šest teklo na pol-maratonski razdalji. Že v tretjem letu so trije tekači pretekli 42 kilometrov razdalje na ljubljanskem maratonu. To so bili Željko Najdek in Dalibor Dedić iz CUDV Radovljica in Janez Juvan iz CUDV Črna na Koroškem. V istem letu je na glavni prireditvi ljubljanskega maratona nastopilo kar 37 oseb z motnjo v duševnem razvoju. Tekli so na vseh razpisanih razdaljah od 10 do 42 kilometrov. V teh letih sta projekt podprli tudi Fundacija za šport in Športna zveza Radovljica, s pomočjo katere smo izvedli dva tekaška tabora v Puli, ki se jih je udeležilo 58 oseb z motnjo v duševnem razvoju. Velika zahvala gre številnim prostovoljcem, ki so na tekih sodelovali, kot spremljevalci in prijateljem sponzorjem. Ti so tekače opremili s tekaško obutvijo, oblačili in športnimi očali. Po tem vrhuncu smo projekt izročili v roke tistim, katerim je bil pravzaprav namenjen, to je osebam z motnjo v duševnem razvoju. Moram reči, da je seme dobro vzklilo, saj se redno srečujemo na tekaških prireditvah.
Mnogi trdijo, da je tekaška skupina CUDV Matevža Langusa primer odlične prakse na področju športne rekreacije. Na koliko tekaških prireditvah ste že nastopili?
Glavni smoter zastavljenega projekta je bil vključevanje oseb z motnjo v duševnem razvoju v športno rekreativne prireditve, ki so odprte širšemu krogu ljudi in na ta način doseči inkluzijo in normalizacijo življenja teh športnikov. V času širitve projekta so osebe z motnjo v duševnem razvoju nastopile na 24 različnih tekaških prireditvah širom Slovenije, kot enakovreden tekmec ostalim rekreativnim tekačem. Apetiti so vsekakor še veliko večji: sposobnejšim športnikom z motnjo v duševnem razvoju želimo omogočiti vadbo v rednih športnih klubih ali rekreativnih skupinah. Dobra praksa se kaže v vključevanju našega športnika Željka Najdka v vadbo in udeležbo na newyorškem maratonu s tekaško skupino Klemna Dolenca.
Kako pomemben je tek in šport nasploh za osebe s posebnimi potrebami?
Pomemben, a ne le z vidika kakovosti njihovega, ampak tudi našega življenja. Predstavljajo namreč navdih in vzor tudi nam, ki smo prisotni ob vadbi in njihovih uspehih, pa tudi razočaranjih. Glavno spoznanje do katerega sem prišel ob delu z osebami z motnjo v duševnem razvoju je, da so sami pripravljeni premikati svoje meje veliko hitreje, kot jim okolje in družba omogočata. Pri vadbi jih odlikuje srčnost, pogum, entuziazem, želja po premikanju meja. V tem pogledu se mi pogosto poraja misel, da imajo vse, kar od človeka ne zahteva le rekreativni pač pa tudi vrhunski šport. Zato me sploh ne čudi, da je v treh letih skoraj 40 športnikov z motnjo v duševnem razvoju doseglo tako stopnjo telesne in psihične pripravljenosti, da je preteklo vsaj 10 kilometrov na ljubljanskem maratonu. In to kljub temu, da se velika večina prej s tekom na dolge razdalje sploh ni ukvarjala.
Izpostavili ste Željka Najdka, ki sodi med posebej nadarjene. Bo prvi Slovenec s statusom osebe s posebnimi potrebami, ki se bo letos novembra udeležil maratona v New Yorku. Kako potekajo priprave?
Klemen je prišel na idejo, da bi po vrhuncu projekta, ki je zagotovo bil nastop treh tekačev na 42 kilometrski razdalji, postavil še eno češnjo na torto domače ekipe CUDV Radovljica. Glede na Željkov entuziazem in pozitivno energijo, ki jo razdaja, je bil odličen kandidat za povabilo k vadbi in udeležbi na newyorškem maratonu, ki se ga bo novembra udeležila tekaška skupina Klemena Dolenca. Tudi v CUDV Radovljica nismo stali križem rok, opravili smo pogovore z Željkom, kasneje tudi s starši, ki mu nudijo ogromno podpore skozi vsa leta vadbe. Izkazalo se je, da ovir ni, zato smo zagrizli v nov izziv. Ker spodbujamo samostojnost in normalizacijo tudi na področju športne vadbe, Željko veliko vadbe opravi sam. Uporablja merilec srčnega utripa, posname svoje vadbe, jih prenese na spletno aplikacijo, preko katere spremljamo njegovo vadbo, ga usmerjamo in pomagamo z nasveti. Željko obdobno opravi vadbo tudi z omenjeno tekaško skupino, enkrat tedensko pa vadbo v sklopu tekaške skupine uporabnikov CUDV Radovljica.
Kdo vse ga bo spremljal na maratonu v New Yorku?
Kot rečeno Željko v New York potuje s tekaško skupino Klemena Dolenca. Ker pa si je zaželel, da na štartu stojimo vsi trije mušketirji, ki smo bili skupaj na 42 kilometrski preizkušnji ljubljanskega maratona, sem se na Željkovo povabilo odpravi z veseljem priključil tudi sam. S to gesto je Željko pokazal, da smo prava ekipa od prvega dne dalje. Kot pravim športnikom pa nam ni cilj maraton le preteči, ampak tudi izboljšati čas, ki je bil dosežen na ljubljanskem maratonu.
Željko Najdek je star 37 let, o tem, kdaj je začel teči, pa je povedal: "Začel sem trenirati leta 2013 v Radovljici v projektu 5 tekov za 5 nasmehov. Jaz sem bil šesti tekač, rezerva. Treniral sem pod vodstvom Klemna Dolenca in Jureta Vajsa. Zelo sta mi pomagala. Najprej sem pretekel krajše razdalje, 3 kilometre, pa štiri, potem deset, pa 14. Leta 2016 pa sem že pretek 42 kilometrov na ljubljanskem maratonu, kjer sem porabil 4 ure, 42 minut in 22 sekund. Zdaj je moj cilj maraton v New Yorku. Potujemo 29.oktobra, ampak vAmeriko ne bom šel sam. Z mano bosta tudi Klemen in Jure in še 25 tekačev in spremljevalcev."Željko bo prvi Slovenec s statusem oseba s posebnimi potrebami, ki se bo letos novembra udeležil najbolj prestižnega maratona na svetu v New Yorku.
Vesna Pfeiffer
